Iščejo enotno mešanico za vso Evropo

Konzorcij Durabroads, ki ga sestavlja sedem evropskih družb in inštitutov pod vodstvom univerze v španski Cantabriji, se je ob pomoči denarja iz EU skladov lotila podrobnih raziskav glede sestave asfaltnih mešanic, s čimer želijo priti do takšnega materiala, ki bo cenejši, okolju bolj prijazen, varnejši, tišji in trajnejši od dosedanjih rešitev, ki so si različne od države do države.

Osnovna cilja izdelave novega materiala za asfaltiranje cest sta tudi, da bo odporen na klimatske spremembe in da bo primeren za obremenitve tovornega prometa. Na ta način naj bi po vsej EU prišlo do večje standardizacije procesa izgradnje cest, pri katerih so trenutno ogromne razlike tako v kakovosti kot v končni ceni, ki jo hočeš nočeš plačamo vozniki, poroča DreiveEuropenews.com.

Projekt se je pričel pred kratkim, poteka pa v dveh fazah. Potem ko bo končana prva faza ustvarjanja pravšnjega materiala, bodo v drugi fazi skušali le tega pripeljati na trg. 

Zakaj Nemci asfalt polagajo za pol cene?

Lanskoletno poročilo Evropskega računskega sodišča je pokazalo na ogromne razlike pri gradnji evropskih prometnic. Poročilo se je osredotočilo na gradnjo v Nemčiji, Poljski, Grčiji in Španiji med leti 2000 in 2013, pri katerih so uporabili tudi evropska sredstva. 

Med 24 cestnimi projekti jih je samo pet kolikor toliko ustrezalo potrebam po gostoti prometa, zaradi katerih so države upravičevale njihovo izgradnjo, za marsikatero prometnico bi bilo tako dovolj, če bi namesto avtoceste zgradili le hitro cesto, dogajalo pa se je tudi obratno. Pri tem so zanimivo Nemci najbolj streljali mimo, saj so nove ceste ali ostajale prazne ali pa že takoj niso mogle požirati gostote prometa. 

V povprečju so najbolj racionalno gradili Poljaki, pri katerih je bilo odstopanj od začetne cene projekta najmanj.

A kar je spodbudilo projekt Durabroads, je dejstvo, da je na Poljskem kilometer polaganja asfalta (značilnosti reliefa in različni potrebni objekti s to ceno nimajo veze) stal daleč največ, kar 163.000 evrov. V Grčiji so bili podjetni izvajalci le malce cenejši, v Španiji so se zadovoljili s 120.000 evri, v Nemčiji pa so kilometer preplastili za "le" 87.000 evrov, kar je spodbudilo odgovorne v Bruslju k iskanju odgovorov, od kod takšne razlike.