Gre namreč za popoln nesmisel. V prvi vrsti je jasno, kakšen bo rezultat oziroma da kvorum ne bo dosežen. V drugi vrsti se bo glavni pobudnik referenduma, Vili Kovačič, v svoji kampanji osredotočil predvsem na traso drugega tira, kar sploh ni predmet zakona, o katerem imamo referendum. Vlada pri kampanji zaradi odločitve ustavnega sodišča ne bo sodelovala, ker bi morala zagovarjati tudi nasprotno stran. Nikomur tako ni povsem jasno kaj se gremo, še najmanj pa volilcem. Absurd absurdov pa je, da zavestno mečemo stran tri milijone evrov njihovega denarja. S tem, da smo tri milijone za enak rezultat že spustili v zrak.
Davkoplačevalci se ne damo, ki vztrajajo, čeprav jim je jasno, da kvoruma ne bo, torej mečejo stran denar ljudi, ki naj »se ne bi dali«. Seveda to zagovarjajo s tem, da trije milijoni niso nič proti milijardi, a treba je razumeti, da njihov motiv ni, da bi milijardo prihranili davkoplačevalcem, ampak da bi jo porabili drugače – na drugi trasi, na drugačen način. Kaj bi na koncu dobili, ni povsem jasno, a če odštejemo evropska sredstva in Madžare, smo verjetno tam tam vsaj pri stroških proračuna. Zato ti trije milijoni evrov (krat dva) niso nek drobiž – recimo dvesto metrov drugega tira.
Seveda je res, da je projekt prenapihnjen, ker je to pač slovenska folklora, a vendarle se to ne bo spremenilo z v naprej na propad obsojenimi rešitvami. Spremembo bi prineslo vztrajanje civilne družbe na revizijah vsakega posla, (pravočasnem) odstopu od pobude za referendum pod pogojem, da se sredstva za referendum namenijo za neodvisen nadzor. Če na to ne bi pristala vladajoča ali katerakoli druga politika tik pred volitvami, bi pljuvala v lastno skledo. Ali s čim tretjim, ne vem, a vendarle z nečim, s čimer se ne delamo norca na račun davkoplačevalcev v imenu davkoplačevalcev.
Že vrsto let trobim, da bi morali zakon o referendumski pobudi spremeniti tako, da bi vsaj polovico stroškov plačal pobudnik. Vsak od podpisnikov zahteve bi tako moral plačati slabih 40 evrov, kar spet ni tako veliko. Je pa prekleto veliko jamstvo, da bi na referendumih odločali zgolj o relevantnih stvareh, s čimer bi se ljudem povrnila vera v to, da lahko nekaj spremenijo in kvorum ne bi bil več (v naprej) pod vprašajem.
Pa se vrnimo k pravilom iz nesmisla trenutne realnosti. Iz soočenj na nacionalki pri prvem referendumu je marsikomu ostal v spominu le tisti incident ali pa Vili z dvema kapama na glavi. RTV mora po zakonu vsem, ki so se prijavili kot organizatorji kampanje, nameniti enak del svojega prostora. Zato v ozadju niste videli kopice ljudi s štoparicami v rokah, ki so merili čas govora vsakega gosta v studiu. In na tej podlagi so nato prihajali do besede, pa če so imeli vesoljni Sloveniji za povedati kaj pametnega ali ne. Če smo že začeli z absurdnostjo ...
Pa še končajmo tako. Referendumska kampanja za drugi tir se je začela na petek 13.. In to kar piše v naslovu komentarja*, je strokoven izraz za strah pred to kombinacijo dneva in datuma. Torej lahko vse napisano vzamete za eno samo vraževerje. Viliju bo kljub črnim mačkam in neposrečeni numerologiji uspelo in potem bo vse drugače ...
*To so pravila o spremljanju referendumske kampanje o drugem tiru, ki jih objavljamo v skladu z zakonom o volilni in referendumski kampanji.
Boli me za drugi tir in za Vilita klovna šiptarjevega,na referendum ne grem,tut,če bi bla neudeležba kazniva!