Kako sta duševno zdravje in spanje povezava, smo se pogovarjali s Klaro Leben, ustanoviteljico podjetja INBED.
Začela je pred štirimi leti
Klara Leben je 25-letna podjetnica, lastnica znamke INBED in po novem tudi podcasterka. Slovenska javnost pa jo najbolj pozna zaradi njenega projekta In Bed With Klara, ko je pred štirimi leti znane in malo manj znane Slovence ter Slovenke vabila v posteljo ter jih fotografirala. S projektom je želela posredno opozoriti na tematike o duševnem zdravju.
V javnosti ste bili sprva poznani po tem, da ste fotografirali znane in malo manj znane Slovence v postelji, obenem pa opozarjali na tematiko duševnega zdravja. Kakšen odnos ste takrat opazili, da imajo Slovenci do postelje? So se pred objektivom hitro sprostili?
Nikoli si nisem želela postati fotograf, hotela sem zgolj deliti svoje sporočilo. Takrat mi ni bilo čisto jasno, kaj bo iz tega projekta nastalo. Na začetku sem fotografirala zgolj prijatelj in znance, tako da niso bili popolni tujci, kasneje so me ljudje začeli sami kontaktirati. Pri sebi sem sproti razvijala koncept, ki je izhajal iz 'In bed'. Torej, postelja ali spalnica - intimen prostor, kjer si sproščen, doživljaš spolnost, in ravno zato je bilo to povezano z intimnimi temami.
Mislim, da so ljudje sprva mislili, da bo izpadlo zategnjeno, saj moraš ležati v postelji in fotografirati. Bistveno pa je bilo, da sem vedela, kaj o določeni osebi sploh hočem fotografirat, prikazati, zato smo se pred snemanjem vsaj eno uro pogovarjali in spoznavali. Če se prej spoznaš, je precej lažje, saj je tudi oseba bolj sproščena.
Vse te izkušnje so bile le pozitivne, spoznala sem zanimive ljudi, s katerimi smo imeli odprte pogovore. Ne vem, kaj je vplivalo na to, da so se tako odprli. Imela sem globoke pogovore z ljudmi, ki sem jih videla prvič v življenju. Ne zanimajo me površinski pogovori, v smislu 'Kako si, kaj počneš?' Tudi sama sem odprta in se nikoli ne držim nazaj. To se mi zdi naravno in nerada se pretvarjam, da sem nekaj, kar nisem. Ljudje se odprejo, ker vidijo, da si tudi ti odprt, jih ne obsojaš, in ker te dejansko zanima, kaj se z njimi dogaja. Vsi so bili veseli, da lahko delijo en del sebe, ki ga prej niso.
Mogoče je k temu pripomoglo dejstvo, da se je fotografiranje dogajalo v spalnici, kjer smo najbolj razgaljeni, ranljivi in se zato laže odpremo. Kaj pa vam predstavlja spalnica kot soba, prostor?
Meni to predstavlja prostor, kjer sem zares sproščena, kjer si odpočiješ od vsega, kar se dogaja čez dan, regeneriraš. Je gumb za pavzo, kjer lahko vse odmisliš. Tudi spanje mi je zelo pomembno; če se ne naspim, čez dan ne bom dobro funkcionirala. Spanje zelo vpliva na naše mentalno zdravje. Tisti, ki imajo denimo težave z nespečnostjo, zelo dobro vedo, da si čisto druga oseba, ko nisi naspan. Zlasti pri ženskah je to opazno; če se ti poruši hormonsko ravnovesje, traja kar nekaj časa, da se vrneš na prvotno stanje.
Spanec ni le nujen telesni počitek, ampak veliko več. Kakovost spanca je povezana z našim spominom, koncentracijo, počutjem, produktivnostjo, spanje vpliva na naš živčni sistem, raven hormonov, apetit, pomanjkanje spanca poveča tveganje za številne bolezni. V obdobju večjih duševnih in telesnih obremenitev, kot je trenutna epidemija, moramo spanju nameniti še posebno skrb, saj ima pomembno vlogo tudi pri krepitvi imunske odpornosti. Zato je naša nova misija na Žurnalovi rubriki Glas generacije: “Z boljšim spancem do boljšega jutri” . Projektu lahko sledite TUKAJ.
Jaz bi izbrala zasebnost, če je v to vpleten tudi moj partner. To pa še ne pomeni, da ne bi želela raziskovati teh tematik, kar tudi počnem v podkastu. Dokler ne govoriš o konkretnem človeku, se mi ne zdi nič spornega. Pozitivno je, da se govori o teh temah, tudi o spolnih zlorabah, čeprav je bilo to epizodo ljudem zelo težko poslušati. Tudi tistim, ki nismo doživeli spolne zlorabe. Po moje zato, ker se ljudje takim temam radi izogibajo. Težko je slišati, kaj se dogaja drugje, o tem izvedeti več.
S tem pa v bistvu dobiš vpogled v to, koliko imaš sam stvari, za katere si hvaležen. Npr. otroštvo, v katerem si bil varen. Imaš starše, ki so te spoštovali, varovali. Z vsako tako temo imaš vpogled in perspektivo v ljudi okoli tebe. Tovrstne teme se trudim predstaviti čim bolj lahkotno, da jih ni težko poslušati in predvsem, da tabu teme niso predstavljene v smislu, tako je prav in tako moraš narediti. Da dejansko vsak človek iz teh tematik vzame tisto, kar je zanj prav. Vsak ima svoj prav. Zavzemam se za čim manj predsodkov in obsojanja. Poslušanje podkastov je lahko kdaj tudi vzpodbuda za dve osebi, ki lahko sprva individualno poslušata in se kdaj kasneje o tem pogovorita. Neka punca mi je nekoč napisala, da ji je zelo težko s prijateljicami govoriti o spolnosti. Ko je poslušala podkast, ga je poslala prijateljici in sta tako načeli temo.
Pa se vam zdi, da smo Slovenci zaprti in da ne govorimo radi o teh temah, temveč šele, ko nas nekdo k temu spodbudi?
Da, ljudje so hvaležni, da se odpirajo take teme, recimo o posilstvih. Zdi se mi, da ljudje se odpirajo. Zlasti mlajša generacija, kateri so informacije dostopne od malih nog, na primer preko filmov, telefonov …Vsi seveda niso odprti in prav je, da smo različni. Mi je pa všeč, da vedno več ljudi posluša tovrstne teme.
Spanje in duševno zdravje gresta z roko v roki. Odkrito ste spregovorili, da ste se v preteklosti borili s slabo samopodobo in težavami v duševnem zdravju. Ste se takrat tudi sami soočali s težavami s spanjem?
Pri meni so se težave začele pojavljati, ko sem bila stara 19 let. Največji problem je bil v tem, da nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Več kot pol leta nisem dojela, da imam prehransko motnjo. Samo čudno sem se počutila in se do sebe obnašala čisto tuje. Ko smo se v gimnaziji učili, kaj so to depresija, anksioznost in bulimija, se mi je takrat zdelo čisto neumno, zakaj bi nekdo nekaj pojedel, pa potem izbruhal. Ko pa se znajdeš v tej zgodbi in se mogoče na začetku sploh ne prepoznaš, je čisto nekaj drugega.
Spomnim se časa, ko sem pustila faks in šla kot varuška k družini v Francijo. Takrat nisem mogla zaspati, bala sem se ugasniti luč, ker so mi misli delale na polno. Pomagala sem si tako, da sem tako dolgo gledala v računalnik, dokler nisem zraven zaspala. To je bilo lahko tudi šele ob štirih zjutraj. Ampak to je bilo zato, ker si nisem poiskala pomoči. Če opaziš, da imaš teden ali dva težave z nespečnostjo, ali čutiš, da nisi v redu, potem si čim prej poišči pomoč. Ni prav, da težave zanikaš, ker to slej ko prej drago plačaš. Fizično in psihično se lahko hitro sesuješ.
Pomembno je, da na prijazen način pogledaš na to, kaj te obremenjuje in ti ne da spati ter premisliš, kaj lahko narediš. Predvsem pa je pomembno, da se zavedaš, da se vsakemu lahko zgodi kaj takega in da nisi izjema. Sam si odgovoren za svoje zadovoljstvo, nihče drug ne more namesto tebe, nihče ne ve, kaj se v tebi dogaja. Le ti si tisti, ki lahko naredi korak do spremembe. Prav je, da prisluhneš svojim občutkom.
Imate sedaj pred spanjem posebne rituale, ki vam pomagajo ohranjati mirnost?
Trenutno se mi sicer redko dogaja, da bi se pred spanjem počutilo tesnobno in ne bi mogla zaspati. Držim se ritualov, saj sem skozi težke občutke, ki so trajali dve, tri leta, spoznala, da jih ne gre zanemarjati ter je treba ukrepati. Ko je težko, si pripravljen narediti vse za spremembo. Ampak ko najhujše popusti, smo ljudje nagnjeni k temu, da to zopet zanemarimo. Ker nisi dosleden, se ponovno vrneš na isto mesto. Če svoje občutke tlačiš, te slej ko prej dohitijo.
Osebno mi pomaga, da imam rituale, ki niso nujno vsak dan isti. Omogočajo mi, da sem duševno zdrava. Zjutraj si recimo vzamem čas in pomeditiram, ali grem na sprehod, potelovadim. Vse to vpliva na mojo produktivnost in ustvarjalnost. Cilji so mi pomembni. Sedaj se zavedam, da sem vredna življenja, ki si ga želim živeti. Naredila bom karkoli za to in k temu spodbujam tudi ostale.
Enkrat ste dejali, da ljudje raje zapravljamo za stvari, ki imajo instant učinek, kot so npr. umetni nohti, težje pa nam je dati 40 evrov za psihoterapijo. Zakaj menite, da je tako?
Ne rečem, da tudi sama ne počnem tega (smeh). Ampak moram pa dodati, da mi ni žal niti enega centa, ki sem ga namenila za dobro počutje. Vsakemu klikne v svojem času in prisliti nekoga, da se bo začel zavzemat zase in za svoje zadovoljstvo nima smisla. Vsak mora sam priti do točke, ko ne more več naprej in izhaja iz tega. Tudi sama sem bila primorana v to. In ko začneš bolje spoznavati samega sebe, bolje spoznavaš tudi ljudi okoli sebe. Lahko sicer poznaš vso teorijo tega svet, vendar če sam tega nisi izkusil, ne moreš razumeti. Izkušnje pridejo, če hočeš ali nočeš, in situacija sama te prisili, da se zbudiš ter nekaj narediš.
Obstajajo tudi brezplačni zavodi za pomoč tistim, ki si npr. psihoterapije ne morejo privoščiti. Recimo Lunina vila je brezplačna pomoč za otroke, žrtve spolnega nasilja. Pot je, samo najti jo je treba. Je pa na tebi, da razdelaš, kaj so tvoje prioritete.
Zdi se mi, da se vedno več govori o duševnem zdravju, vendar nisem prepričana, da se vsi ljudje pomena duševnega zdravja zavedajo in mu posvečajo dosti pozornosti ...
Duševno zdravje ni samo to, da nisi depresiven ali anksiozen, temveč da lahko deluješ v vseh stvareh, s katerimi se v življenju ukvarjaš. Da lahko normalno sprejemaš odločitve, da te (obsesvine) misli ne omejujejo. Mentalno zdravje ni samo odsotnost bolezni, ali dolgotrajna psihoterapija, temveč je dobro počutje, pa tudi pripravljenost še naprej vanj vlagati. To ni samoumevno. Tudi ko se počutiš dobro, to stanje ne bo kar ostalo. Ključ do uspeha je v tem, da uživaš v tem, kar delaš. To velja tako za službo, kot za partnerski odnos, hrano …
"Moj namen je, da ljudi spodbudim, da pogledajo v kakšne delčke svojega življenja, kamor drugače ne," ste izjavili v enem intervjuju. Zakaj se po vašem mnenju ljudje tako radi izogibamo določenim spominom, ki nam niso ravno pogodu? Tudi vi to počnete pogosto?
Mislim, da nas je strah in sram stvari, ki so nam privzgojene. Tu je čutiti velik vpliv družbe. Velikokrat se odzovemo na to, kaj reče družba in ne na to, kaj mislimo mi. Začela sem brati knjigo, avtorice Glennon Doyle, z naslovom Untamed in sem jo kar požirala, čeprav nisem knjižni molj. V spominu mi je ostal zapis avtorice, mame treh otrok, dveh punc in fanta. Imeli so filmski večer, na katerega so bili povabljeni tudi prijatelji. Mama jih je vprašala, če bodo kaj jedli, in fantje takoj odvrnejo pritrdilno, medtem ko se punce najprej spogledujejo in čakajo na to, kaj bo rekla okolica. Nazadnje rečejo, da ne bodo nič.
To, kako funkcioniraš, je torej v veliki meri pogojeno s strani družbe, stalno moraš soditi moraš v določene okvire. Težko je narediti spremembo, nekaj neznanega, če veš, da ne boš sprejet. Lažje je občutke zatirati in ostati tam, kjer si, tudi če nisi zadovoljen. Strah je v človeški naravi, vprašanje je le, kdaj si ga pripravljen premagati.
Super, da mlada punca na tako odprt način govori in s tem opozarja na težave v duševnem zdravju.