Morda lahko preslišimo, da je v Sloveniji na tisoče otrok lačnih, da so priča nasilju in da jih je zaprtje šol res močno prizadelo. Težje pa je preslišati klice na pomoč konkretnih otrok, ko so v ozadju zgodbe o otrocih, ki sanjajo o navadnem krompirju ali jih starši brez razloga naženejo iz hiše.
Zato smo se o konkretnih zgodbah in težavah pogovorili s predsednico Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Anito Ogulin, ki se je vnovičnega zaprtja šol prav zaradi otrok iz srca bala. Sama je dnevno priča konkretnim in srce parajočim zgodbam otrok, ki potrebujejo prav zdaj nujno pomoč odraslih.
Šole so spet zaprle vrata. Zakaj ste se bali tega zaprtja?
Žal mi je otrok, ki nimajo enakih možnosti in dostopa do šole na daljavo. Živijo v utesnjenih stanovanjih, brez lastnega mirnega prostora, nimajo primerne tehnične opreme ali pa je sploh nimajo. Nimajo internetnih povezav ali pa so sila slabe. In kar je najtežje, nimajo topline doma, staršev, ki bi jih podpirali, jim pomagali, pač pa se ves čas ubadajo s pomanjkanjem razumevanja staršev, hrane, drugih dobrin. Pogosto so priče hudih sporov, nasilja. Ker se dnevno ukvarjamo z otroki, jim pomagamo s tehnično opremo, inštrukcijami, učenjem na daljavo in jih sprejemamo tudi v naše prostore, slišimo številne zgodbe.
Deček, ki živi samo z očkom je povedal, da je očka prosil za večerjo, pa je prejel klofuto, drugega je mamica poslala iz stanovanja, ko je povedal, da lačen ne more razmišljati, tretji je zlezel pod posteljo v skupni sobi s starši in sorojenci, ko je oče pretepal mamo in jih naganjal iz stanovanja. Pa deklica, ki je povedala, da je očka odšel in se že skoraj pol leta ni vrnil. Niti ne vedo, kje je.
Ob prvem zaprtju ste bili mnogim v veliko pomoč. Kako ste pomagali na ZPM Ljubljana Moste - Polje?
Resnično smo se takoj odzvali. Z vsem kar smo zmogli in znali, smo v humanitarnih programih Botrstvo v Sloveniji in Veriga dobrih ljudi pomagali otrokom in družinam v stiski iz vse Slovenije. Pospešeno smo delili živila, higienske pripomočke, oblačila. Tistim, ki niso mogli do našega skladišča, smo hrano dostavljali na dom. Oddaljenim družinam in posameznikom smo pošiljali vrednostne bone za nakup prehrane. Opremljali učence in dijake z računalniki, jih poučevali o uporabi, jim zagotavljali internetno povezavo ...
Odmikali smo otroke od doma, kjer so bili ogroženi, ves čas smo imeli odprte telefonske linije. Dnevno smo obravnavali zgodbe na robu obupa.
Socialnim stiskam so bili izpostavljeni tudi ljudje, ki so zaposleni ali pa so bili zaposleni pred izbruhom virusa, takrat pa so dobili odpovedi. Poleg razdeljevanja prehranskih paketov družinam po vsej Sloveniji, pa smo zagotavljali tudi nujno varstvo otrok na domu v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana. Uporabnikom, ki so se znašli v duševnih stiskah, smo bili ves čas na razpolago tudi s terapevti, ki prek telefona in video klicev nudijo pogovore in svetovanja. Na daljavo je delovala tudi pravna pomoč.
Učencem, ki so imeli težave pri osvajanju učne snovi na daljavo in jim starši niso zmogli nuditi potrebne podpore, so bili na voljo prostovoljci, ki so opravljali učno pomoč na daljavo, po telefonu ali preko spleta.
In na tem mestu se še enkrat zahvaljujem prav vsem podpornikom in donatorjem, ki so nam omogočili sredstva in dobrine ter računalnike in internetne povezave, da smo zmogli tako močno podpirati družine v strahovitih stiskah.
Kaj so družine tedaj najbolj potrebovale?
V Verigi dobrih ljudi smo ugotavljali, da so družine v stiski najbolj potrebovale hrano, tiste s šoloobveznimi otroki pa pomoč v obliki računalnikov in računalniškega znanja in pa predvsem topel in pristen človeški stik ter spodbudne besede. Veliko ljudi se je spopadalo z duševnimi stiskami in so potrebovali pomoč, da so premagali strah in paniko, ki je zajela vso državo.
Tega je še vedno veliko. Za nekatere poklice je vsak dan negotov in negotovost je tista, ki ljudi spravlja v strašne stiske, ki jih sami ne zmorejo preseči.
Opozarjali smo na težave oskrbe s hrano, opozarjali tudi na pomanjkljivo tehnično opremljenost učencev in dijakov. Mimogrede v prvem valu izrednih ukrepov smo razdelili več kot 900 računalnikov, pa še jih je primanjkovalo. Opozarjali smo tudi na pomanjkljivo digitalno znanje, zaradi česar marsikateri učenec ni zmogel sodelovati pri pouku.
Dnevno še zmeraj sprejemamo prošnje in klice tako za materialno pomoč, kot tudi za tehnično opremo, saj vsi otroci še zmeraj nimajo opreme, ali pa je zastarela in ne omogoča kakovostnega sledenja pouku in izpolnjevanja delovnih nalog. Veliko je povpraševanja za učno pomoč. Že več kot 60 naših prostovoljcev pomaga skoraj sto srednješolcem in učencem vseh krajev Slovenije na daljavo. Spet se povezujemo s prevozniki, ki lahko družinam v stiski dostavijo najbolj nujne oblike pomoči.
Kaj bi morala ta trenutek za te otroke narediti država - brez oklevanja in zdaj?
Ob mednarodnem dnevu boja proti revščini 17. oktobra smo državo opozorili na nujne ukrepe in naše predloge je potrdilo in dopolnilo tudi poročilo o revščini in socialni izključenosti, ki smo ga izdale nevladne organizacije, združene v Evropsko mrežo za boj proti revščini. Opozarjali smo že prej, a ob zaostrovanju ukrepov smo ponovno opozorili.
Najnujnejše je zagotavljanje prehrane otrok. Takoj bi morali vsaj učencem in dijakom ki imajo subvencionirano prehrano, omogočiti vsaj sredstva ali pa prehrano. In teh otrok ni malo, več kot 150 tisoč jih je po vsej Sloveniji. Res, da so naše pobude našle posluh tudi med poslanci, vendar bi pričakovala, da se takoj odzovejo, kajti učenci višje stopnje in dijaki so doma že štiri tedne. Večkrat sem povedala, da se nihče ne more najesti na zalogo ali za nazaj.
Poskrbeti bi morali tudi za tehnično opremljenost in dostopnost za pouk na daljavo. Ne morejo si šole in učitelji sami prizadevati za to, da pouk poteka na daljavo. Predlagala bi tudi še poenotenje vsebin, da malce razbremenimo učitelje.
Prav tako pa je nujna zagotovitev varnosti otrok. Vsak otrok, ki živi v nespodbudnih razmerah, ki je priča nasilju, psihičnemu ali fizičnemu, potrebuje sogovornike in potrebuje varnejše okolje.
Ob zaostrovanju razmer, ob rušenju gospodarstva, ko marsikdo ostaja brez dela, brez prihodka, se zaostrujejo tudi medsebojni odnosi. Otrokom moramo omogočiti varne in hitre poti do pomoči, če se znajdejo v stiskah zaradi težkih razmer v družinah, tudi nasilja ...
Ste podali kakšen poziv, se morda čaka zdaj na kakšen ukrep?
Na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport smo pisali v želji po informacijah, na kakšen način bodo tokrat pomagali otrokom, ki potrebujejo računalniško opremo ter kako bodo uredili, da bo prehrana v času zaprtja šol dostopna otrokom. Seveda smo tudi predlagali najnujnejše ukrepe. Odgovor so nam dali le iz Ministrstva za delo družine socialne zadeve in enake možnosti, medtem ko z Ministrstva za izobraževanje, šolstvo in šport nismo prejeli.
Smo pa včeraj (v četrtek op.p.) hvalevredno zasledili informacijo, da bo za prehrano otrok s subvencijami vendarle poskrbljeno, toda še enkrat opozarjam, da ni dovolj, da o tem samo govorimo, prehrano bi morali učencem in dijakom urediti takoj.
Kajti vedeti moramo, da vse več staršev z najnižjimi plačami izgublja delo in zaslužek, da je gospodarstvo močno prizadeto, da vsi ti ukrepi, ki so nujni, vendarle najbolj prizadenejo najranljivejše, ki potrebujejo pomoč takoj in je pomemben prav vsak dan. Naše izkušnje pa ponovno kažejo na silno poglabljanje neenakosti med učenci in dijaki pa naj si gre za pogoje učenja na daljavo, za prisotnost pri pouku, bivanjske razmere, tehnično opremljenost ali prehrano.
Kako je z uspehom otrok, ki so pod vašim okriljem?
Zagotovo otroci z eksistenčnimi in drugimi težavami družine niso pridobili znanja, kot bi ga morali. In prav šola na daljavo je med njimi še bolj poglobila neenakost. Ukrepi so nas še bolj razdvojili. Vsak se posveča le svojemu ožjemu krogu.
Vsakdanjik je v vseh družinah zelo pester in zaprti vsak v svoj kotiček nismo več tako povezani. Ampak med otroki je potrebno vzpodbujati povezanost, solidarnost, medsebojno pomoč. Tisti, ki živijo v težjih razmerah, morda tudi nimajo prepotrebne pomoči pri doseganju učnih uspehov. Pa četudi so nadarjeni.
Kako pa vi sicer sami ocenjujete zdajšnji šolski sistem v primerjavi izpred 20 let, predvsem za najmlajše otroke, stare šest, sedem, osem let? Mnogi, celo učitelji pravijo, da je v šolah za te najmlajše preveč balasta, preveč snovi ...
Nisem učiteljica in težko ocenjujem. Vsekakor pa otroci potrebujejo socialno mreženje, potrebujejo vrstnike, potrebujejo šolski prostor, ki mnogim od njih ne nudi le znanja, pač pa tudi socializacijo, varen prostor in prehrano. Opažamo pa velik prepad med otroci, ki jih starši zmorejo podpirati in jim pomagati pri doseganju učnih zahtev. Tisti, ki te pomoči nimajo, vedno nekako ostajajo zadaj. Zato se včasih vprašam, ali so zahteve realne?
V prvem valu je bil denimo tudi poziv ministrstva, naj se učitelji osredotočijo samo na najnujnejšo snov, naj kaj morda tudi izpustijo in so se mnogi tega držali. Menite, da bodo imeli otroci zaradi malce zreducirane snovi kaj težav, ali bi bilo morda lahko to tudi v redu?
Seveda je povsem nemogoče pričakovati, da bi šolanje na daljavo, ki je bilo tudi za učitelje novo, zmogli enako podajanje snovi kot ob rednem pouku. Je pa potrebno poudariti prizadevanja učiteljev, vodstev šol, ki so želeli otrokom ponuditi največ kar so zmogli in znali. Ker jim je bilo res mar.
Katere otroke bo po vaši oceni pandemija najbolj prizadela?
Pandemija bo prizadela vse otroke, ne samo tiste, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Vsi otroci so bili kar dolgo obdobje prikrajšani za osebne stike in socializacijo z vrstniki, kar je v tem obdobju res pomembno. Hkrati bodo skorajda vsi otroci utrpeli posledice na področju usvajanja znanja, telesne aktivnosti ... Predvsem pa bodo seveda prizadeti otroci, ki so že prej živeli v pomanjkanju, neenakosti in jih bodo posledice virusa še poglobile.
Na ZPM Ljubljana Moste-Polje opažate, da otroci v stiski nimajo sogovornikov in na psihološko pomoč čakajo več kot leto ... Kakšnih sprememb si tu želite, kaj ste vi storili v tej smeri?
Kako je res, da otroci nimajo sogovornikov. Nočem biti kritik starševstva, toda naši dnevni stiki z otroki izražajo, da se doma ne pogovarjajo o njihovih stiskah, da v preveč družinah otroci nimajo zaupnika v starših, pač pa rešujejo z njimi eksistenčne in odnosne probleme. Kar otroke opremlja s tako velikimi stiskami, da se čustveno in vedenjsko spreminjajo in celo duševno obolevajo.
V naših dejavnostih to zaznavamo. Zato smo vzpostavili tudi psihosocialno podporo in pomoč otrokom v stiski. Naši terapevti so jim na voljo v najkrajšem možnem času in seveda brezplačno. Hkrati pa smo uvedli tudi medvrstniško mediacijo, ki se je odrazila kot odličen program.
Kajti ko otroci domače stiske ponašajo v šolska in druga okolja prihaja tudi do nesoglasij in nasilja. Medvrstniška mediacija pa nepredstavljivo podpira učence, da odpirajo svoje stiske in poglobljeno razmišljajo o sebi in drugih. In so si pripravljeni tudi pomagati, podpirati, razumeti …
Kako je pa s pomočjo, se pozna ponovna kriza?
Med prosilci so starši in ljudje, ki so bili botri otrokom. Ki so bili naši donatorji, pa naj si gre za materialne dobrine ali sredstva. Zato smo tako iskreno hvaležni prav vsakemu, ki zmore in pomaga. Da lahko mi pomagamo naprej. Se pa zares ves čas trudimo tako za najranljivejše, da smo v njihovi podpori zares učinkoviti in hkrati za donatorje, da ves čas predstavljamo da je prav vsak cent namensko porabljen.
Vedno povem, da so po mojem mnenju Slovenci še vedno radodarni, kadar vedo in zaupajo, da gre pomoč v prave roke. In tega sem zelo vesela, saj tako nam kot marsikateri drugi organizaciji omogoča, da sploh delujemo in izvajamo svoje programe.
A vedno spodbujamo pravzaprav vse ljudi, da ostanejo solidarni prav vsak dan. Da so pozorni na svojo okolico in se odzivajo na težave sosedov, znancev, sodelavcev. Da so senzibilni za težave ljudi.
Včasih je potrebno zelo malo, da nekomu polepšamo dan in morda tudi spremenimo življenje.
Kakšen je vaš nasvet staršem, ki so te dni v stiski, v negotovosti? Kako naj poskrbijo za počutje svojih otrok, da ne bodo nosili bremena staršev?
Vsem staršem svetujem, da se ukvarjajo s svojimi otroci. Da jih ne le poslušajo, ampak tudi slišijo. Naj preživljajo prosti čas z njimi kakovostno, gredo ven v naravo ali pa samo na sprehod, ustvarjajo iz naravnih materialov, ki ne zahtevajo veliko pripomočkov, berejo knjige in podobno.
Seveda pa tudi gospodinjstvo poteka lahko igraje in lažje, če ga opravljamo skupaj. Po naših izkušnjah otroci včasih ne potrebujejo veliko igrač in animacije, ampak jim je dovolj, da smo preprosto z njimi in jih vključujemo v družinski vsakdan.
So bremena odraslih zanje škodljiva?
Nedvomno bremena staršev, ki jih hote ali nehote prenašamo na otroke, slabo vplivajo na njihovo počutje. Če pa gre še za dolgotrajno početje oziroma stiske, pa tudi na otrokov razvoj. Skozi leta delovanja naših programov smo prišli v stik z res veliko otroki, ki so nase prevzeli breme skrbi za družino in jih je to zaznamovalo za kasnejše življenje.
Še vedno ponujate socialno šibkejšim brezplačno pravno pomoč in to že 13 let. Je v tem času država naredila kaj v tej smeri, da bi se omogočilo podobno pomoč širšemu prebivalstvu? Zakaj je ta pomoč pomembna?
Pomoč je pomembna zato, ker se ljudje, ki so se znašli v stiski, preprosto sami ne zmorejo več reševati iz nje. Ob iskanju pomoči pogosto naletijo tudi na birokratske ovire. Ugotavljamo, da so sistem pomoči zakonodajalci tako zakrili v birokracijo, da je včasih potrebno ogromno truda in znanja, da ljudje pridejo do svoje pravice. In če človek ne razume vseh postopkov in papirjev, seveda tudi ne ve za pravice, ki mu v stanju, v kakršnem se je znašel, tudi pritičejo.
Družinam moramo pogosto pomagati pri uveljavljanju pravic, kar je pravzaprav žalostno. Če bi namreč pomoč dobili takoj, bi nastalo dosti manj zapletov in posamezniki bi lahko stisko rešili hitreje.
Pred dvajsetimi leti smo vsi sprejeli, če si izgubil službo, če je usahnil prihodek, če se je dogodila tragedija, nas doletela smrt in podobno, je bilo povsem normalno, da si pomagamo. Revščina je imela drugačne obraze. Danes pa nas je politika in družba opremila s sodbami, da so revni lenuhi, sami krivi in še in še. S tem pa jih je pahnila še v mnogo večje stiske, kot so bile v preteklosti.
Revni so izključeni, pahnjeni tudi v samoizolacijo, v skrivanje lastnih stisk, s tem pa duševno in fizično obolevajo. Revščine je veliko več med zaposlenimi in vedno pogostejše so oblike zaposlitve, ki pa nimajo nobene socialne varnosti. Politika se bo morala prilagoditi in poiskati načine za zagotavljanje socialne varnosti tudi v sodobnih poklicih. Socialna varnost ne sme biti luksuz, ampak osnovna pravica vsakogar.
Ena vaših uspešnih zgodb je botrstvo. Koliko otrok zdaj čaka na svojega botra? Bi delili kakšno zgodbo z nami?
V Botrstvu smo skozi leta delovanja spisali izjemno lepih in uspešnih zgodb nekdanjih otrok otrok in mladih, danes že odraslih, ki vračajo družbi. Na vseh področjih zdravstvu, gospodarstvu, izobraževanju, športu, umetnosti …
Eno zadnjih pa še nosim v srcu. To je dekle, ki je že ob vstopu v osnovno šolo imelo bolna starša. Očetu je hudo napredovala alzheimerjeva bolezen, zato je bil prihodek družine skoraj v celoti porabljen za plačilo njegove nege. Z mamico sta ves čas živeli v pomanjkanju. In zaradi tega je bilo dekle že kot osnovnošolka izločena s strani vrstnikov.
Botrstvo ji je omogočilo šolsko prehrano in vključevanje v vse dejavnosti, za katere je izražala nadarjenost pa tudi vse plačljive šolske dejavnosti. Bila je še osnovnošolka, ko je izgubila očeta in srednješolka, ko ji je zaradi bolezni umrla še mamica. In ostala je povsem naša. Njena volja in moč pa je prerasla dane pogoje. Sebe je videla v medicini in danes, ne le da je ena najuspešnejših študentk, ves svoj prosti čas usmerja v pomoč drugim.
In vse te lepe in uspešne zgodbe – ne le otrok, ki jim z lastno voljo, našo in pomočjo botrov uspeva dosegati svoje sanje, tudi družin – ki jih s celostno podporo in pomočjo vračamo v dostojno življenje, so izjemna motivacija za naprej. Kajti vse je mogoče če se hoče.
Otrokom v stiski lahko že danes pomagate in se priključite projektu Botrstvo v Sloveniji. Lahko postanete boter otroku in mu omogočajo občutek enakovrednosti v družbi vrstnikov, lahko pa darujete v sklad projekta Botrstvo v Sloveniji. Pišite na info@boter.si ali obiščite spletno stran TUKAJ.
Projekt Botrstvo v Sloveniji lahko podprete tudi z SMS donacijo. Pošljite SMS sporočilo s ključno besedo BOTER5 na telefonsko številko 1919 in prispevali boste 5 evrov za pomoč otrokom. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Telemacha, T2 in A1.
"Vse je mogoče, če se hoče"
Modre Anitine besede: "Vse je mogoče, če se hoče," smo spremenili v naslov decembrske misije v rubriki Glas generacije.
V teh težkih in negotovih covid časih v Žurnalovi rubriki Glas generacije opozarjamo na težave, a nismo osredotočeni na negativo. Vedno iščemo rešitve, pišemo tudi o pozitivnih zgodbah, intervjujamo navdihujoče ljudi in skupaj ustvarjamo boljšo družbo za vse generacije. V decembru bomo vsebine namenili željam. Željam otrok, željam odraslih in starejših, številne želje revnih otrok bomo s pomočjo bralcev uresničili in jim pričarali decembrski nasmeh. Decembrsko misijo lahko soustvarjate z nami, sledite pa nam lahko TUKAJ.
