Renault kupcem svojih vozil ponuja posebne efektivne barve, kakršna je oranžna valencia na trenutnem cliu. To so globoke briljantne barve s posebnimi efekti. Seveda pa takšne barve zahtevajo tudi poseben pristop pri vzdrževanju.
V čem je bistvo efektivnih barv in kakšne izzive postavljajo pred ličarje, nam je v Renaultovem tehničnem centru v Mirni peči pojasnil specialist za karoserijska popravila Jernej Kočman.
Efektivne barve, kakršni sta oranžna valencia na renaultu cliu sedanje generacije ali ognjena rdeča na cliu prejšnje generacije, ki jih je Renault začel uvajati prav ob predstavitvi prejšnjega clia leta 2012, so posebno globoke briljantne barve, ki se precej razlikujejo tudi od drugih kovinskih barv po uporabljenih pigmentih, tehniki nanosa in predvsem končnem učinku.
Kočman pravi, da imajo tudi »navadne« kovinske barve površinski lesk, vendar pa nimajo globine in posebnih učinkov, ki jih omogočajo efektivne barve. Dodaja, da gre za »čudežne barve«, ki se spreminjajo glede na atmosferske in druge svetlobne pogoje. V senci delujejo drugače kot na svetlobi, na mokri tudi drugače kot na suhi karoseriji, posebej sijoče globoke pa so na soncu. Ti učinki so danes zelo atraktivni in pri kupcih čedalje bolj zaželeni, dejstvo pa je tudi, da barva proda avto. Če avtomobilu določena barva ne ustreza, ni tako prikupen, če pa ga poživi in mu da atraktivnost, postane magnet za ljudi. In to velja tudi za clio v oranžni valencia barvi.
Posebne barve zahtevajo posebne tehnike
A ker gre za barve s posebnimi učinki, ravno te barve tudi pri nanašanju zahtevajo posebne tehnike, s katerimi dosežemo želene rezultate. Gre namreč za nanos troslojnega sistema, ki je v osnovi sicer enak kot pri drugih avtomobilskih barvah, a pri njem uporabljamo tako imenovan obarvan površinski lak. Ko na površino nanesemo temeljno barvo, nanjo pa osnovno barvo avtomobila, sledijo še dva do trije nanosi tako imenovanega aktivnega laka, ki na površini nadomešča prozorni prekrivni lak. Ta vsebuje poseben pigment, ki je dodan v prekrivni lak, in šele ta da površini posebni efekt, globino in briljantnost, ki pri opazovalcu vzbudi občutek, da tone vanjo in nima globinske omejitve.
Kako ličarjem uspeva te odtenkedoseči pri popravilu avtomobilov? Kočman pravi, da se večina ličarjev teh barv celo nekoliko boji, saj je treba pri njihovem nanosu upoštevati veliko posebnosti, dobre rezultate pa je zelo težko doseči, sploh v primeru, če niso opravili posebnih izobraževanj. Renault ima namreč v svoji ponudbi kar 3.000 različnih aktivnih receptur za barvne odtenke, nekaj dodatnih pa še Dacia. Ker torej barve, če jih hočemo čim bolj približati originalu, zahtevajo posebne postopke, metode in tehnike lakiranj, je treba usposabljanju poprodajne mreže posvetiti veliko časa.
Ličarji si danes pri svojem delu pomagajo z vrsto sodobnih pripomočkov, ki jim precej olajšajo delo. Kočman izpostavlja predvsem foto spektrometer, vrsto barvnega skenerja, ki izvajalcu pomaga izbrati čim bližji barvni odtenek in čim bolj ustrezno recepturo za nanašanje laka. To je toliko bolj pomembno, ker za določene barve lahko na istem vozilu obstaja receptur: temnejša, svetlejša, bolj modra in podobne. Dilema je torej, za kateri odtenek se odločiti. In ravno foto spektrometer je tisti pripomoček, ki nam pomaga izbrati nianso, ki je za določeno vozilo oziroma določen del karoserije najustreznejša.
Pravi odtenek da laku debelina nanosa
Kočman poudarja tudi nekaj, kar nepoznavalci običajno niti ne opazijo. Barvne nianse so lahko celo na določenem sestavnem delu karoserije zelo različne, nianse se lahko med seboj razlikujejo na levi ali desni strani ali pa v horizontali glede na vertikalo. Zakaj? Zato ker so tehnike lakiranja različnih delov karoserije v proizvodnji različne in so tudi debeline nanosa različne. Če primerjamo debeline nanosov na pokrovu motorja ali na bočni strani karoserije, ugotovimo, da lahko med seboj odstopajo med 20 do 26 mikroni. To pa je pri debelini laka kar precej, Velja tudi pravilo, da so debeline nanosa tiste, ki dajo laku pravi odtenek.
Zato je težka tudi izbira ustrezne recepture za popravilo. Za eno stran ali del avtomobila je ta lahko povsem ustrezna, za drugo stran, kjer bomo denimo popravljali le del površine, pa ne bo ustrezna in bo preveč izstopala. Ravno pregled s foto spektrometrom ličarju vedno ponudi najbližjo opcijo, ki pa je le prvi korak pri izvedbi dela.
Primerjava z originali
Drugi korak je izdelava barvnih vzorcev, ki natančno pokažejo, kateri odtenek je primeren. Kočman pravi, da na barvne odtenke vpliva ogromno faktorjev, od tlaka, viskoznosti, tehnike lakiranje, vrste šob na lakirni pištoli itd. In ko vsak izvajalec izdela svoje barvne vzorce, tako imenovane talone, šele z njihovo pomočjo vidi, kakšen bo končni rezultat barvanja z določeno recepturo laka. Šele ko vzorce pod ustrezno umetno svetlobo primerja z originalom, vidi, katera receptura je najprimernejša. To pri efektivnih barvahpreprečuje hitro diagnostiko in hitra popravila. Izbira prave recepture laka ni preprosta. Izvajalec mora narediti vzorce z različnimi tehnikami lakiranja, te pa potem med seboj in z originalno pločevino primerja pod umetno in naravno svetlobo, saj obe pokažeta različni sliki. Šele skupek informacij mu omogoči pravi izbiro. Časi, ko so nam barvo v skladu s kataloško številko pripravili v mešalnici, potem pa jo je ličar samo nanesel na karoserijo, so žal minili.
V tehničnem centru izobraževanja ličarjev izvajajo izključno v primerjavi z originalnimi barvnimi toni. Dobijo namreč karoserije, ki so pobarvane v originalu. Potem izvajajo primerjavi in približevanja barvnega tona v originalu. Če je poškodovan denimo del vrat, morajo nianse približati blatniku in zadnjim vratom. S tem trenirajo tudi tehniko lakiranja na prehod, na sosednje elemente, ki je v primeru efektivnih barv še bolj zahtevna. Slušatelji dobijo čim širšo sliko popravila, ne le določene nianse ampak tudi tehnike popravila na praktičnem delu, da na koncu vidijo, če je izbrana metoda res ustrezna in dobijo želeni rezultat.
Tehnik lakiranja na prehod je sicer več. Odvisne pa so predvsem od tega, za katero barvo gre: »navadno« troslojno, kovinsko ali efektivno. Predvsem kovinski pigmenti v efektivnih barvah so zelo občutljivi na prehod, zato je treba izbrati pravi postopek, s katerim se čim bolj približamo originalu. Popolnoma ustreznega tona sicer s poprodajnimi tehnikami ne moremo nikoli povsem doseči, a ton, ki nam ga je spektrometer izbral za najbližjega in smo ga dodatno preverili z vzorci, je po navadi vsaj dovolj dober.
Razlika med postopki v proizvodnji in vzdrževanju
Izbira prave barve pri popravilu karoserije ni vse. Kočman poudarja, da je pri barvanju vozil treba paziti tudi na osebno zaščito. Danes se sicer uporabljajo vodne barve, veliko lakov pa je še vedno izdelanih na osnovi organskih topil. Temeljni predlaki so namreč še vedno vsi konvencionalni, prav tako pa tudi pokrivni laki. Kemiki so sicer že razvili tudi pokrivne lake na osnovi vode, vendar ti še niso dovolj obstojni, da bi jih lahko uporabili za zaščito vozil. Laki na vodni osnovi se zato za zdaj uporabljalo le za osnovne barvne nanose in v drugi generaciji so se tudi z uporabo že precej približali končnemu uporabniku. Vendar pa laki na osnovi vode zahtevajo tudi ustrezno kabino, saj je učinkovito odvajanje vode iz sistema pri njihovem nanašanju ključnega pomena. Ravno ustrezna kabina je tista, ki pospeši odzračevanje in lake na vodni osnovi posuši približno v enakem času kot tradicionalne na osnovi organskih topil.
Tako kot v marsikaterem drugem segmentu proizvodnje in vzdrževanja vozil se tudi pri vzdrževanju in popravilih karoserije postopki v proizvodnji in poprodaji popolnoma razlikujejo med seboj. Tudi materiali, ki se uporabljajo, so različni. V proizvodnji večji del predpriprave na lakiranje opravijo s potapljanjem vozil v bazene.
Že postopek fosfatizacije, ki je osnova za protikorozijsko zaščito, se opravi s potapljanjem karoserije v elektrolizno kad. Sledijo čiščenje, nevtralizacija, kataforezno potapljanje v predlak in tako naprej. Vse to je drugačno kot v poprodaji. Tudi v poprodaji mora izvajalec izvesti vse te postopke, saj proizvajalci na karoserije dajejo dolgoletne garancije na prerjavenje. Zato se mora vsak izvajalec strogo držati predpisanih postopkov, da vozilo obdrži garancijo. A poprodaja ima posebne postopke, ki nadomestijo tiste, ki so jih originalno izvedli v prodaji. Namesto večinoma strojnih postopkov v proizvodnji, so v poprodaji postopkom večinoma namenjena ročna orodja.
V proizvodnji se vedno uporablja galvanizirana jekla, ki so s pomočjo elektroliznega cinkanja na obeh straneh zaščitena pred korozijo. Med proizvodnjo se zaradi stiskanja, rezanja, varjenja in drugih postopkov na površini pločevine pojavijo mikropore, majhne poškodbe, ki lahko pozneje povzročijo oksidacijo, ki se odrazi v prerjaveni karoseriji. Zato je potrebno po njeni izdelavi celo karoserijo ponovno galvanizirati. Ta postopek imenujejo fosfatizacija, med katerim celotno karoserijo potopijo v raztopino cinkovega fosfata, kjer nam čas prehoda karoserije skozi kad in električna moč na elektrodah omogočita popolnoma enakomeren nanos cinka na površino. Sledi čiščenje, spiranje itd. ter postopek kataforeze.
Ker izvedba opisane procedure v ličarski delavnici ne bi bila možna, so proizvajalci za ličarje razvili ročni pripomoček za elektrolizo, ki je po rezultatih identičen industrijskemu, ne pa po izvedbi. Tudi tu namreč na površino nanašamo cinkov fosfat, vendar tega ne izvedemo s potapljanjem, ampak z nanašanjem tekočine s pomočjo blazinic. Vse Renaultove pooblaščene delavnice morajo imeti to opremo in uporabljati postopke, ki jih je predpisal proizvajalec, saj le na tak način vozilo tudi po popravilu ohrani garancijo na prerjavenje.