"Različnost, je tista, ki nas danes v družbi bogati," meni psihologinja Eva Boštjančič, ki deluje na področju psihologije dela.

V čem se generacije med seboj najbolj razlikujejo?

Razlikujejo se predvsem v znanju uporabe novih tehnik in tehnologij. Neprimerno večji razvoj, kot ga je človek dosegel tekom celotne zgodovine, je razvoj tehnologije. Dandanes vidiš, da je nekdo star, ko ne zna uporabljati mobilne banke, ali pa denimo preko interneta naročiti letalske karte. To je zelo jasen pokazatelj razlik med generacijami.

Zagotovo na oblikovanje določene generacije vplivajo izkušnje, ki so jih te pridobile med odraščanjem, torej v času mladosti (praviloma med 17. in 25. letom). Če je bila mladost določene generacije zaznamovana s pomanjkanjem, npr. takoj po vojni, je imela morda naslednja generacija, ravno nasprotno, vsega v izobilju. Povojno generacijo so vzgajali s trdo roko, zato je imela sama ravno nasproten pristop k vzgoji; kot starši so bili veliko bolj sproščeni, svojim potomcem so nudili več spodbud in s tem več možnosti za kreativnost. 

Generacije, ki trenutno polnijo učilnice osnovnih in srednjih šol, so s strani staršev ponovno deležne velikega nadzora.

Govorimo o tako imenovanih helikopterskih starših, ki nočejo ničesar, kar se dogaja z njihovimi otroki, prepustiti drugim. Imajo manj otrok, zato so ti zanje veliko bolj 'dragoceni'.

Pogosto se dogaja, da starši spremljajo svoje otroke na informativne dneve v srednje šole in to kljub temu, da jim otroci jasno sporočajo, da gredo lahko sami. Nočejo jih slišati, jih ne upoštevajo in ne spoštujejo, obenem pa želijo biti informirani o tem, kar se v šoli in izven nje dogaja. Pri skoraj vsaki odločitvi želijo sodelovati. Na žalost se dogaja celo, da so starši prisotni na informativnih dnevih na fakultetah.

Menite, da je medgeneracijskega sodelovanja v Sloveniji dovolj, ali ga je po vaših opažanjih manj kot v preteklosti?

Težko rečem, kako je bilo v preteklosti, danes pa se delodajalci zavedajo, da je dobro, če generacije med seboj sodelujejo. Posameznik tekom razvoja pridobi preudarnost, modrost, zrelost in izkušnje, lastnosti torej, ki jih ima le redkokdo na začetku svoje kariere. Po drugi strani pa imajo mladi veliko več energije in tudi idej, so tudi proaktivni. Ključno je, da se tega zavedamo in gradimo skupine, kjer je pretok informacij, znanj in medsebojnega zgleda izjemno pomemben.

Pa ne samo na službenem področju, tudi na drugih področjih, kajne?

Zdi se mi, da se v kateri koli življenjski situaciji, pomembnosti določene osebe zavemo šele, ko te osebe ni več. Kaj vse bi nam ta oseba lahko prinesla, dala. Včasih se šele pri 40. letih ali več začnemo spraševati po svojih koreninah in družinski zgodovini. Prav zaradi svoje rodbine in zgodovine smo danes to, kar smo. Vendar je  morda že prepozno, da bi po njej povprašali svoje dedke in babice. Da bi se na primer pozanimali kaj so bili razlogi, da smo v naši družini postali zelo varčni, ali zakaj se dosledno izogibamo konfliktom. Vedno je za nami neko družinsko ozadje, zato priporočam veliko pogovorov, poslušanja in spoštovanja različnosti. Različnost, je tista, ki nas danes v družbi bogati.

Zdi se tudi, da so nekatere generacije bolj zapostavljene kot druge, še posebej starejši ...

Če primerjamo Slovenijo z drugimi državami, recimo z bolj razvitimi evropskimi državami, kot so države severne Evrope, Velika Britanija, tudi Amerika, je pri njih delovna doba daljša. Ljudje so dalj časa aktivni in s tem tudi dlje časa vpeti v družbo, podobno kot njihovi aktivni akterji. Nedolgo nazaj sem se pogovarjala s profesorjem iz Anglije, ki je dejal, da pri njih delajo tudi do 65.oziroma 67. leta. Ne želijo si oditi v pokoj, saj so pokojnine zelo nizke. Hkrati so tudi motivirani, da čim dlje ostanejo aktivni, da se izobražujejo in vlagajo v svoje znanje, s čimer prispevajo v družbo.

Pri nas se po dolžini delovne dobe še vedno nahajamo na repu Evropske unije. Velik problem nastane, ko ljudje ostanejo doma. To potrjujejo številne raziskave, ki kažejo, da v primeru, če nimaš socialnih interakcij in prijateljev in ne skrbiš redno za higieno svojih kognitivnih funkcij in možganov, tvoje intelektualne in socialne sposobnosti hitreje upadejo. Tudi demenca se hitreje pojavi. Skrb za naš osebnostni, strokovni in čustven razvoj mora biti stalna.

Lahko pa večkrat pride tudi do medgeneracijskih konfliktov, še posebej na službenih mestih ...

Da, to je res. V resnici moči generacij pripisujemo prevelik pomen in predvsem mediji o generacijah zelo veliko govorijo. Kot psihologinja bi rekla, da je bolj pomembno, da govorimo o razvojnih fazah, ki jih ima posameznik. Vedno je bilo tako in predvidevam, da bo vedno tako, da imajo starejše in mlajše generacije različne poglede, gojijo različna stališča in vrednote. Zgovoren se mi zdi podatek neke raziskave, da samo 1,8 odstotka napovedne vrednosti učinkovitosti nekega posameznika pri delu izvira iz generacije, iz katere prihaja. Kar pomeni, da je tako glede konfliktov, kot njegove delovne zavzetosti in rezultatov dela vpliv generacije  zelo majhen. Ključne so torej njegove osebnostne lastnosti, motivacija, delovno okolje, spodbude in delodajalec.

Z razvojnega vidika gledano, si kot starejši v očeh mlajših generacij vedno bolj rigiden in staromoden. Ne drži, da se bom pri svojih 60. letih kar naenkrat zelo razlikovala od svoje mame pri njenih 60-ih.

Posredi ni samo to, kako mladi vidijo starejše, ampak tudi kako starejši gledajo na mlajše. 

Situacija je podobna v obeh smereh. Starejši mlajših ne razumejo, ker si ne morejo predstavljati, zakaj lahko na primer delajo samo projektno delo. Tudi mene starši niso razumeli, ko sem sprejela prvo službo, ki je bila po njihovem mnenju preslabo plačana. Zdaj pa bi svojim otrokom dejala, da je taka službena izkušnja super.  Saj mi je v danem trenutku nabiranje prvih delovnih izkušenj pomenilo več kot denar ob koncu meseca. Medgeneracijski konflikt je vedno prisoten. Vendar pa ne izhaja iz generacije, temveč iz razvojnega obdobja, v katerem je posameznik.

Kaj bi se torej pri medgeneracijskem povezovanju poleg pogovora dalo storiti?

Bistveno je, da smo kot družba odprti, da sprejemamo ljudi, jih spoštujemo in se zavedamo, da ima lahko tudi nekdo, ki je na videz utrujen, veliko izkušenj in znanj, ki jih lahko uporabimo. Zakaj sploh obstaja zgodovina? Zato, da analizira preteklost in nauči, da ne ponavljamo istih napak.

Od starejših se tako lahko naučimo preudarnosti in izvemo veliko o življenju pred našim obdobjem. Določeni vzorci se namreč stalno ponavljajo, bodisi v družinskem življenju bodisi v službah. Zakaj bi ponavljali  napake? Mladi  pa so koristni pri osvajanju novih znanj in zaradi svežega pogleda. Več kot je različnih pogledov, bolj nas to dela dejavne, prodorne in učinkovite. Slovenska družba bi morala biti odprta za različnost in za različne generacije.

V podjetjih igrajo veliko vlogo pri tem kadrovski strokovnjaki, ki pri zaposlovanju še vedno dajejo prednost mlajšim. Čeprav imata osebi enake kompetence in podobne delovne izkušnje, v večini primerov dajo prednost mlajšemu. Tako da je priložnosti za spremembo kariere starejših žal redkejša. Morda se bodo na trgu dela pojavile osebe, ki bodo v času rodnega obdobja ostale doma in bodo šele, ko otroci odrastejo, začele iskati prvo redno zaposlitev. Naš sistem zanje ne poskrbi, temveč jih kvečjemu vnaprej stigmatizira. Kako lahko mama, ki ima tri otroke in se je pri 40. letih odločila aktivno graditi svojo kariero, konkurira z nekom, ki je ravnokar končal fakulteto? Tukaj se mi zdi, da je velik problem na strani delodajalcev. Da korakajo za in ne pred časom ter se spremembam prilagajajo šele, ko te že pridejo, in torej odreagirajo z zamikom. Pri tem bi se lahko zgledovali po bolj razvitih zahodnih evropskih družbah in poskušali dobre prakse pripeljati v Slovenijo.

Zopet sva prišli do spoznanja, da so določene generacije zapostavljene, mlajše pa so nekako v prednosti.

Odvisno sicer na katerih delovnih mestih, ampak se strinjam. Na mestu je vprašanje, kaj je to mlada generacija? Gre za mlade odrasle, stare nekje med 18. in 25. let, ki  so prav tako zapostavljeni. Želijo biti aktivni, v delovni organizaciji si želijo odgovornih delovnih mest, vendar jim delodajalci ne dajo priložnosti. Ko se pogovarjamo o generacijah, se mi zatorej zdi ključna preudarnost. Predvsem, da poskušamo od vsakega posameznika potegniti najbolje, ne glede na to, kateri generaciji pripada.

Oktober za srečo

Ker je čas, da v teh novih razmerah skupaj poiščemo čim več razlogov za srečo, osrečimo sebe in svoje najbižje, na Žurnalu24.si in forumski platformi Med.Over.Net v oktobru združujemo projekta G.las generacije in Ustavi.se s sloganom: “Ko osrečim tebe, osrečim sebe.” V oktobru bomo z vami delili konkretne nasvete za srečnejše življenje, o sreči bomo spregovorili s strokovnjaki in ambasadorji projekta, obenem bomo poudarjali pomen medgeneracijskega povezovanja in dobrih medosebnih odnosov. 

Čeprav medgeneracijsko sodelovanje spodbuja pretok znanja in informacij med generacijami, kar je še posebej pomembno v času, ko večji delež prebivalstva predstavljajo starejši, na njihovo vlogo velikokrat pozabimo.

Medgeneracijsko povezovanje je v družbi ključno, saj se na ta način izmenjujejo in prenašajo izkušnje ter spoznanja. Gre predvsem za sožitje generacij in učenje ter pomoč ene generacije drugi, ustvarjanje, ohranjanje in širjenje socialne mreže ter ohranjanje materialne varnosti in kulturne dediščine.

V času, ko se večina družb v Evropi stara in razmerje med mlajšimi in starejšimi generacijami govori v prid slednjih, je uresničevanje medgeneracijske solidarnosti in povezanosti še toliko pomembnejše.

Z vseslovensko osveščevalno akcijo Glas generacije želimo na Žurnalu24.si opozoriti na problematiko vedno večjih razlik med generacijami, ki vodijo tudi v vedno globlje prepade med njim. Želimo razbiti stereotipe, povezane s posameznimi generacijami, in okrepiti socialne odnose. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov na svet ter zmanjšati razkorak med njimi. Sledite projektu TUKAJ. Mesec oktober smo amenili sreči.

Intervju Slovenija Če si sam srečen in to srečo deliš z drugimi, te to osrečuje

Tudi pri nas so najštevilnejši

Takšna struktura prebivalstva nam namreč nakazuje družbene posledice v prihodnosti. Slovenija ni nobena izjema, saj prav starejši predstavljajo najštevilčnejšo družbeno skupino. Glede na podatke Statističnega urada RS (SURS) iz druge polovice prejšnjega leta je približno 20 odstotkov slovenskega prebivalstva starejših od 65 let in le 10,4 odstotka mlajših od 15 let.

V spodnjem prispevku lahko preverite, kateri generaciji pripadate.

glas generacije: Osrečite v oktobru Slovenija Preverite, kateri generaciji pripadate

Medgeneracijsko povezovanje postaja zavestna odločitev in družbena nuja v družbi, ki se stara. Znanje starejših je pomemben del človeškega in družbenega kapitala, njegovo aktiviranje in uporaba pa bi utrdila družbeni položaj starejših in kar  je še pomembnejše, razbremenila bi mlajše generacije. Medgeneracijsko povezovanje prinaša novo kvaliteto življenja, zagotavlja občutek sprejetosti in varnosti v kraju, kjer posameznik živi, lajša osamljenost ter krepi duševno in telesno zdravje.