Slovenci smo na plezalni zemljevid prišli zaradi številnih prvenstvenih vzponov slovenskih alpinistov, z vrhunskimi dosežki športnih plezalk in plezalcev pa zadnja leta to le še utrjujemo.
Zato ni čudno, da lahko v Sloveniji najdemo mnogotere možnosti za male in velike plezalne podvige. Poleg alpinističnih smeri v slovenskih gorah lahko po skoraj vsej Sloveniji naletite tudi na naravna in umetna plezališča ter plezalne centre s smermi različnih zahtevnostnih stopenj.
V zadnjih letih plezanje pri nas doživlja pravi razcvet tudi rekreativno. Plezalni centri so polni, enako je z naravnimi plezališči, ki jih je okoli 130. Čeprav je plezalni turizem v svetu v porastu, je pri nas še v veliki meri neizkoriščen. Če je plezališče Osp že desetletja turistično zelo oblegano, je preostali del Slovenije, plezalno gledano, še nekoliko v ozadju.
Po besedah Jurija Ravnika, enega izmed pobudnikov projekta Opremimo slovenska plezališča (OSP), ima Slovenija v tem smislu še velik, neizkoriščen potencial. "Žal v tej ponudbi pošteno zamujamo. Deloma zaradi tega, ker v primerjavi z ostalimi državami nismo zgodovinsko močni v turizmu, posebej športno-butičnem, deloma pa nas ovira v preteklosti še kako resnična stigma, da so plezalci gostje brez denarja, ki pogosto spijo na črno in v okolje vnašajo zgolj nemir," morebitna razloga za počasnejši razvoj plezalnega turizma pri nas našteje trener in selektor paraplezalne reprezentance.
"Projekt OSP ali Opremimo slovenska plezališča je inicitiva vključevanja plezalcev v skrb za plezališča in spodbujanja odgovornega ravnanja in varnega plezanja. Obiskovanje plezališč je brezplačno, zato je odgovornost vsakega plezalca, da po svojih močeh prispeva k vzdrževanju opreme in s svojim ravnanjem poskrbi za ohranjanje plezališč in narave okoli njih. Prihodnost je v naših rokah; v naši močni plezalski skupnosti, ki je zaprisežena skalam in jih želi ohraniti varne, dostopne in urejene,"
Kakšne so razmere za plezanje na prostem v Sloveniji?
Slovenija ima zaradi svoje lege odlične pogoje za plezanje. Plezališča so zelo raznolika in omogočajo plezanje preko celega leta, obenem pa imamo Slovenci zgodovinsko močno plezalno tradicijo. Na račun tega in pogosto prostovoljnega preteklega dela imamo za evropske razmere zelo dobro urejena, kvalitetna in varna plezališča. V tem smislu smo kljub nekaterim drugim pomanjkljivostim zagotovo 'plezalna država'. Dodatna prednost, ki jo pogosto slišimo od tujih gostov je tudi širši okvir, v katerega so plezališča vpeta, kamor sodijo prijazni domačini, čudovita neokrnjena narava, simpatična mesta in vasi. Skoraj vsak se dobesedno zaljubi v Slovenijo.
Katere so po vašem mnenju največje slabosti in največje prednosti plezanja pri nas?
Glavne slabosti, kar se tiče plezanja, so predvsem slaba promocija in neinformiranost obiskovalcev ter slabo vključevanje v turistično ponudbo. Ponekod je problem tudi slabo urejena spremljevalna infrastruktura plezališč, od parkirišč do tabel in podobnega, ki pa jo je težko urejati tudi zaradi občasno nejasnega statusa samih sten. Pri vsem tem bi si včasih želeli bolj angažiranega sodelovanje turistične zveze, pa tudi občin in državnih inštitucij. Konec koncev je urejanje v interesu vseh.
Koliko plezališč je bilo do sedaj z vašo pomočjo urejenih in koliko jih še nameravate urediti?
Sklad plezališč s Projektom OSP skrbi sistematično za vsa plezališča v Sloveniji. To vključuje opremljanje novih smeri in predvsem preopremljanje in vzdrževanje starih smeri. Te v času nastanka niso bile vedno urejene varno, saj se je varčevalo z opremo in opremljalo predvsem za trening izkušenejših alpinistov. Danes pa pleza ogromno začetnikov in otrok, ki potrebujejo drugačen standard varnosti.
Naše delo je tako razpršeno po celotni Sloveniji. Ponekod uredimo le eno dotrajano smer, ponekod celotno plezališče, odvisno od potreb in zmožnosti. Letno zavrtamo približno tisoč svedrovcev, ob tem nam veliko časa vzame tudi urejanje odnosov z domačini, birokracije in podobnega.
Sami si prizadevate za ureditev plezališč po vsej državi. Kot ste že nakazali, se ob tem soočate tudi z nekaterimi birokratskimi težavami, ki vam hodijo naproti. Je tega veliko?
Težave so, ne bi pa s prstom kazali na krivce. 'Podedovali' smo dokaj neurejeno situacijo, ki se je reševala iz dneva v dan in je bila nepripravljena na eksplozijo priljubljenosti. Zadnje čase zelo korektno sodelujemo z ZVN, DOPPS in domačini. Vsak ima svojo zgodbo, motive in rešitve. Seveda se ne strinjamo v vsem, ampak važno je, da se poslušamo, najdemo kompromise in rešitve.
Glede na to, da so naše smeri že nekoliko 'v letih', nam dela s preopremljanjem ne bo tako hitro zmanjkalo. Pa tudi potenciala za nova plezališča je dovolj, posebej kvalitetne nove stene so še na Kraškem robu, pa v vzhodni Sloveniji in še kje. Danes so postopki počasnejši, kar je tudi prav, saj je treba upoštevati veliko različnih faktorjev. V kolikor stene niso sporne, pa bi si želeli urediti čim več novih plezališč, ker to razprši gnečo pod steno in neprimerno dvigne kvaliteto ponudbe.
Zdi se mi, da Slovenija trenutno še ni obravnavana kot ena izmed destinacij za plezalni turizem. Bi v prihodnosti to lahko postala? Kaj je po vašem krivo, da to še ni?
S tem se ne bi strinjali v Ospu, kjer imajo že desetletja 'probleme' s prevelikim številom plezalskih turistov. Žal pa to drži za preostalo Slovenijo. Posebej je škoda, ker je pri nas veliko manjših, razpršenih in kvalitetnih plezališč, ki turistom omogočajo tudi spoznavanje in raziskovanje širše regije. Zlahka bi potegnili vzporednice z območjem okoli francoskega Briancona, kjer poletni pohodniško-plezalni turizem že prinaša več denarja kot smučanje. Vendar so za to veliko investirali v promocijo, urejanje in razvoj. Tu ne gre le za denar, temveč tudi odprtost in voljo lokalnih oblasti in inštitucij, ki morajo spoznati, da je trajnostni, sonaravni, butični športni turizem najboljša pot razvoja območja. Obenem mora slediti spodbujanje privatne iniciative, saj dandanes v dobi interneta oddajanje apartmajev in podobnih storitev omogoča odličen postranski zaslužek mnogim domačinom.
Plezalski turist običajno išče celoten paket: kvalitetno športno plezalno infrastrukturo, zanimivo in razgibano območje z dodatno ponudbo aktivnosti, kulinariko in predvsem pristno doživljanje narave. Več urejenih manjših plezališč, ki razpršijo gnečo, vse to precej olajša. V tem smislu ima Slovenija velik, neizkoriščen potencial. Žal v tej ponudbi pošteno zamujamo. Deloma to zaradi tega, ker v primerjavi z ostalimi državami nismo zgodovinsko močni v turizmu, posebej športno-butičnem, deloma pa nas ovira v preteklosti še kako resnična stigma, da so plezalci gostje brez denarja, ki pogosto spijo na črno in v okolje vnašajo zgolj nemir. Danes takšno dojemanje plezalcev seveda ne drži več. Večinoma gre za nadpovprečno izobražene, nadstandardne goste, pogosto tudi družine, ki iščejo udobje in urejeno športno ter naravno izkušnjo.
Morda je trenutno glavna težava tudi, da tu ne gre le za en problem, ki bi ga morali rešiti, ampak za mozaik zelo različnih koščkov in interesov. Mi poskušamo narediti svoj del in upamo, da bo to kamenček, ki se bo zakotalil v večjo kepo.
Slovenci sodimo v nemško-francosko plezalno tradicijo in smo zgodovinsko močno povezani s plezanjem ter gorništvom. Zato imamo dokaj visoko privzgojeno etiko, tehnično znanje in spoštovanje do narave. Včasih je problem, ko dobimo obiskovalce iz tujih držav, kjer ta etika ni tako močna. Obenem pa imamo veliko dela tudi z vzgojo mlajših generacij, ki so plezalsko odraščale na umetnih stenah. Ti vidiki so vsako leto pomembnejši. Je pa skupnost plezalcev še vedno dokaj povezana. Vsi ključni ljudje se poznamo in dobro sodelujemo.
Jurij Ravnik
Zakaj in komu bi priporočili plezanje? Na katere stvari mora biti vsak začetnik pozoren?
Vsak začetnik mora najprej skozi ustrezen tečaj. Plezanje je popolnoma varen šport, a zgolj ob predpostavki, da ima plezalec ustrezno znanje. Vsi, ki v naravna plezališča prihajajo z umetnih sten dvoran, morajo vedeti, da narava ni plastika. V tem občutljivem okolju so le gostje in prav je, da se do domačinov, narave in drugih obiskovalcev obnašajo spoštljivo. Zato imamo pripravljen plezalski kodeks, ki bi ga vsak pravi plezalec moral znati na pamet.
Še vedno je priporočeno, da se ne zadržujemo v večjih skupinah. Je pri nas torej dovolj plezališč, da se plezalci ne bi gnetli na kupu in bi lahko našli svoj mir?
Nekatera plezališča bodo vedno bolj obremenjena kot ostala. Po navadi je to zaradi ugodne lege, kvalitetnih smeri in kratkega dostopa. Zdaj, ko smo se vsi znašli v tej novi 'korona' situaciji, upamo, da bodo plezalci znali biti dovolj odgovorni in imeti dovolj spoštovanja, solidarnosti in empatije do ostalih. Načeloma pri uporabi plezališč ni problem upoštevati predpisanih smernic varne razdalje in higiene, saj običajno skupaj pleza le naveza dveh plezalcev, smeri pa so dovolj narazen. Je pa na ljudeh, da se smernic držijo. Tukaj bi pozvali vse plezalce, naj bodo odgovorni in se po možnosti tudi obrnejo, če pridejo v plezališče, kjer je že prevelika gneča. Naj odprejo plezalni vodnik ali internetne strani in obiščejo še kakšno plezališče, kamor običajno ne hodijo.
V katerem času je najbolje plezati in katera regija je za plezanje pri nas najprivlačnejša?
Pozimi je gotovo najprivlačnejša Primorska. Spomladi, poleti in jeseni pa se da plezati po celi Sloveniji. Dobrodošlo je, da imamo toliko različne ponudbe. Nekomu so všeč velika plezališča, kamor se radi stalno vračajo in jih imajo skoraj za svoja, kdo drug pa raje odkriva manjše, lokalne stene, da je vsakič kaj novega. Smeri imamo ob obali in v visokogorju, imamo mestna plezališča in stene, kjer je dostop del plezalnega izleta.
Imamo veliko krajev, kjer se da plezati po balvanih (op. to so nizke skale, kjer se da plezati brez vrvi) in imamo odlično opremljene dolge večraztežajne smeri v hribih. Če so plezališča urejena in varna, so gotovo iz tega ali onega razloga zanimiva vsa. To je tudi eden izmed čarov plezanja. Nekateri plezalci so bolj družabni in jih gneča ne moti, drugi bolj uživajo v samoti in tišini, eni rajši plezajo po previsih, drugi po navpičnih ploščah in tako dalje. In pri nas se najde kaj za vsakogar.
Tu ne gre le za denar, temveč tudi odprtost in voljo lokalnih oblasti in inštitucij, ki morajo spoznati, da je trajnostni, sonaravni, butični športni turizem najboljša pot razvoja območja. Obenem mu mora slediti spodbujanje privatne iniciative, saj dandanes v dobi interneta oddajanje apartmajev in podobnih storitev omogoča odličen postranski zaslužek mnogim domačinom.
Jurij Ravnik
Za konec bi prosila, da naštejete najboljše 3 oziroma 5 plezališč v Sloveniji, ki bi jih priporočili vsakomur.
Naše najbolj znano in obiskano območje je Kraški rob s plezališči Osp, Mišja peč in Črni Kal. Območje zagotovo sodi v svetovno špico z nekaj sto smermi za vse nivoje plezalcev. Podobno kvalitetno območje se razvija okrog Celja s Kotečnikom in Čreto, ki sta najboljša v nekoliko toplejših mesecih. Potem so tu znamenite 'gorenjske plate' okrog Bleda in Bohinja, zelo močno in lepo urejeno območje pa je tudi Zasavje. Izjemni regiji s turističnim potencialom sta tudi Vipavska dolina in Posočje. V vseh naštetih območjih lahko kvalitetno plezajo tako začetniki kot najboljši plezalci.
Kot priporočilo pa bi raje, kot da naštejemo tri plezališča, kjer je največja gneča, spodbudili k raziskovanju naše niti ne tako majhne države. Obiščite Burjakove peči na Koroškem, Lutne skale pri Cerknem ali pa plezališče Pod Reško planino nad Trbovljami. Gotovo boste pozitivno presenečeni in morda boste našli novo najljubšo steno.
