21. aprila bodo minila točno tri leta od tega, ko je novinarka, urednica in soustanoviteljica Metine liste Nataša Briški stala na vrhu sveta. Dobesedno. Bila je ena izmed enajstih članic mednarodne odprave The Woman's Euro-Arabian North Pole Expidition 2018, ki je obiskala najbolj severno točko našega planeta – severni pol. Cilj odprave, ki se je uradno začela 15. aprila, priprave nanjo pa slabi dve leti prej, je bil spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom, podirati stereotipe in ozaveščati ljudi, kaj vse je mogoče.
Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Sogovornica, ki jo poznamo predvsem s televizijskih zaslonov, njen najbolj odmeven intervju je bil gotovo intervju z bivšim ameriškim predsednikom Georgeom Bushem, se avanture še danes vsakodnevno spominja. Čeprav Božička na severnem tečaju ni spoznala, pa je prišla do pomembne ugotovitva, da "mogoče le nisem takšna zmrznjenka, kot sem mislila", v smehu pove urednica Metine liste.
Čeprav so pritiski sestavni del njenega poklica, je kritična do početja skrajne desnice, "ki medije razume kot orodje za lasten PR, in zadnje leto hudi napadi na vse, ki si drznejo o aktualni vladi zapisati karkoli kritičnega, predstavljajo hude napade in ogrožajo svobodno novinarstva".
Vedno sem bila bolj radovedne sorte; rada potujem, odkrivam in spoznavam novo. Ker me je zanimalo veliko različnih stvari, se mi je zdelo, da bom lahko v novinarstvu vse skupaj dobro združila. Delo še vedno opravljam z velikim veseljem.
Je avtonomija novinarstva v Sloveniji po vašem mnenju ogrožena? Ste bili v svoji karieri velikokrat deležni pritiskov?
Pritiski so sestavni del našega posla. Vsi ljudje ti ves čas nekaj prodajajo, te ves čas v nekaj prepričujejo in vabijo. Na koncu pa je od tebe odvisno, kako se s tem spoprimeš. Demoniziranje medijev s strani skrajne desnice, ki medije razume kot orodje za lasten PR, in zadnje leto hudi napadi na vse, ki si drznejo o aktualni vladi zapisati karkoli kritičnega, predstavljajo hude napade in ogrožajo svobodno novinarstva.
V novinarske vode ste vstopili kot športna novinarka. Ta del novinarstva pa je bil v tistem času domena moških kolegov. Ste bili s strani stanovskih kolegov in športnikov kdaj zaradi spola podcenjeni oziroma se vam zdi, da ste se morali več dokazovati?
Začela sem pravzaprav kot novinarka in moderatorka na lokalnem radiju v Kočevju, na POP TV sem bila v prvi ekipi mlajših kolegov in kolegic, ki smo prebirali kratke novice, šele potem sem se osredotočila na šport. Brez dvoma se je na ženske v športnem novinarstvu gledalo drugače kot na moške kolege. A se je to začelo postopoma spreminjati. V naši redakciji sem se sicer odlično počutila, dobro smo delali in sodelovali med seboj.
Več let ste bili za komercialno televizijo dopisnica iz Združenih držav Amerike. Za kako različna svetova tu gre? Kakšen odnos imajo tam do novinarstva, v čem se ta najbolj razlikuje s stanjem v Sloveniji?
V ZDA sem kot dopisnica POP TV delala šest let in pol. Lahko rečem, da imajo novinarstvo vseh oblik, barv in okusov vrhunsko razvito, ponudba je ogromna, najdeš vrhunske prakse in tudi primere zelo slabega novinarstva. Imajo javne medije, a ti nimajo takšnega statusa kot pri nas. Večinoma gre za povsem zasebna podjetja, njihovo delovanje pa je podrejeno logiki trga, kar se pozna na vsebini.
Javnosti ste poznani kot zagreta športnica. Bili ste del enajstčlanske ženske ekspedicije na Severni pol leta 2018. Kaj ste v ekstremnih razmerah na najsevernejši točki našega planeta o sebi odkrili, spoznali?
Da mogoče le nisem takšna zmrznjenka, kot sem mislila. (smeh)
Kako sedaj, skoraj tri leta po odpravi, dojemate svoj dosežek in dejstvo, da ste imeli sploh možnost stati na severnem polu? V ekspedicijo ste bili izbrani izmed več kot tisoč prijavljenih ... Vas je odprava v kakšnem pogledu spremenila?
Ne mine dan, da se ne bi spomnila na to odpravo. Ena najboljših odločitev v mojem življenju, da sem se sploh prijavila. Da sem na koncu tudi dobila priložnost, pa je zaradi ogromnega števila prijavljenih sploh neverjetno. Leta 2019 je sezona odpadla zaradi logističnih težav, leta 2020 pa zaradi novega koronavirusa. Smo ena zadnjih ekspedicij, ki je stala na najbolj severni točki našega planeta. To je velik privilegij in se tega tudi zavedam. Z dekleti ostajamo v kontaktu, izdale bomo knjigo, posnet je dokumentarec, ogromno sem se iz te preizkušnje naučila.
Kateri deli odprave vam je bil najtežji? Kako ste se soočali z ekstremnimi razmerami?
Mraz je bil zame najtežji del odprave. Najnižja temperatura je bila -38°C, najvišja -15°C, povprečje pa tam nekje okoli -25°C. Že prvi dan sem staknila manjšo ozeblino na prstu, ki bi se lahko razvila tudi v kaj hujšega, če ne bi dobro skrbela zanjo. Prvi trije dnevi so bili vsaj zame zato dodatno naporni. Težko mi je bilo tudi, ko sem gledala kolegico iz mojega šotora, ki so jo morali zaradi hujših ozeblin evakuirati že drugi dan. Če sem danes bolj odporna? Ja! Razlika je res očitna in še kar traja.
Kako ste se na tako težko preizkušnjo pripravljali? Poleg fizičnih priprav, ste, predvidevam, morali veliko delati tudi na psihični moči. Za kako težko preizkušnjo v psihičnem smislu je šlo?
Pred začetkom priprav sem bila prepričana, da bo fizični preiskus veliko težji od psihičnega. Izkazalo se je ravno obratno. Dobra fizična priprava je seveda nujna, brez tega je vse še bolj zahtevno, a glava je tista, kjer se vse skupaj začne in konča. Vedela sem, da mi utegne spanje predstavljati izziv, da se bom morala spopadati tudi z negativnimi mislimi, saj so razmere na terenu zelo zahtevne in lahko tudi zelo nevarne. Zato sem se povezala z olimpijko Saro Isaković, vrhunsko strokovnjakinjo za psihologijo v izrednih razmerah. Naučila me je miselnih tehnik, ki so mi v kritičnih trenutkih pomagale premagovati izzive.
Šlo je zgolj za žensko odpravo. Kakšen je duh je takrat vladal med vami? Prihajale ste iz različnih kultur, koncev sveta ... So vas kulturne razlike bolj povezale in omogočale še boljše sodelovanje, ali so vas na neki točki omejevale?
Ves čas priprav smo se z dekleti res dobro razumele. Imela sem občutek, kot da vse dobro vemo, zakaj smo tam in kaj je treba narediti za uspeh ekspedicije. Ves čas sem poslušala o tem, kako toliko deklet na kupu privede do kregarij ipd. No, ni res. Naš cilj ni bil zgolj varno priti na Severni pol, ampak je bil tudi spoznavanje različnih kultur, iz katerih smo prihajale. Vodja odprave nas je očitno dobro sestavila in napetosti, do katere seveda tudi pride, dobro blažila. Od deklet iz arabskih držav sem se veliko naučila.
Kakšnega odziva pa ste bile deležne s strani javnosti? Ste se soočale s kakšnimi očitki oziroma neprimernimi komentarji, da vam ne bo uspelo, ker je delo v zgolj ženskih kolektivih bolj naporno kot v mešanih?
Imate za konec morda kakšno zanimivo anekdoto z ekspedicije? Ste spoznali Božička?
Ha ha, ta bi bila pa lepa! Anekdota? Vedno me zabava, ko pomislim na našo tržnico s hrano med ekspedicijo. Vsak šotor je imel namreč svoje pakete hrane različnih okusov, ki pa so se po nekaj dneh začeli ponavljati. Vsaka je imela svoje favorite, paketi bolonjskih špagetov so bili kar iskana roba. (smeh)
