Napovedi o ne le uvrstitvi na SP na Hrvaškem, ampak tudi dobrem izidu pri naših sosedih, so se sesule v prah. Bolje rečeno, sesuli so jih slovaški rokometaši, ki so naše "zvezdnike" prizemljili.
Na mednarodni rokometni borzi so slovenske delnice pred dvobojema v Celju in Levicah po vseh
parametrih kotirale višje od slovaških, a zasedba iz srednjega evropskega kakovostnega razreda je
celotno zadevo postavila na glavo in favorizirano reprezentanco s sončne strani Alp pahnila v silno
neroden in negotov položaj.
Preberite še ...
|
|
|
Strokovno vodstvo slovenske izbrane vrste, s selektorjem Mirom Požunom na čelu, je po slovaški zaušnici natrosilo nekaj svojih "tehtnih" izgovorov za nepričakovan poraz, a denimo "slaba pripravljenost nosilcev igre po dolgi in naporni sezoni v Španiji in Nemčiji" je za veliko večino poznavalcev ali zgolj rokometnih navdušencev naravnost nesprejemljiv. Dejstvo je, da je Slovenija na obeh dvobojih igrala daleč pod svojimi realnimi zmožnostmi, čeprav je imela za seboj dolge, osvežujoče in prav nič naporne priprave v Kranjski Gori, Laškem in Radencih. V slovenski igri je na obeh obračunih šepalo že v osnovnih rokometnih prvinah, vse vrzeli v obrambi (Slovaki so jim na dveh tekmah skupno nasuli ogromnih 63 golov) in napadu (številne tehnične napake, slab odstotek meta iz igre nekaterih osrednjih igralcev, počasno kroženje žoge in prehod iz obrambe v napad, slaba realizacija igralca več na igrišču) so bile voda na mlin slovaških rokometnih povprečnežev.
|
Kljub svoji dobri pripravljenosti Luka Žvižej ni mogel preprečiti slovaškega
uspeha. © Boštjan Tacol
|
Bolj ali manj je jasno, da bo Rokometna zveza Slovenije (RZS) po slovaškem polomu morala narediti celovito recenzijo svojega minulega dela, po kateri bo odkrila številne pomanjkljivosti, ki so jo pripeljale do najnižjega položaja v zadnjem desetletju. Vodilne osebe z Leskoškove bodo tudi spoznale, da zadeve v zadnjih letih pač niso bile pravilno postavljene in da si na številnih področjih lahko pripišejo negativno oceno. Predvsem pa bodo morali dojeti, da njihova naloga ni le zbiranje denarja za nemoteno izvajanje programov reprezentančnih selekcij, temveč predvsem skrb za pozitivne rokometne impulze na domačem športnem prizorišču. A tega utripa v zadnjem času praktično ni bilo zaznati. Na slovenski rokometni sceni je zavladala ignoranca posameznikov do pomembnih rokometnih dogodkov, vmešavanje nekompetentnih oseb v strokovno delo, zgodile so se trenerske zamenjave pod čudnimi okoliščinami in v neprimernih trenutkih.
