Desa Muck, daleč najbolj brana slovenska pisateljica, navdušuje staro in mlado. Nikoli ni slepomišila, zato se je v javnosti izoblikovalo mnenje, da je brez dlake na jeziku. Ravno obvladanje jezika ji omogoča, da se z njim ukvarja poklicno, bodisi na gledaliških odrih, televizijskih ekranih ali v literaturi. Čeprav lahko rečemo, da je prav jezik (pa tudi obilica humorja) njeno najmočnejše orodje, sama ni tega mnenja.
V času, ko v svetu prevladujejo lažne novice in sovražni govor, celo s strani vladajočih, pravi, da je eno najpomembnejših orožij proti temu molk. Poslužuje se ga vse pogosteje, saj jo pogosto izpostavljanje utruja. Ker je želela vzpostaviti primerno distanco in si zagotoviti koncentracijo za nemoten delovni proces, se je pred leti preselila v Mokronog. Tam živi in dela, obkrožena z družino in hišnimi ljubljenčki. Dela ji ne bo zmanjkalo niti v pokoju, letos namreč prestopa v "upokojenski stan". Tako kot prej jo lovijo roki za oddajo knjig in scenarijev, še vedno pa ji ne zmanjka niti idej in navdiha.
Na kakšen način knjige pripomorejo k posameznikovi percepciji sveta? Ali po vašem mnenju obstaja korelacija med tem, da postanemo sumničavi, če denimo beremo pretežno kriminalke in ali si svet, če beremo pretežno ljubezensko prozo, predstavljamo v oblakih ? Je torej na pisateljih velika odgovornost, še posebej na ustvarjalcih vsebin za otroke in mladino?
Mislim, da se otroci, prav tako kot odrasli, odločajo za žanr, ki jim najbolj ustreza, in sicer glede na spol, interese, osebnostno strukturo, okolje … Kljub temu je pisanje precejšnja odgovornost. Izogibati se je treba temu, da bi svet prikazovali preveč črno belo in negovati pozitivna sporočila. Če nič drugega vsaj sporočilo, da vse hudo mine in da se za vsako težavo najde rešitev, ter seveda, da je v slogi moč.
Ker je čas, da v teh novih razmerah skupaj poiščemo čim več razlogov za srečo, osrečimo sebe in svoje najbližje, smo na Žurnalu24.si v projekta Glas generacije z vami delili konkretne nasvete za srečnejše življenje, o sreči smo spregovorili s strokovnjaki in ambasadorji projekta, obenem smo poudarjali pomen medgeneracijskega povezovanja in dobrih medosebnih odnosov. V decembru bomo spregovorili o dobrodelnosti in željah s sloganom: "Vse je mogoče, če se hoče." Projektu lahko sledite TUKAJ.
Mnogo posameznikov se v svet domišljije in literature zateče z željo po odmiku iz realnosti. Kakšen svet kot pisateljica želite ustvariti v svojih delih? Si tu in tam zaželite, da bi tak svet res obstajal?
Včasih sem se pogosto izgubljala v svetu domišljije, predvsem v sanjarjenju o prihodnosti. Zdaj nimam več te potrebe. No, le tu in tam (smeh). Želim ustvariti svet, v katerem vlada spoštovanje do vseh živih bitij. V takem svetu si želim živeti, ampak po vsej verjetnosti ne bom nikoli.
Ali menite, da je vaše poslanstvo tudi to, da s svojim delom osrečujete ljudi?
Kot avtor sčasoma spoznaš, da tvoje delo dejansko vpliva na razpoloženje ljudi. Dvomim, da jih ravno osrečujem. Zame je dovolj, če jih spravim v dobro voljo ali vsaj k razmisleku. Delo mi v prvi vrsti pomeni način preživetja in včasih tudi velik napor, sploh če ga je veliko.
Kaj je za vas definicija sreče?
Definicija sreče ne obstaja, vsaj univerzalna ne. Vsak ima svojo. Moja je živeti brez slabe vesti, pretiranih skrbi in imeti malo želja, še tiste pa morajo biti uresničljive.
Rdeča nit našega projekta sta sreča in generacije, zato me zanima, če opažate, da se generacije med seboj razlikujejo v tem, kakšne vsebine so jim bolj pri srcu, in ali so jim bolj všeč zgodbe s srečnim ali realističnim koncem?
Mislim, da prav vse generacije potrebujejo srečne konce. Sama poskušam ustvarjati konce, ki so realistični in hkrati srečni. Vsem dosegljivi. Odrešujoči in malce katarzični. Sicer pa mi iz leta v leto bolj leži otroška literatura. Pa ne zato, ker bi bilo tako pisanje lažje, temveč zato, ker bolj verjamem v otroke kot v odrasle.
Otroci so specifični. Bolj sproščeni so od odraslih, radi se zabavajo, tudi ob knjigah, takoj padejo v domišljijski svet in se prepustijo brez obremenjevanja s tem, kaj je mogoče in kaj ni. Hkrati pa postavljajo bolj smiselna vprašanja, povezana s temo. Ne marajo dolgočasnih knjig z neprikritimi vzgojnimi sporočili. Pa še kaj bi lahko povedala na to temo. Zato pisanje za otroke ni lahko, je pa lepo.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste bili kot otrok zelo osamljeni. Ali na to osamljenost, ki vam je v določenem pogledu tudi pomagala na poklicni poti, gledate kot na hibo ali včasih tudi nujnost?
Samota je nujnost. Glede na moj način življenja, je to dobrina, ki jo močno pogrešam.
Ste mnenja, da je v leposlovju treba izpostavljati probleme posameznika in družbe?
Seveda. To je dolžnost literature.
Imate v navadi, da snov za knjige črpate tudi iz osebnega življenja?
Iz osebnega življenja ne črpam drugega kot občutja, ki se v nas zgodijo v določenih situacijah. Če bi v mojih knjigah iskali avtobiografske elemente, jih zaenkrat ne bi našli prav dosti. Morda pa še bodo.
Ste nasploh zadovoljni z bralnimi navadami slovenskih otrok in mladine? Ne samo pri otrocih, tudi med odraslimi je glede na ugotovitve raziskave Knjiga in bralci VI rednih bralcev namreč vedno manj ...
V to, da bi bilo branje užitek, ne moremo prisiliti nikogar, ki ima tako izoblikovane možgane, da ga zanimajo druge stvari, branje pa ne. Ljudje smo različni in zato ne smemo obsojati nikogar, ki so mu knjige odveč ali mu predstavljajo celo napor. Imamo pa vsaj nekaj upanja, da se dvigne nivo bralnih navad, če omogočimo otrokom branje knjig, ki jim bodo všeč in ne samo tistih, ki jih morajo brati zaradi šolskih obveznosti. Morda se bo v njihovem organizmu ohranila informacija, da je knjiga lahko tudi zanimiva reč.
Z vseslovensko osveščevalno akcijo G.las generacije želimo na Žurnalu24.si opozoriti na problematiko razlik med generacijam, razbiti stereotipe, povezane s posameznimi generacijami in okrepiti socialne odnose. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov na svet ter zmanjšati razkorak med njimi.
Ali obstaja knjiga, ki vas je zaznamovala in jo vselej radi prebirate? Ste posebej navezani tudi na kakšno vašo knjigo ali lik?
Obstaja veliko takšnih knjig. Pravzaprav jih je toliko, da jih ne morem našteti. Veselim se tudi vseh naslednjih, ki bodo v meni vzbudile čustva in razmišljanja in jih še nisem brala. Res imam poseben odnos z enim od svojih likov, in to je Kremplin v istoimenski knjigi.
Letošnja situacija ni prizanesla niti kulturnim umetnikom. V časniku Dnevnik so vas poimenovali v smislu, da ste" gospa, ki živi od besed." Vas skrbi, da se morda v prihodnosti zgolj s pisanjem ne bo dalo preživeti in je prihodnost za pisatelje negotova?
Situacija s 'korono' me je prizadela predvsem glede nastopov v gledališču, pred kamero in tudi tistih, ki jih imam kot pisateljica. Zato ni res, da živim samo od besed, saj zgolj pisanje pri nas te možnosti ne dopušča. Razen, če pišeš zelo različne reči, ne samo romane in pesniške zbirke. In to v ogromnih količinah. Pisateljstvo bi moral biti poklic, ampak pri nas se tega še dolgo ne bo tako razumelo. Tisti, ki ne bi zmogli živeti le od pisateljevanja, in jih razumem, ker je to garaško in negotovo, namreč raje vztrajajo pri razlagi, da je pisanje poslanstvo, ki naj ga plačuje država. Pred kratkim sem šla v penzijo, ki bo sicer skromna, zato bom pač morala še delati.
O drugi strani življenja profesionalnih pisateljic/pisateljev; stresu, finančnih mukah raje kot v knjigah, govorite v kolumnah. Se je v Sloveniji status in položaj pisateljev vseeno kaj izboljšal?
Ali vam vaš sloves, da ste brez dlake na jeziku, pa tudi polni humorja, večkrat zapre ali odpre vrata? Je beseda za vas dejansko eno najmočnejših orodij?
Nisem več tako brez dlake na jeziku, kot sem bila včasih. Utrujena sem od tega, zato vse pogosteje molčim. Eno od najmočnejših orodij je molk, saj vidimo, kako ljudje nasedajo raznim 'modelom', kot so Trump in podobni, ki čvekajo vse, kar jim pade na pamet. Toda tudi oni pa imajo nad seboj gospodarja, močnejšega od besede. Denar.
