Čeprav je Zemljina najjužnejša celina najdlje veljala za neodkrito, saj so jo prvič dosegli šele leta 1820 in je še ves preostanek 19. stoletja ostala prezrta zaradi negostoljubnega okolja, jo v današnjem času na sezono (november-marec) obišče približno 100.000 ljudi. Za primerjavo: v letu 2019 je Pariz obiskalo 20 milijonov turistov.
Po osnovni izobrazbi je naš sogovornik biolog, specializiran za molekularno biologijo, zato se ga je dogajanje na Antarktiki, ki je posledica globalnega segrevanja, toliko bolj dotaknilo. Čeprav velja vreme na Antarktiki za najhladnejše in so v preteklosti izmerili −89,2 °C (ali celo −94,7 °C), se je v času njegovega obiska čez dan temperatura dvignila celo do 15 °C. To je krepko višja temperatura, kot smo ta čas izmerili v Sloveniji. Maja 2021 je termometer na Antarktiki pokazal celo rekordnih 27 °C.
Leta 1895 je prvi potrjen pristanek na Antarktiki izvedla norveška ekipa. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 kilometra.
"Če veš, kaj gledaš, so zadeve že sedaj precej tragične. Vsi merilniki nakazujejo, da je situtacija kritična. Splošni obiskovalci stresa, ki se dogaja v naravi, verjetno sploh ne opazijo. Antarktika je celina superlativov, kjer je vse potencirano na enajst, ne na deset," je v intervjuju za naš medij izrazil zaskrbljenost Draganjec.
Se pogled skozi fotografski objektiv razlikuje od realnosti?
Pogosto vprašanje, ki mi ga zastavijo ljudje, je, ali kamera oziroma fotoaparat ovirata pristno izkušnjo. Moj odgovor se vselej glasi, da ne. Verjamem, da kamera ljudi ovira pri dogodkih, kot so recimo koncertih, ko so ljudje na mobitelih, namesto da bi uživali. V tem primeru gre za sprotno dokumentarno fotografijo, ki jim ne služi kot orodje, s katerim se poglobijo v to, kar doživljajo.
Fotografija na profesionalnem nivoju, kjer prideš na lokacijo, jo odkrivaš, iščeš različne zorne kote, da doživiš pravi trenutek, ki ga hočeš ujeti, pa je orodje, s katerim se lahko bolj približaš, bolj poglobiš in situacijo bolj doživiš. Tako kot vsa ostala orodja lahko kladivo bodisi uporabiš za to, da zabiješ žebelj, ali pa da razbiješ omaro. Zame je fotografija način, preko katerega spoznavam svet.
Javnosti ste najbolj poznani kot popotni fotograf, na ta račun ste obiskali že marsikatero celino. Je vaše delo res tako sanjsko, kot si ga predstavlja večina?
Res je, obiskal sem že vse kontinente razen Avstralije. A realnost je zagotovo precej bolj intenzivna. Po produkciji je na vrsti post produkcija, ki tudi vzame ogromno časa. Na izpeljanem projektu sem naredil več kot 90.000 fotografij in sem zgolj za pregled ter izbor potreboval cel mesec. Sama produkcija predstavlja manjši del, kar za moj način dela tudi ni tako zelo narobe.
Treba se je zavedati, da tujine ne obiskujem turistično, ampak popotno. Večkrat si na lokaciji tudi po nekaj dni, spiš v avtu, čakaš na primeren trenutek. Fotografija je dokumentiranje trenutkov, priložnost pride v petih minutah in izgine za vedno. Zato moraš biti na lokaciji pripravljen. V popotni fotografiji je malo dopustovanja in predvsem več dela.
Na račun fotografije vam je bilo kot enemu izmed srečnih izbrancev omogočeno tri mesece delati na ekspedicijski ladji na Antarktiki. Nam lahko, prosim, razložite, kako je sploh prišlo do tega?
Antarktiko sem si vedno želel obiskati, vsaj odkar pomnim, vendar mi je bila dolgo časa nedostopna. Po izobrazbi sem biolog, tako da sem včasih razmišljal, če bi lahko prišel na raziskovalno postajo v okviru svojega poklica in se priključil kakemu projektu. Ker sem specializiran za molekularno biologijo, to ni bilo izvedljivo.
Nato pa so 2019 v stik z mano prišli tisti, ki organizirajo ekspedicije. Iskali so foto studio menedžerja, ki bi prevzel fotografski strokovni del. Sprva nisem vedel, da je govora o Antarktiki. Poleg tega je bila še pandemija, ki je vse upočasnila.
Z organizatorji smo se pogajali, saj so želeli, da odidem za dlje časa. Ker pa imam družino, zame to ni prišlo v poštev. Običajno moji projekti ne trajajo več kot en mesec. Ko so omenili Antarktiko, pa sem postal precej bolj fleksibilen (smeh). Na koncu smo se dogovorili za malo manj kot tri mesece dela; tja sem odšel decembra 2022 in se v Slovenijo vrnil konec februarja 2023.
Torej je vse še precej sveže.
Res je. Trenutno se kondicijsko pripravljam, saj čez mesec odpotujem na Arktiko.
Fizična pripravljenost pri obisku tovrstnih, ekstremnih destinacij je torej pogoj?
Zagotovo. Na vse odprave se fizično pripravim, saj je veliko tekanja, tudi po hribu gor in dol, obenem moraš s seboj nositi vso opremo, ki tehta 25 kilogramov. Vse je odvisno od tega, kaj je namen tvojega obiska; če potuješ avanturistično, potrebuješ večjo fizično pripravljenost, če pa turistično, ni potrebne pretirane pripravljenosti. Vendar ta pomaga.
Kakšen luksuz je na Antarktiki sploh možen? Kaj je turistom tam na voljo?
Bil sem član posadke na ultraluksuzni ladji s šestimi zvezdicami. Vendar se luksuz zaključi takoj, ko stopiš na celino. Tam je še zmeraj pristna, divja, surova narava, ki zna biti zelo neizprosna. Ljudje smo tam gostje in na pogoje popolnoma neprilagojeni. Dokler stvari potekajo, tako kot morajo, je ok, ko pa ne, se moraš biti sposoben spraviti nazaj na ladjo. Intenzivna pripravljenost ni pogoj, vsaj osnovna pa je priporočljiva. Vremenski pogoji se spreminjajo dobesedno iz minute v minuto. V smučarskem resortu se ti zdi, da bi lahko nosil le kratke rokave. V divjih, katabatskih vetrovih (op. a. vetrovi, ki nastanejo, kadar sila gravitacije sili gost mrzel zrak k tlom, vetrovi lahko dosežejo hitrost 320 km/h in se pri spuščanju segrevajo) pa stopinje padejo celo na −60 °C.
So na Antarktiki postavljeni tudi hoteli oziroma apartmaji, ali turisti spijo na ladjah?
Na celini so raziskovalne postaje, na katere turisti načeloma ne smejo, razen če se znajdejo v kritični situaciji. Postaje lahko obiščejo tisti, ki imajo čilsko ali argentinsko državljanstvo. Za posameznike, ki imajo dovolj globoke žepe, obstaja nekaj resortov, točno na sredini Antarktike pa je tudi glamping, kamor se da prileteti z avionom. To so res drage zadeve – cena na posameznika za nekajdnevni izlet znaša vsaj 65.000 dolarjev.
Kako gledate na to, da se tudi ta del sveta, ki je bil odkrit še nedolgo nazaj, turistično razvija?
Poseg ni zelo močan, saj Antarktiko najbolj določa vreme. Že vsaka minimalna sprememba resetira tisto, kar je bilo ustvarjeno. Vse, kar je bilo odkrito, je zaščiteno kot zgodovinski artefakt oziroma muzej na prostem. Občudujemo lahko različne raziskovalne postaje 19. in 20. stoletja ter okostja kitov (pokopališča).
Dejstvo pa je, da je turizem v intenzivnem porastu. To so resnično zelo občutljiva območja, saj se globalne vremenske spremembe tu poznajo dosti bolj, kot kjerkoli drugje po svetu. Kdor si želi tja, predlagam, naj gre v okviru organizacije IAATO, ki skrbi za trajnostni turizem na Antarktiki. Postavlja stroga pravila, da bi celina ostala nedotaknjena. Zahteve so stroge; pred vsako ekspedicijo smo morali izpolnjevati do 300 strani dolga poročila glede vplivov na okolje in podati oceno. Žal pa niso vsi obiskovalci člani IAATO, zato v tem vidim problem.
Ali je letni obisk celine številčno omejen?
Tam sicer ni policije, ki bi te zaprla, vendar je število omejeno. Ljudje gredo tja tudi v lastni režiji. Videli smo posameznike, ki so do Antarktike prijadrali celo iz Avstralije. Antarktika ne pripada nikomur, zato smo mi tisti, ki se moramo vesti odgovorno.
Velika nevarnost, ki bi se lahko pripetila in skrbi predvsem nas, biologe, je, da bi do celine prišla ptičja gripa. Že vrsto let se intenzivno spremlja njeno premikanje. Ravno pred nekaj dnevi sem zasledil novico, da razsaja v Urugvaju. Samo vprašanje časa je, kdaj bo dosegla tudi Antarktiko. To bo čez noč spremenilo vse. Pričakujem, da se bo tudi turizem takrat povsem ustavil.
Kako ste dojemali in spremljali vse spremembe, ki se dogajajo na račun globalnega segrevanja?
Če veš, kaj gledaš, so zadeve že sedaj precej tragične. Vsi merilniki nakazujejo, da je situtacija kritična. Splošni obiskovalci stresa, ki se dogaja v naravi, verjetno sploh ne opazijo. Antarktika je celina superlativov, kjer je vse potencirano na enajst, ne na deset.
Zaradi globalnega segrevanja in sprememb zračnih mas ter višjih temperatur, ki nosijo več vlage, je na Antarktiki zdaj bistveno več padavin oziroma snega. Pingvini imajo zelo omejen čas za valjenje; če imajo srečo z vremenom, je to morda dva meseca. Dokler je sneg, ne morejo gnezditi, saj morajo gnezda narediti iz kamenčkov, jajca namreč ne smejo biti v vodi.
Letos je bila zanje katastrofalna sezona, saj je še zelo pozno snežilo. Zato so pingivini zelo pozno tudi začeli valiti. Februarja, ko sem odhajal, sem na mnogih vališčih videl, da so šele odlagali jajca. Tako nimajo nobene možnosti za preživetje in so nemudoma obsojeni na smrt. Ko bo prišla zima, se bodo morali starši umakniti v vodo, saj na kopnem ne preživijo. Mali pingvini pa bodo ostali na celini, saj ne bodo dovolj zrasli in dobili vodoodpornega perja, da bi jim lahko sledili v vodo. Tragično je, ko se zaveš, da je njihova usoda zapečatena. Kljub temu so se pingvini še naprej trudili izvaliti in vzgojiti mladiče.
Na Antarktiki so sicer tri vrste pingvinov, od tega dve trpita, čeprav sta bili še nedolgo nazaj najštevilčnejši. Specialisti so Adelijski pingvini, ki najbolj trpijo, saj se hranijo izključno s krilom. Tega je zaradi globalnega segrevanja vedno manj, saj je manj ledenih gor in kasneje pridejo v vodo. Če se veriga zamakne, se zamakne vse in najbolj trpijo višji nivoji prehranske verige.
Ker ste po poklicu biolog, ste bili na vse te spremembe verjetno toliko bolj pozorni.
Zelo sem zaskrbljen; ne toliko zaradi turizma, ki je tam zelo trajnosten, temveč zaradi okoljskega stresa. Z nami so bili specialisti, ki so nad dogajanjem zelo zaskrbljeni.
Verjetno vas je najbolj navdušila narava?
Najbolj so me navdušili razgledi. Antarktika je izjemno gorata celina in njene gore so zelo markantne. Vzpenjajo se iz vode in ponujajo fantastično kuliso in dajejo občutek starodavnosti. Poleg tega obstajajo tudi ledene gore in seveda živali, ki se gibajo okoli tebe. Vse to prispeva k občutku divjosti in pristnosti. Zaveš se, da nisi v urbanem okolju in si brez varnostne mreže.
Vam je izpostavljenost ekstremnim razmeram omogočalo tudi popotovanje vase? Ste se o sebi naučili kaj novega?
Zunanja potovanja so vselej tudi potovanja v notranji svet, saj te postavljajo pred določeno preizkušnjo. Ko sem bil tam, sem si pogosto zastavljal vprašanje, zakaj mi je narava tako privlačna. Bolj kot je divje, ekstremno in odmaknjeno, večja je verjetnost, da bom tam. Prišel sem do ugotovitve, da je glavni razlog verjetno občutek živosti, ki ga je težko opisati. Ko veš, da nimaš varnostne mreže in se ne moreš zanesti na nikogar drugega kot nase, si bolj buden in prisoten. Veliko bolj se zavedaš samega sebe in okolice. Antarktika ta občutek pri človeku najbolj izzove, saj si popolnoma odmaknjen od vsega.
Narava nam na svoj način sporoča, da bi se morali zbuditi in začeti ukrepati. Nenazadnje so maja 2021 izmerili rekordnih 27.0 °C.
Spoznaš, da so določene stvari, ki jih jemlješ kot samoumevne, daleč od tega. Rutine nas zaustavljajo. Ko pa si v okolju, kjer rutine niso niti možne, si se prisiljen zbuditi. Občutek budnosti je pri meni nekaj, po čemer očitno hrepenim.
Ste bili med ekspedicijo izpostavljeni kaki nevarnosti?
Na srečo ne, čeprav je nevarnosti tam veliko, predvsem vremenskih. Pred leti se je zgodila nesreča z leopardjim tjulnjem, ki je med igro smrtno ponesrečil potapljača. Ta je umrl zaradi barične spremembe. Vendar je to edina, meni znana nesreča z živalmi.
Glavna nevarnost na Antarktiki je zagotovo vreme, s katerim smo imeli sicer veliko sreče. Z nami so bili specialisti, ki so ga skrbno spremljali. Nekajkrat smo se morali na hitro umakniti, a na srečo se ni zgodilo nič hujšega. Zelo nevarni so nepredvidljivi katabatski vetrovi, ki pihajo do 300 km/h in so izjemno mrzli; takrat se temperatura spusti tudi do – 60 °C. V teh pogojih človek ne more preživeti. Letošnja sezona je sicer terjala visok davek, saj je bilo par deset smrtnih žrtev.
Kako ste se privadili na mraz?
Načeloma težje prenašam vročino kot mraz. Poznan sem po tem, da nikoli ne nosim ne rokavic in ne kape. Izjemo sem naredil le ob katabatskih vetrovih. Takrat se mi je 'zanohtalo', čeprav sem imel na sebi sedemplastno namensko oblačilo, ki je tudi vodoodporno. Žal pri teh vetrovih nobena stvar ne pomaga.
stasa.pust@styria-media.si
Najstarejši pomorski zemljevid Antarktike jo kaže kot zeleno celino, brez ledenega pokrova in obalo kot je brez zaledenelega morja.
Vse bo šlo k vragu.