V svojem življenju je dosegel in doživel že marsikaj, a alpinista Marka Prezlja, ki se kot edini na svetu lahko pohvali s štirimi zlatimi cepini, zanima le to, česa še ni videl in osvojil. O svojih dosežkih govori z rezervo, saj se zaveda, da so minljivi, prav tako je prepričan, da na ta način izgubijo vrednost. To je v preteklosti ponazoril z besedami: "Takoj ko vrtnico odtrgaš, si jo uničil, in enako je z alpinističnim vzponom: ko začneš o njem pripovedovati, ga mrcvariš."
V medijih se ne izpostavlja rad, saj se ob tem ne počuti lagodno. Zaveda pa se, da "ne morem biti kot puščavnik in obenem pričakovati, da me bo Planinska zveza podprla, ko bom šel na odpravo". V svojih odgovorih je direkten, čeprav gre to marsikomu v nos, nekateri ga imajo za narcisa. Sklene, da mora biti v alpinizmu vsak malo egocentrika, v nasprotnem primeru lahko to plačaš z življenjem. Žalosti pa ga, da je sedanja družba narcisoidnost pregnala čisto do meje, ki je človeška psiha ne more več zdržati. "Človek ni ustvarjen za toliko narcisoidnosti, poleg tega se vse dogaja tako na hitro, v trenutku je na spletu," razmišlja.
Gore so za veliko ljudi nevarne, pa tudi nepredvidljive, vendar se mi zdi, da v vašem primeru predstavljajo tudi nekakšno varno zavetje, dom. Se strinjate?
Ja, seveda. Ne bi sicer uporabil besede varno, saj si ljudje to utegnejo narobe razlagati. Zavetje pa zagotovo, v hribih sem preživel toliko časa, da se tam počutim doma. Varne pa gore niso, tega se ves čas zavedam.
Kdaj se je začela vaša zgodba odkrivanja gorskega sveta?
Nisem še dopolnil sedem let, ko je oče predlagal, da bi šli z domačega praga na Kamniški vrh, ki je izgledal zelo oddaljen od našega doma. Mislil sem, da je to nemogoče. Potem pa je prišel očetov prijatelj in smo se tja skupaj odpravili peš. Na neki nezavedni ravni sem takrat prvič začutil, kaj pomeni premakniti meje v glavi.
Je hoja v gore za vas beg pred realnostjo (v dolini), ali iskanje realnosti?
Dobro vprašanje, malce filozofsko (smeh). Mogoče je malo obojega. V mlajših letih je bilo bolj iskanje realnosti, saj sem se tam najbolj počutil zares doma. V vmesnem obdobju je bilo tudi nekaj bežanja od realnosti, vendar ne v najbolj obrabljenem smislu. Enkrat mi je znanec celo rekel, da smo alpinisti eskapisti, torej tisti, ki bežimo od sveta. Potem sem o tem razmišljal, da na nek način to drži. Res je tudi, da je v dolinskem svetu tempo življenja preveč hiter in razpršen, posebej z elektronskimi napravami, ki jih imamo venomer pri sebi. Stalno moramo na nekaj misliti, zraven še kaj početi, urnik je poln in vse je tako zakomplicirano. Težko se je vživeti v posamezen trenutek, ker je toliko impulzov z vseh strani.
Če greš v hribe, pa živiš za trenutek. Saj ne moreš drugače; če si v steni, se moraš premikati. Ne moreš se večno držati nekje za en oprimek in obstati. Tudi če si v dvomih, se moraš odločiti, v dolini pa lahko odločitve prelagaš. Po drugi strani se ti zdi, kako je breme odločitev neznosno, kako je vse težko, in kako nimaš časa.
Se vam je zato težko vrniti v 'svet spodaj'?
Vedno. Ampak najlepši del vsega je ravno vračanje. Ker nikoli ne veš, kakšen se boš vrnil, kaj se ti bo tam dogajalo. Ta negotovost, izkustvo negotovega, neznanega je tako prvinska. Temu se ne moreš upreti. In seveda vsakič prideš nazaj malenkost spremenjen, drugačen. Če gre za enodnevno turo, nisi dosti izpostavljen tveganju in resnim odločitvam, zato to velja le za kratek čas. Doma si mogoče drugačen kakšno uro, če pa je doživetje intenzivnejše, posledice trajajo dalj časa.
V kolikor je še bolj intenzivno, tako da močno posega na tvoj čustven nivo, si drugačen za celo življenje. Ni nujno, da pa je to drugačnost, ki bi jo ti rad. Spoznavanje reagiranja in odločanja v negotovih situacijah, je v gorah zelo prvinsko. V realnem, 'dolinskem svetu' je tega zmeraj manj. Vedno lahko namreč prelagamo odgovornost na nekoga drugega. Tam si pa sam. Ni nobene banke, ki ti bo dala kredit, da boš mogoče naredil še dva giba več, ali pa še nekaj poskusil. Tudi ni odvetnika, ki bo opravičeval tvojo odločitev, zato ker mogoče nisi vedel, da je nek oprimek krušljiv, pa se ti je odlomil in si padel.
Kot ste sami dejali, gre pri alpinizmu za spoznavanje samega sebe in svojih zmožnosti, morda najboljšo različico sebe. Je torej alpinizem za vas iskanje samega sebe?
Mogoče v podzavesti, ja. Starejši kot sem, je moj motiv tak, kot je bil čisto na začetku, ko sem bil v odnosu do sveta še mlad in nedolžen. Ego sem že izživel in sebe spoznal, fizično pa nisem več tako močan. Radovednost in želja po odkrivanju sveta sta še vedno taka kot na začetku, mogoče še celo bolj izrazita. Vedno bolj se zavedam, koliko stvari bi še želel videti in niti slučajno ne bom imel možnosti, da bi to izpeljal.
Ampak, saj ste bili že na veliko krajih, kamor človeška noga ne stopi pogosto, recimo Antarktika, Himalaja ...
Da, seveda, ampak v mojih letih spoznavam, da se ti nekatere stvari zgodijo tudi zato, ker si dovolj potrpežljiv. Značajsko v tem nisem najbolj uspešen, vendar če energijo, ki mora biti iskrena, usmerjaš v tisto smer, potem se ti lahko zgodi marsikaj dobrega. Nisem tak pametnjakovič, da bi prepričanje o usmerjanju pozitivne energije sam izumil, to so vedeli ljudje že od pradavnine. Ko si mlajši, to težje ozavestiš. Okolica ti glasneje sporoča druge stvari in pozitivno energijo je težje usmerjati, ko niti ne veš čisto točno kam, in kaj pozitivna energija pravzaprav je. Okolica ti govori, da moraš delati v smeri šole, službe, hiše, avta, družine … Ne vem, kako je zdaj, včasih pa je bilo tako.
Te vzorci se še vedno ponavljajo oziroma prenašajo ...
Hočem reči, da je v alpinizmu to na dolgi rok pomembno, bolj kot se zdi. Tisti, ki ni pri stvari in nekaj počne pod prisilo, hitreje neha.
Zaupanje vase, pa tudi samozavest sta v alpinizmu zelo pomembna. Ali je lahko pretirana samozavest tudi škodljiva?
Da, vedno, kadar greš proti sebi. Kadar te ego povozi, si v veliki nevarnosti. V alpinizmu je to ravnotežje težko loviti. Nekaj ega moraš imeti, drugače ne preživiš. Mlajši kot si, več ga je. Sam imam z egom še zdaj težave, čeprav manj kot v preteklosti (smeh). Zdaj se tega bolj zavedam. Ko si mlajši, ti v bistvu ego ni tako domač, da bi se zavedal, da si sam sebi tudi lahko nevaren, ker te ženejo čisto drugi hormoni. Primerjaš se z okolico, ker je evolucijsko normalno, da se človek umešča v določeno plemensko skupnost.
Znotraj tega išče svoj prostor, pozicijo, kjer se bo udobno počutil. Če je to recimo plezalsko, alpinistično pleme, si tam najdeš krog ljudi, znotraj katerega se dobro počutiš. Eni se skušajo bolj uveljaviti in želijo biti bolj voditeljski, imajo več idej, ki jih znajo uresničiti, drugi pa so bolj sledilci, vendar so tudi koristni. Bistvo je, da je vsak zadovoljen s tem, kar počne. In ko si mlad, je to težko. Še posebej sedaj, ko je toliko različnih možnosti. Dandanes je težko biti mlad in se ukvarjati z alpinizmom, saj ta sam po sebi ni več družbeno tako povzdignjen, kot je bil npr. v 80., 70. letih. Takrat je bila pri nas zlata doba alpinizem. Podpirala ga je celotna družba podpirala in veljal je za slovenski nacionalni ponos.
V Sloveniji so se uveljavili številni svetovno znani alpinisti. Kje vidite razlog za to, da se je na tako malem prostoru, razvilo toliko 'norcev' oziroma 'posebnežev', kakor vam radi rečejo mediji? Je to kaj povezano z lastnostmi naroda?
Zagotovo je na to vplivalo več stvari. Prvi razlog lahko poiščemo v zgodovini. Slovenci so se v hribih kulturno in geografsko upirali podrejenosti, sploh v času, ko so nemško govoreči narodi prihajali sem in postavljali koče. Tudi Slovenci so gradili svoje, tak primer je bil Jakob Aljaž. Tudi Valentin Stanič je bil alpinistični fenomen, ki je kot samohodec prehodil ogromno smeri. Na ta način se je razvila alpinistična kultura. Po vojni je planinstvo postalo šport za množice, saj je bilo tako rekoč zastonj. Hribe imamo blizu, Triglav pa je bil obenem najvišji vrh Jugoslavije, neke vrste simbolni vrh.
Čeprav včasih iščemo potrditev v drugih, smo sami sebi smo najstrožji sodniki.
Seveda, samo včasih je bilo ravno zaradi socialne odobritve alpinističnega početja, bilo nobel biti alpinist.
Kaj pa zdaj?
Zdaj ni več tako (smeh). Če ocenjuješ samega sebe, ne potrebuješ zunanje potrditve. Ko si star dvajset let, jo rabiš, da se lahko nekam umestiš. In če moraš plezati pet let, da sploh razumeš kaj alpinizem je, te vrstniki, ki se ukvarjajo z drugim športom, že zdavnaj prehitijo. V tem času so lahko že državni prvaki. V alpinizmu pa po petih letih komaj veš, kaj je pomembno. Obstajajo sicer neke ocene težavnosti, vendar se vzponi med sabo zaradi različnih vremenskih razmer lahko zelo razlikujejo in so težavenješi.
Pa se je kdaj zgodilo tudi obratno in vas je okolica hvalila, vi sami pa ste mislili, da bi lahko dosegli več, kaj storili bolje?
Seveda se je. S tem sem imel v bistvu največ težav.
Ste si kdaj rekli, da ste ponosni nase, ali vas občutek zadovoljstva omeji, da ne hrepenite po boljših rezultatih?
Ne, ko sem enkrat ugotovil, da je to zelo subjektivno, tega nisem več potreboval. Vedel sem, da te družba hvali ali ne, to je del okolja, sestavni del življenja. To, kolikor sem jaz zadovoljen, pa je odvisno predvsem od mene in od tega, kaj bom pričakoval. Pričakovanja so največji strup za alpinizem, saj si ustvariš določene predstave. V primeru, da se uresničijo, nisi čisto zadovoljen, saj je bil občutek nepričakovanega in negotovega premajhen. Če se ne uresničijo, pa spet nisi zadovoljen (smeh). Tako, da te pričakovanja 'ubijejo'. Kako se spraviti v idealno stanje, v katerem ne boš preveč pričakoval in boš čim bolj svoboden, glede tega nimam recepta. Odprave, na katere sem šel s prazno glavo, so bila najboljše. Takrat sem dal največ od sebe.
Se takrat, ko nekaj, za kar ste garali kar nekaj časa, dosežete, soočite tudi z izpraznjenostjo?
To pa zagotovo. Leta 2006 sem imel tri velike odprave, vzpone v desetih mesecih. Prej sem si vedno želel, da biv ves čas nekje, ko pa sem to izkusil, sem videl, da je bilo to čisto predoziranje za moj čustven procesor. Človek potrebuje čas, da izkušnjo, doživetje prebavi in ponotranji. Na koncu nisem vedel več, kaj bi in kako bi. Končal sem eno akcijo, pa sem že razmišljal o drugi. Ko je bilo zadnje konec, sem bil prazen in nisem vedel, kaj sploh hočem.
V bistvu je bilo dobro, da sem to doživel, ker bi bilo sicer ta fenomen težko razumeti. Podobno je pri plezanju; spraviti se moraš na nek nivo, kjer začneš delovati tudi z nezavednim – s tistim, za kar ne veš, da imaš v sebi. Če si enkrat v gibanju vsaj dvajset ur brez spanja, se spraviš na nivo, v katerem funkcioniraš z bolj pravim jazom. Otreseš se prepričanja, da moraš pustiti vtis na druge in celo na samega sebe. Osnovno je preživetje, na ta način vse postane bolj pristno.
Kot sem že omenila, vam alpinistom pogosto rečejo, da ste malo posebni, ker se prostovoljno izpostavljate nevarnosti. Verjetno pa velja ravno nasprotno in se pri premikanju meja počutite najbolj pri življenju, ki se ga ne oklepate na tak način kot večina?
Seveda, ravno to. Bolj ko si izpostavljen temu, da lahko izgubiš življenje, bolj se ga zavedaš. Če živiš v mehurčku, kjer imaš občutek, da se ti nič ne more zgoditi, si prizadevaš, da boš ostal notri. V bistvu pa je dobrodošlo, da se spraviš v cono neudobja, ker potem življenje bolj ceniš. Bolj ko si med črnim in belim, bolj vidiš, koliko odtenkov sive je vmes. In zdaj, ko se že skoraj celo leto ni moč podati na resno plezarijo, je fino iti v hribe tudi malo žejen ali lačen. Ljudje smo čudni; po eni strani hočemo imeti vse, po drugi strani pa ne znamo ceniti, ko imamo vsega preveč. V hribih ne moreš imeti vsega, to je pravzaprav smisel (smeh).
Pozabil je povedat (v naslovu), da družba, KI JO HOČEŠ MOLZT ZA DENAR IN/ALI POZORNOST, rabi gladiatorstvo, stalno se mora nekaj bliskat.