Trg dela je na pragu tektonskih sprememb. Nekateri poklici izginjajo, izpodriva jih avtomatizacija, počasi tudi že umetna inteligenca, medtem pa nastajajo novi, še neuveljavljeni poklici, ki si jih še nedavno sploh ne bi zmogli predstavljati. O tem, kako študente čim bolje pripraviti na izzive, s katerimi se bodo primorani soočiti v bližnji prihodnosti, smo govorili z dr. Sabino Žnidaršič, svetovalko v Vpisni službi Univerze v Ljubljani, ki nam je v prvem delu pogovora že pojasnila, kakšna preobrazba čaka učiteljski poklic in kakšni so trendi pri vpisu na fakultete.
Poleg digitalizacije in umetne inteligence, kateri so še ključni izzivi, ki čakajo mlade v prihodnje?
Mislite, da bi se delo od doma sploh kdaj tako uveljavilo, če ne bi bilo pandemije?
Ne, ne bi se. Mednarodna delavska organizacija (ILO) spremlja mlade na trgu dela in je že pred desetimi leti zaznala prelom v pričakovanjih mladih ob iskanju dela. Do takrat je mlade na trgu dela najbolj zanimala plača – višina in rednost. Pred kakšnimi desetimi leti pa se je na prvem mestu pojavilo nekaj popolnoma drugega – mentorstvo. Mladi se danes sprašujejo, v kakšno izobraževanje jih bo lahko vključil delodajalec, kakšni so odnosi na delovnem mestu, v kakšne projekte je podjetje vpeto … Skratka, kakšne koristi pomeni to delo za njihovo karierno prihodnost in vrednost na trgu dela. Danes se k temu dodaja še popolnoma drugačen odnos do dela, do delovnega okolja. Delo od doma, poročajo delodajalci, je ena od prvih stvari, o kateri se pozanimajo mladi kandidati za zaposlitev.
Pravite tudi, da bomo v prihodnosti delali manj. A marsikoga skrbi, da bo posledično tudi plača nižja. Kako se bodo na to odzvali delodajalci?
Nujno je, da se ustavimo oz. vsaj upočasnimo tempo produkcije. Podatki Organizacije združenih narodov (OZN) govorijo o tem, da v treh do štirih mesecih svetovno gospodarstvo proizvede vse, kar potrebujemo v enem letu. Od tega lahko odštejemo še tretjino svetovnega prebivalstva, ki do teh proizvodov sploh nima dostopa, pa četudi bi jih potrebovala. To pomeni, da v dveh do treh mesecih ustvarimo vse, kar lahko porabimo. Kaj torej počnemo? To je norost! Tudi umetna inteligenca se nam v vsakdanu kaže predvsem kot prodaja stvari; vse, kar se nam vrti po družbenih omrežjih, je samo prodaja. Takšne tehnologije ne potrebujemo.
Glede plač ob krajšem delovnem tednu se velja spomniti, kako je v 80. letih prejšnjega stoletja potekala tranzicija na 40-urni delovnik v trgovinah. Delodajalci so zagnali vik in krik. Že pred tem, ko se je 40-urni delovnik uveljavil v drugih panogah, so se porajale razprave o tem, kaj bodo pa ljudje delali, ko ne bodo delali, in, seveda, kako bodo plače sorazmerno nižje. Pa se to ni zgodilo. Je pa dejstvo, da sta se prav v 80. letih zgodili dve radikalni spremembi, ki časovno sovpadata s krajšim delovnim tednom.
Kateri?
Prvič: število vpisanih na univerzo je začelo takrat bistveno naraščati. Kar si lahko razlagamo tako, da sta se odnos do sveta in pričakovanje glede prihodnosti otrok pri starših pomembno spremenila. Vaški otrok ni bil več poseben, če je šel na univerzo. Starši niso bili čudni, če so ga poslali študirat. Druga velika sprememba pa je bila popularizacija izobraževanja ob delu in iz dela, ki je takrat doživelo razcvet. Zato trdim, da je nujno, da manj delamo, ker bo to bistveno vplivalo na nas kot posameznike in kot skupnost. Lahko, in morali bomo početi tudi kaj drugega kot delati za plačilo. Mogoče pa se bomo začeli več ukvarjati z odnosi v lokalni skupnosti, s sosedi. Delo ima mnogo več pomenov kot zgolj delo za plačilo in za preživetje. Mantra »delam zato, da lahko preživim in se preživljam zato, da lahko delam«, že dolgo ni več atraktivna.
Čeprav je pri nas že nekaj časa uveljavljen 40-urni delovnik, se zdi, da so vsaj psihološki pritiski na delavce precej večji kot recimo v 80. letih prejšnjega stoletja. Vse bolj pereča tema, ki predstavlja tudi velik pritisk na zdravstveni sistem, je postala izgorelost, ki so jo pred petdesetimi leti najbrž občutili le najbolj obremenjeni direktorji.
Razlog za preobremenjenost tiči v pomanjkanju delovne sile, velika zanka pa je lahko tudi delo od doma. Sama prihajam iz raziskovalnega sveta, kjer je delo od doma zelo razširjeno in normalno. To pomeni, da delaš takrat, ko imaš zagon ali takrat, ko si vezan na določeno časovnico, pa čeprav je petek, sobota ali nedelja. Takšno delo je lahko kampanjsko in zelo intenzivno. Ni primerljivo s tem, da prihajaš na delo po jasnem urniku začetka in zaključka. Delo od doma zahteva ogromno notranje discipline. Svoboda pa je vedno tudi breme. Preden se ljudje tega navadijo, imajo lahko s tem težave.
Če se vrneva k izgorelosti. V Sloveniji je bil nedavno sprejet zakon, ki uvaja pravico do odklopa. Kakšne posledice bo po vaši oceni imela ta pravica na produktivnost delavcev?
Tisti, ki čutijo tovrstne pritiske, to pravico res potrebujejo. Mislim, da lahko vsak posameznik zase oceni, kdaj ga obremenijo preko njegovih razumnih meja. Konec koncev gre tudi pri delovnih, sodelovalnih odnosih za količino in kvaliteto zaupanja med sodelavci …
Poleg tega, da bomo zaradi, oziroma bolje rečeno, s pomočjo tehnologije delali manj, lahko pričakujemo tudi, da bodo prav zaradi tehnologije številni poklici izumrli. Katerih po vaši oceni kmalu ne bo več?
Tudi če ne bodo izginili, se bodo poklici tako zelo spremenili, da bodo v prihodnosti težko nosili enake oznake. Po tehnološki revoluciji v šolstvu bo recimo težko govoriti o učiteljskem poklicu, kot ga poznamo danes. V industriji so medtem fizično naporna, ponavljajoča se dela že v dobršni meri izginila. Namesto ljudi jih opravljajo stroji, tudi roboti. Če nekdo oglašuje ročno proizvodnjo, danes veste, da gre za butičen izdelek. Večina proizvodnje danes poteka ne le po tekočem traku, ampak digitalizirano in robotizirano. Iz manualnih del pa se oblikujejo novi profili mojstrov, ki so sposobni početi več stvari, imajo za to potrebno opremo, lahko bi rekli že kar tehnologijo. Posledično so na trgu dela neizmerno cenjeni in iskani. Z radikalnimi spremembami in celo izbrisom se sooča tudi administrativni kader oz. t. i. beli ovratniki – različni tajniki, zavarovalni agenti, cenilci, tudi telefonska prodaja.
Poenostavljeno povedano, izginejo lahko tisti poklici, ki jih je mogoče razstaviti na posamezne operacije in te digitalizirati, robotizirati ali avtomatizirati. Ljudje smo po naravi in smislu multifunkcionalna in prilagodljiva bitja, ki potrebujejo ter si želijo predvsem sodelovanja in naši poklici v prihodnosti bodo postajali mnogo bolj fluidni, manj sistematizirani.
Temeljna kompetenca je znanje, ki mora biti interdisciplinarno usmerjeno. Torej, ne fizika, strogo zaprta sama vase, ne strogo zaprta glasba. Fizik in glasbenik bi lahko pri pouku zelo dobro sodelovala, ko bi ugotovila, kaj povezuje njuni disciplini. Res pa je, da smo bili doslej vzgajani in v življenju usmerjani skozi certifikate. Spričevalo je bilo začetek in konec vsakega izobraževanja. Spričevalo nam pove, kje smo se izobraževali, kakšen je bil kurikulum in kakšna znanja se predpostavlja, da smo usvojili ter mogoče celo, kakšne kompetence imamo. Ampak spričevalo ima še en zoprn podatek.
Kateri?
Datum, kdaj smo ga pridobili. V svoji vitalni fazi, na začetku, je še funkcionalno, potem pa s časom izgublja na vrednosti. Delodajalca načeloma ne zanima, kakšne ocene so vpisane v našem spričevalu, temveč je zanj pomembno naše znanje, aktualni nabor in stanje kompetenc. Kompetence pa so posameznikova kvaliteta, ki se gradijo v raznolikosti vsakdanjih življenj in so si med seboj različne. Te razlike bi morali otrokom prikazati kot vir njihove posebnosti, ki jih dela drugačne, posebne. Tako pa si otroci želijo biti med seboj čim bolj podobni, da ne bi kdo izstopal. Naj podam primer. Prvi dijak skrbi še za dva brata, ko konča pouk, ju pobere v osnovni šoli in poskrbi zanju, dokler domov ne pridejo starši. Drugi dijak se ukvarja še s športom in vsako popoldne pridno trenira. Razlike med kompetencami prvega in drugega dijaka so zelo velike, v svetu interdisciplinarnih sodelovanj pa bodo prav te razlike največ štele. Mladi se bodo morali vprašati, kakšna so njihova znanja, izkušnje, pričakovanja, ambicije, spretnosti in, nenazadnje, kakšna je njihova motivacija.
Kakšen je vaš nasvet mladim na poti v odraslost?
Znanje je ključno, a danes ni več poudarek zgolj na hitrem, rednem študiju, pomembno je tudi, kaj kot študent počnete ob študiju. Sodelujte v raznoraznih projektih, z različnimi društvi, pridobivajte izkušnje, ki niso nujno povezane zgolj s študijem, in tako krepite svoj kompetenčni okvir. Univerza zelo dobro ve, kako krepiti ključne kompetence prihodnosti, npr. interdisciplinarno sodelovalnost, in tudi ponuja priložnosti in spodbuja študente k vključevanju v različne, predvsem interdisciplinarne obštudijske projekte, v katerih sodelujejo študenti in profesorji različnih smeri in zunanji strokovnjaki različnih področij.
Katera poklicna področja pa so po vašem mnenju najbolj perspektivna?
Prvo področje je povezano s tehnologijo – razvoj, adaptacija, servisiranje, promocija … Drugo področje je povezano s preskrbo s hrano in vodo ter zdravjem in varnostjo. Tretje področje, ki postaja vse bolj pomembno in je posledica profesionalizacije medčloveških odnosov, pa je področje skrbi za človeka kot biološko in socialno bitje. Trg dela 21. stoletja je v procesu radikalne transformacije. Moramo pa se zavedati, da nanj ne vplivajo le progresivne, temveč tudi zaviralne sile; prve se napajajo v razvoju znanosti in tehnologije, druge pa zajemajo svojo zaviralno moč iz strahu pred spremembami in iz lenobe glede kreativnega razmišljanja ter dela.
Vendar pa, če pustiva futurizem na strani, nam že danes močno primanjkuje predvsem delavcev z ljudmi. Nekateri domovi za starejše ostajajo zaprti prav zato, ker ni zainteresiranih delojemalcev. Kako rešiti ta problem, kako recimo vzbuditi interes med študenti, da bi jih navdušili nad delom v tej panogi?
Naj ponovim: tehnologija je že tukaj in komaj čaka, da jo izkoristimo. Mogoče bo požrla celo moje delovno mesto. Prehod v družbo 5.0, japonsko razvojno iniciativo, ki združuje tehnološki napredek z družbenim razvojem, je nujen. Japonska prizadevanja, da postane tehnologija karseda uporabna in v podporo ljudem, dobro razumemo tudi Slovenci, saj imamo enake težave z demografijo kot Japonci. Tudi pri nas so domovi za starostnike polni, ljudje pa ne trpijo zaradi pomanjkanja hrane, zdravstvene oskrbe ali higiene, temveč zaradi dolgočasja. Na Japonskem so te težave naslovili s tehnologijo – z robotki, humanoidi, robotiziranimi kužki, mucki. Saj veste, nekoga moraš imeti rad, človek je socialno bitje. Slovenci imamo pri takšni rabi tehnologije strašanske zadržke – robot pa že ne bo skrbel za ljudi. A če nihče drug noče, je prav to naša edina možna prihodnost.
Osebno menim, da raje vzemimo robotke. Ljudje se radi pogovarjajo, če v tem primeru govorijo z robotskim kužkom, muckom ali humanoidom, ni s tem nič narobe. Ljudje, ki imajo domače živali, se z njimi prav tako pogovarjajo ne glede na to, da jim žival ne more odgovoriti. Največjo težavo nam predstavlja lastna predstava o tem, kako bi morale stvari delovati. Dokler se bomo upirali drugačnemu, bodo te težave vztrajale. Prihodnost je lahko tudi zelo lepa, osvobajajoča, če smo ji pripravljeni dati priložnost. Sicer pa: človeške družbe niso racionalne …
