Z občutki nepripadnosti, nezaželenosti in nesprejetosti v lastni državi se vsakodnevno spopada 22-letna podjetnica Elisa Camara, ki ji Slovenija predstavlja dom že 18 let. Ker je bila v otroštvu stalno deležna žalitev in norčevanja, se je za dobrobit svojih otrok in družine odločila spregovoriti ter podučiti javnost o problematiki rasizma. Žalosti jo, da je slovenska družba na tem področju nevedna, velikokrat tudi žaljiva. Nemalokrat se počuti kot vesoljka, saj na ulicah lovi poglede mimoidočih, številni nanjo kažejo s prsti. S takim vedenjem se ne more sprijazniti, zato želi narediti spremembe in k tem spodbuditi tudi ostale. Začenši z našim izobraževalnim sistemom, ki po njenih besedah vključuje neprimerna literarna dela, prav tako pa jo v učbenikih moti neustrezno prikazovanje Afrike in njenih prebivalcev.
V Slovenijo sem se ob koncu leta 2003, ko sem bila stara pet let, preselila s starši. Moj oče je prišel v Slovenijo prvi, saj je tu študiral. Med obiskom domače države je spoznal mojo mami. Nato je uredil vse potrebne dokumente, da smo lahko z njim odpotovali vsi.
Kako se spominjate svojega otroštva v Sloveniji?
Odraščati tu je bilo izjemno težko. V času, ko sem bila otrok, je bilo precej huje, kot je sedaj, saj v Sloveniji ni bilo toliko temnopoltih ljudi. Vsak je na nas kazal s prstom ali imel kaj za pripomniti. In to zelo na glas. Pogosto so mi rekli, naj se vrnem tja, od koder sem prišla. Poleg tega so pljuvali okoli mene in pravili: 'Fuj, črnka, zamorka'.
Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
So se iz vas norčevali le vrstniki ali tudi starejši ljudje?
Večinoma so bili starejši. Če se je dogajalo v šoli, pa je bilo zaradi učiteljev, ki so me pretirano izpostavljali. Otroci se takšnega vedenja večinoma naučijo doma, od svojih staršev. Sami od sebe se na tak način ne vedejo.
Se s podobnim vedenjem sedaj sooča tudi vaš sin?
Sin Khalil je star dobro leto in zaenkrat v vrtcu še nisem zaznala neprimernega vedenja. Mogoče ga bom v prihodnosti, zdaj so namreč še premajhni. Tudi pri moji mlajši sestrici je bilo v vrtcu zadnje dve leti tako, prav tako sedaj, ko obiskuje osnovno šolo. Ko gremo skupaj ven, so v nas venomer usmerjeni pogledi in šepetanje.
Marsikdo bi rekel, da rasizem v Sloveniji ni prisoten, a očitno je bistveno bolj, kot si mislimo.
Res je. Ko sem prvič posnela videoposnetek, so bili ljudje v šoku, ker niso vedeli, da rasizem v Sloveniji sploh obstaja. Večina ljudi se ne zaveda, da je kaj narobe oziroma rasizma sploh ne zaznajo. Tisti, ki pa ga, se ga odločijo ignorirati.
Vam je o tej tematiki sicer težko govoriti?
Ko sem bila mlajša, mi je bilo neprijetno, zato sem o tem raje molčala. Sedaj pa o tem želim spregovoriti, ker vidim, da je stanje vedno hujše in se ne bo spremenilo na bolje, če se o tem ne bomo pogovarjali. K temu so me spodbudili predvsem moji otroci, saj menim, da imajo pravico do normalnega otroštva. Rada bi dosegla, da se preneha, in da se o tej temi čim več poučuje. Dosti ljudi ne misli nič slabega, ampak ne vedo, kako sploh ravnati. Veliko ljudi reče, saj pri nas sploh ni rasizma, ampak se v bistvu ne zavedajo, da se sama z njim soočam na vsakodnevni bazi. Recimo, ko ljudje pridejo do mene in rečejo: 'O, ti pa zelo dobro govoriš slovensko, bravo.' Ampak jaz sem Slovenka. Podobno velja za mojo mlajšo sestrico, ki je rojena v Sloveniji. To, da govori slovensko, je torej povsem normalno. Velikokrat me tudi vprašajo, od kod prihajam. Ko odgovorim, da iz Ljubljane, se drugo vprašanje po navadi glasi: 'Kako pa to?'
Ljudje se sploh ne zavedajo, da temnopolti tu živijo in to ne samo eno leto. Veliko jih je tudi tu rojenih in govorijo tekoče slovensko tako kot vsi ostali. Ampak ljudje vse mečejo v isti koš oziroma jim ni jasno, da tudi temnopolti lahko govorijo slovensko. To so opazke, ki sicer niso izrečene v slabi veri, ampak so za nas vseeno žaljive.
Kot ste že sami omenili, je pri nas vedno več živečih temnopoltih ljudi. Vseeno pa ste dejali, da se stanje pri sprejemanju poslabšuje. Zakaj, menite, je tako?
Iskreno, ne vem, zakaj se stanje ne izboljša, glede na to, da lahko tako rekoč na vsakem koraku srečaš temnopolto osebo. Verjetno zato, ker se o tej temi ne pogovarja. Tudi v šoli se ne. Vsak dan v zasebno sporočilo prejmem fotografije Powerpoint prosojnic, kjer učitelji zmotno poučujejo o Afriki, temnopoltih osebah … Tudi če se zgodi karkoli rasističnega, nihče ne ukrepa. V tistem trenutku bi se morali vsi usesti in se o tej temi pogovoriti. Tega pa učitelji ne delajo. Tudi starši potem opravičujejo svoje otroke, češ, saj ni nič takega rekel.
Sama sem drugačnega mnenja, saj je pri tem v ozadju celotna zgodovina, ki nas očitno ni ničesar naučila, da bi tovrstno vedenje spremenili. In dokler bo tako, bo smatrano kot normalno, da nas kličejo 'črnka', ali pa da prihajamo iz Afrike. To so na primer govorili moji sestrici Ashley, ki je z mamico nekajkrat res obiskala Afriko, ampak se tega niti ne spomni. Ona je tako majhna, da niti ne ve, kaj je Hrvaška, kaj je Slovenija. In če ji nekdo reče, ti si od tam, in to na grd način, saj se smatra, da si kot Afričan reven, ona tega ne razume, vendar slabšalni ton začuti. Obvestili smo šolo, ampak zdi se mi, da se tem pogovorom izogibajo.
Z veseljem bi šla v šolo govorit o rasizmu, saj je o njem res treba govoriti. Učitelji in starši imajo moč, da to vedenje spremenijo. V šoli je kar nekaj primerov literature izpred sto let, ki opisujejo Afriko in njene prebivalce z neprimernimi, žaljivimi izrazi. Eden takih primerov je tudi Prešernova balada Od lepe Vide, ki govori o tem, da je dekle ugrabil črn zamorec, kar je izjemno žaljivo. Ali pa Juri Muri v Afriki, ki prikazuje Afričane kot umazane, neumite, brez vode. Tudi igra, ki se jo otroci igrajo v vrtcu in osnovni šoli: Kdo se boji črnega moža, je žaljiva. Majhni otroci tako že od majhnega poslušajo stereotipe, napačne predstave o Afriki in nas. Tudi zato se nič ne spremeni. Ko sem sama hodila v šolo sem poslušala iste stvari, kot jih Ashley sedaj.
Kako ste se ob tem počutili?
Bilo mi je zelo neprijetno. Učitelji se niso niti zavedali, da je to, kar razlagajo, narobe. Mi smo morali to ponavljati in sama v sebi sem jokala, kričala. Pred drugimi se nisem hotela pokazati kot šibka oseba in se jokati, ampak me je kljub temu prizadelo. Poleg mene je bil v razredu še temnopolti deček, ki je bil bolj čustven. Hkrati je hotel biti sprejet, zato je to prenašal in se zraven smejal. Sošolci so se norčevali iz obeh.
Z veseljem bi šla v šolo govorit o rasizmu, saj je o njem res treba govoriti. Učitelji in starši imajo moč, da to vedenje spremenijo. V šoli je kar nekaj primerov literature izpred sto let, ki opisujejo Afriko in njene prebivalce z neprimernimi, žaljivimi izrazi.
Vam je težko, da na vsakem koraku izstopate zaradi stvari, na katero pravzaprav nimate vpliva?
Težko mi je, da me izpostavljajo ali pa name gledajo na grd način. Ne prizadene pa me več v tej meri, kot me je včasih. Zakaj bi se morala vsak dan ubadati s tem? Zakaj bi morala vsak dan to poslušati, kot da sem vesoljec? V otroštvu sem mislila, da se na to navadiš in gre mimo. Ampak zakaj bi se sploh morala na to navaditi? Na vse te poglede, opazke.
Ljudje bi počasi morali priznati, da je to problematično in se začeti spreminjati. Predvsem svoje razmišljanje. Spremeniti bi prav tako morali slovar, kjer piše, da smo temnopolti ljudje 'črnci', na kar se številni sklicujejo. Zraven so še ostale stvari, ki štejejo za normalne, na primer 'blackface' za pustne maškare. V trgovini sem večkrat zagledala rjave tube za barvanje obraza, zraven je priložena še slika. Ashley sem morala v trgovini tako večkrat obrniti stran. Ne vem, kako se ljudem, posebej trgovcem, še vedno zdi sprejemljivo, da to sploh dajo v trgovino naprodaj. Ker je to že tako normalizirano, se jim tovrstno početje očitno ne zdi sporno. Nekdo se mogoče tako našemi, pa se sploh ne zaveda, kaj se je včasih dogajalo. V nekaterih evropskih državah in Združenih državah Amerike, pa bi bili ljudje, če bi to videli, zgroženi. V preteklosti v tem ni nihče videl problema. Meni je bilo v šoli tako grozno za maškare, saj so se tudi učitelji šemili v 'afro look' in nosili črno lasuljo. To se jim je zdelo smešno.
Sedaj se tudi zaradi gibanj, kot je Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo, op. p.), več govori o rasizmu. Kakšno je vaše mnenje o omenjenem gibanju in o tem, da je neprimerno in neprimerljivo, če nekdo reče "All Lives Matter" (Vsa življenja štejejo, op. p.)?
Da, taka oseba ni samo ignorantska, ampak tudi provokativna, da sploh reče 'All Lives Matter'. Res je grozno, da če temnopolt posameznik naredi nekaj malenkostnega, gre za celo življenje v zapor, ali pa je ustreljen samo zato, ker je dal roke v žep, in ker nosi pulover s kapuco. V Ameriki je situacija sicer čisto drugačna kot v Sloveniji in se kaže na malce drugačen način. Opazke so izrečene na milejši način, pogosta je ignoranca na prošnjo, naj me namesto 'črnka' kličejo temnopolta posameznica.
Vendar tu ni bistvena primerjava z Ameriko, bistveno je, da je rasizem rasizem. Sicer druge oblike, ampak vseeno. Ko greš v trgovino, varnostnik najprej pogleda tebe, ker vlada stereotipno prepričanje, da krademo. Povsem možno je, da v tej isti trgovini krade belec, pa bo varnostnik pozoren samo name, ki ne bom kradla. V otroštvu mi je bilo najhujše, ko so nam v trgovini povsem za hrbtom sledili.
Ljudje bi počasi morali priznati, da je to problematično in se začeti spreminjati. Predvsem svoje razmišljanje. Spremeniti bi prav tako morali slovar, kjer piše, da smo temnopolti ljudje 'črnci', na kar se številni sklicujejo.
Ko sem prišla v Slovenijo, ni minil dan, da nas ne bi ustavila policija in zahtevala dokumente. Ko smo šli v park, trgovino ... Razen če sploh nismo šli ven. Nekajkrat so zelo grdo ravnali z mojo mami, ko je na primer imela dovolj tega, da so jo stalno ustavljali in je zajezikala, saj je prepoznala, da so jo nekajkrat ustavili isti policaji. Rekla jim je zgolj, da vedo, da ima dokumente, in da tukaj ne živi ilegalno. Potem so jo prijeli in jo pritisnili ob avto ter jo peljali do policijske postaje. In to samo zato, ker je imela dovolj, ob tem pa ni bila nespoštljiva, ni uporabila grdih besed, samo upravičeno se jezila.
Po navadi, ko se je jezila, me je bilo sram oziroma me je bilo sram že zaradi tega, ker so nas ustavili, ljudje v bližini pa so celotno dogajanje spremljali. Bil je cel šov. Sicer je to drugačna oblika kot v Ameriki, saj tukaj zaenkrat še ne streljajo, se mi pa zdi, da nismo več tako daleč od tega. Zgodilo se mi je že, da me je v nočnem klubu fizično napadel varnostnik. Takrat nisem delala nič takega, da bi me imel pravico udariti. Te pravice itak nima, niti ne, da me vrže na tla oziroma s silo pritisne ob steno. Takrat sem sprevidela, da nismo daleč od Amerike in se moram bolj paziti.
Pa se vam zdi, da se s tovrstnimi akcijami stvari vsaj v določeni meri izboljšujejo, ali se neenakosti zgolj poglabljajo?
Gre v dve smeri. Eni se problematike, ko slišijo zgodbe, kaj se mi je dogajalo v Sloveniji, začnejo zavedati, eni pa so le še bolj ignorantski v smislu, kaj se sploh gremo. Te, ki so nastrojeni, se ne bodo nikoli spremenili in tega ne bodo niti hoteli. Edino rešitev vidim v tem, da se ljudi poduči. Te protesti niso tako učinkoviti, kot če ljudi podučiš in poveš, kako in kaj je, ali pa samo pojasniš določena dejstva, zgodovino. S protesti lahko ljudi le še bolj razdeliš. Sploh pri otrocih je pomembno, da jim pokažeš, poveš, razložiš.
Niso vsi ljudje rasisti, nekateri se zgolj rasistično obnašajo. To je razlika. Rasistično pa se obnašajo, ker niso bili drugače naučeni. Meni to ni tako podlo, ker vem, da drugega od tega, kar so jim povedali starši, učitelji, ne poznajo.
Zelo ste dejavni tudi na družbenih omrežjih, ki sicer veljajo za vir sovražnega govora. Kakšne odzive prejemate tam?
Na Instagramu, ki sem ga naredila z namenom, da ljudi podučim, nisem prejela še nobenih negativnih komentarjev. Z njimi pa sem se soočila, ko sem se čisto prvič o tej temi javno izpostavila. Bilo je ravno v času gibanja Black Lives Matter, ko sem želela izpostaviti določene stvari. Takrat je bilo več kot pol odzivov takih, ki se niso zavedali, da se to tudi pri nas dogaja, našli pa so se tudi ljudje, ki so me napadali, grdo komentirali, mi anonimno pošiljali žalitve in so odločili provocirati. Na tovrstne provokacije nisem odgovarjala, saj moj cilj ni bil, da se s komer koli kregam. Moj cilj je bil, da se stvari spremenijo na bolje, ne pa, da se kregamo, napadamo. Če bi se kregala in obtoževala, bi dosegla kontra učinek od želenega. Niso vsi ljudje rasisti, nekateri se zgolj rasistično obnašajo. To je razlika. Rasistično pa se obnašajo, ker niso bili drugače naučeni. Meni to ni tako podlo, ker vem, da drugega od tega, kar so jim povedali starši, učitelji, ne poznajo.
