"Vedno znova sem zgrožena, saj se stigma samo še poglablja"

V sklopu projekta Glas generacije, ki bo v mesecu decembru v barvah želja in dobrodelnosti, smo se pogovarjali s predsednico društva Humanitarček – Ninno Kozorog. Slovenka leta 2019 je v intervjuju za Žurnal24 odkrito povedala, da se je stanje na področju socialne neenakosti v zadnjem letu močno poslabšalo. Število pomoči potrebnih se je samo v zadnjem letu potrojilo. Z raznovrstnimi projekti in dobrodelnimi akcijami si z društvom prizadevajo situacijo nekoliko izboljšati in pomagati čim večjemu krogu posameznikov.

Kaj je tisto, kar vas žene, da pomagate ljudem okrog sebe, čeprav ste polno zaposleni že kot zdravnica? Kaj je za vas dobro delo in kaj ne?

Težko rečem. Takšna pač sem in tega dela sebe ne analiziram. Dobro delo je različno ovrednoteno. Za nekoga je to pomoč pri mesečnem nakupu, lahko pa je tudi možnost in zmožnost nekomu pustiti, da živi, kot želi. S tem mislim na ekstremne primere, s katerimi se srečujemo na terenu. Tak primer je povsem samotarsko življenje v avtu. Poskušamo pomagati in dati informacije. V nekaterih primerih ni dobro delo to, da nekomu nekaj vsilimo. 

Društvo Humanitarček, ki ste ga pomagali ustanoviti, je usmerjeno predvsem v pomoč ogroženim starejšim in brezdomcem. Koliko posameznikov je vključenih v #projektVida in Dobrodelko? Vas številke žalostijo?

Število pomoči potrebnih se je samo v zadnjem letu potrojilo. Dnevno prejmemo od osem do deset prošenj, med katerimi dve ustrezata vključitvenim kriterijem. Zagotovo se pozna vpliv korona krize, saj je vse več prošenj s strani družin v stiski. Te poskušamo preusmeriti na Botrstvo oz. Verigo dobrih ljudi. V število pomoči potrebnih niso všteti starostniki, ki jim pomagamo prebroditi birokratske ovire na poti do varstvenega dodatka ali izredne socialne pomoči. Včasih potrebujejo le tri ali štiri mesece naše pomoči, predvsem sistemske, in ob podpori dejansko izplavajo. 

Revščina Slovenija "Mehanizmi socialne zaščite so prenehali delovati"

V enem izmed intervjujev ste dejali, da je revščina še vedno stigma, ki jo družba dodatno poglablja. Kakšen odnos ima do revščine Slovenija?

Vedno znova sem zgrožena, saj se stigma samo še poglablja. Veliko k temu doprinesejo družbena omrežja, na katerih se povsem razgalijo intimne zgodbe skupaj s fotografijami in osebnimi podatki. Ne le, da je za nekoga na dnu to pogosto trenutek, ki še dodatno prispeva k socialni izključenosti, ampak kar kliče k zlorabam. V društvu vedno opozarjamo na nekoordinirano prostovoljno in humanitarno pomoč, predvsem pa na neustrezen odnos do revščine v smislu: 'Če nekdo nima hrane, bo vesel tudi take, ki ima pretečen rok.'

Decembrska misija naše rubrike Glas generacije se glasi: "Vse je mogoče, če se hoče." V teh težkih in negotovih časih opozarjamo na težave, pri čemer nismo osredotočeni na negativo. Iščemo rešitve in pišemo tudi o pozitivnih zgodbah, intervjuvamo navdihujoče ljudi ter skupaj ustvarjamo boljšo družbo za vse generacije. V decembru bomo vsebine prilagodili željam. Tako željam otrok kot željam odraslih in starejših. Številne želje otrok iz šibkejših okolij bomo s pomočjo bralcev tudi uresničili in jim tako na obraz pričarali decembrski nasmeh. Decembrsko misijo lahko soustvarjate z nami, sledite pa nam lahko TUKAJ. 

#projektVida govori o žalostnih zgodbah starejših, ki so pozabljeni in brez glasu potisnjeni ob rob slovenske družbe. Ali starostniki težko sprejmejo pomoč tuje osebe? Kaj je tisto, kar potrebujejo oziroma si najpogosteje zaželijo?

#projektVida ni nastal čez noč. Naše zgodbe se od ostalih razlikujejo, ker jih objavimo že z epilogom. Na njihovi osnovi ne iščemo finančne pomoči. Vse so objavljene z dovoljenjem in poskrbimo tudi, da pri tem upoštevamo Splošno uredbo o varstvu podatkov.  

Revščina je še vedno stigma. Nisem še naletela na starostnika, ki bi javno prosil za pomoč. Prej nasprotno. Ob prvem obisku poskušajo revščino celo skriti. Na mizi je denimo 'ta boljša skodelica' ... Svoje revščine se sramujejo in pogosto si je težko pridobiti njihovo zaupanje. Nanje nas opozori socialna služba, patronaža ali poštarji. Zelo se razveselijo že prave kave, različnih sirov, krem za noge, čokolad. 

Profimedia

Z društvom, v katerem deluje deset entuziastov, dokazujete, da lahko dobrota malih ljudi pomeni veliko. So pri dajanju pomoči ključni donatorji, mali ljudje, podjetja ali premožni posamezniki? 

Društvo temelji na delu prostovoljcev, ki s pomočjo majhnih dejanj somišljenikov, včasih dosega zares nepričakovane premike. 

Do kake mere je solidarnost pri nas še živa in med katerimi skupinami prebivalstva je je največ? Neredko so najbolj radodarni prav tisti, ki imajo sami najmanj. Ali to drži tudi v vašem primeru? 

Res je. Lep primer je starostnica, ki bo spletla nogavice za brezdomca, saj ima on še manj. To bo naredila, čeprav ima tudi sama komaj dovolj zase. Solidarnost se je v teh časih izkazala za nujno. V prvem valu smo pozivali k medsosedski solidarnosti, ki se je marsikje dejansko ohranila. Tako na primer mlajše sosede hodijo starejšim v trgovino ali lekarno. 

Intervju Slovenija "Včasih je potrebno zelo malo, da nekomu polepšamo dan"

Javnost je bila pretresena ob branju zgodb zapuščenih starostnic in starostnikov, ki s skromnimi prihodki životarijo na robu družbe, mnogi med njimi so bili tudi žrtve različnih oblik fizičnega, verbalnega in spolnega nasilja. Kako je mogoče, da v razviti državi, kot je Slovenija, obstaja toliko tovrstnih primerov? Vas skrbi, da bi se s prihajajočo krizo lahko število še povečalo?

Profimedia

Ste ob vsem, kar doživite na terenu, ali ko obiskujete najrazličnejše ogrožene posameznike, jezni in žalostni? Kako poskrbite, da vas tovrstne zgodbe ne prizadenejo preveč in ohranite trezno glavo?

Sem žalostna, jezna in obupana. Že dolgo ne iščem več odgovora na vprašanje zakaj, saj me to izčrpava. Trezno glavo ohranjam s hribi, s svojo črno kitaro in krokiji s kulijem. Naša Marjana se včasih po nekaj dni ne javi in kako stvar prespi. Nina Š. pa se tega loteva z A-b-c-d pristopom. Vsak zase si najde primerne ventile. Zadnji meseci so za nas ekstremno naporni. 

Slovenija "So rekli, da moram jesti v štali."

Čeprav je v Sloveniji veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati, se najdejo tudi taki, ki imajo o dobrodelnih društvih negativno mnenje. Prepričani so, da so tovrstne organizacije same sebi namen in da večina zbranih sredstev nikoli ne prispe v prave roke. K temu dosti doprinesejo škandali, ki so prišli v javnost, in ki mečejo slabo luč na ostale. Kako komentirate tovrstne očitke?

Preprosto. Mi ne zbiramo denarja. Imamo portal Dobrodelko, kjer pomagamo ciljno. V zadnjem mesecu tudi preko Skritega položničarja starostniku lahko neposredno poravnaš položnico za elektriko ipd. 

Prihaja mesec december, ko so dobrodelne organizacije najbolj dejavne in so zaradi praznikov tudi ljudje bolj radodarni ter pripravljeni pomagati. Se vam zdi, da se o socialni izključenosti, stiskah deprivilegiranih in pomanjkanju dovolj govorimo čez celo leto, ali je večji poudarek predvsem v času praznikov, ko smo vsi bolj rahločutni?

Decembra se nobena organizacija ne boji za svoj obstoj. Problem nastopi spomladi. Včasih si želim, da bi se ljudje zavedali, kako pomembno je na nekoga pomisliti tudi marca ali maja. 

Rdeča nit našega projekta bodo v mesecu decembru želje. Kakšne so vaše želje za prihodnost, tudi v zvezi z vašim društvom in projekti?

Rdeča nit našega decembra je akcija 30 dni za 30 srčnih dejanj, v okviru katere poskušamo ljudi prepričati, da vsak dan naredimo eno dobro delo. Letos je na voljo brezplačen Humi App, ki bo na vseh portalih od 28.12.2020. S pomočjo mladega podjetja Atomnius smo se modernizirali in tako lahko cel december z nami vsak dan delate dobra dela in sledite idejam o naključni prijaznosti.