Da zna biti potovanje z otroki tako zabavno kot na trenutke tudi naporno, odkrito pove avtorica bloga Potepanja Tina Pipan, ki skupaj z možem in dvema otrokoma svet izven zavetja rodne Gorenjske odkriva že od njunih malih nog. Ker sta veliko potovala že sama, se jima je zdelo nekako logično, da v svet pošljeta tudi svoj podmladek, saj sta mnenja, da so "potovanja ena sama bogata učna ura".
Ker pa sta otroka skozi leta skupnih potovanj odraščala, so se skozi odraščanje spreminjala tudi potovanja sama, predvsem njune želje. In če sta na začetku krmilo potovanj upravljala sama z možem, je sedaj drugače. "Več je različnih želja, več prilagajanja. A še vedno radi potujemo in še vedno nam je na potovanjih lepo," pove sogovornica.
Če je bil blog na začetku v prvi vrsti namenjen ohranjanju njihovih spominov, je z leti spremenil obliko na način, da so sedaj številni prisevki napisani kot pomoč ostalim popotnikom pri raziskovanju sveta.
Z mislijo pa so sedaj že pri jesenskih počitnicah, za katere upajo, da jih bodo lahko izkoristili za kakšno novo krajše raziskovanje. Kam jih bo tokrat poneslo, še ne vedo, vse se bodo najverjetneje dogovorili v zadnjem trenutku.
Je po vašem mnenju pomembno, da otroka z različnimi kulturami spoznamo že od malih nog? Česa ga lahko potovanja naučijo?
Menite, da Slovenci premalo časa aktivno preživljamo z otroki? Zakaj je zanje po vašem mnenju to pomembno?
Težko bi posplošila in tega niti ne želim. Zagotovo so družine, ki tudi brez potovanj preživijo dovolj časa skupaj. Res pa je, da hitri tempo življenja, vpetost v službo in številne popoldanske aktivnosti v resnici velikokrat zmanjšujejo kvaliteto odnosov in življenja. Ko potuješ, si skupaj v dobrem in slabem. Lahko se sicer umakneš za kakšno uro, ampak to je to. Napačno je tudi prepričanje, da je na potovanjih vsak trenutek vse samo lepo in lahko. Velikokrat ni. Velikokrat pa seveda doživiš tudi trenutke in neverjetno lepoto sveta, za katero je po našem mnenju vredno potovati. Potovanja povezujejo. Z možem sva se dogovorila, da na potovanjih nisva vpeta v službene aktivnosti. Torej nobenih službenih mailov, telefonskih klicev in podobno. To je družinski odklop, na katerem smo skupaj, se tudi skregamo, pa pobotamo, nam je težko ali lepo, v dobrem in slabem. A na srečo je seveda veliko več lepih trenutkov in za nas le ti odtehtajo morebitne nevšečnosti in težave, ki se kdaj pojavijo.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih z otroki?
Mnogi velikokrat rečejo, da bodo potovali skupaj, ko otroci odrastejo. Verjemite, takrat je težje (smeh). Ali da otroci tako ali tako nimajo nič od potovanja, s čimer se tudi ne strinjam, saj izkušnja ni samo tisto, kar si zapomnimo in znamo nekoč mentalno ovrednotiti. Seveda pa je modro, da so potovanja vsaj malo prilagojena starosti otroka in da na vsakem potovanju znamo najti nekaj, kar je otroku zanimivo. In to verjemite, je včasih veliko težje takrat, ko potuješ s pubertetnikom (smeh).
Obiskali ste že veliko različnih kultur. Katera se vas je najbolj dotaknila?
Kulturo, ljudi, njihove navade in običaje najlažje spoznaš, če se na potovanju ustaviš. Ne da samo hitiš in želiš odkljukati vse na svojem seznamu. Včasih je manj več. Najbolj so se nas dotaknila afriška plemena, stik s polinezijsko kulturo in lokalno družino na Maupitiju, odprti in gostoljubni Brazilci, neverjetna prijaznost domačinov v Omanu, odmaknjeno ljudstvo morskih ciganov v Indoneziji ... Letos je bilo v prvotnem planu raziskovanje Indije, kar bi bilo zagotovo svojevrstno doživetje, tudi ljudi in njihove kulture, a bo to očitno moralo še malo počakati. Ne smemo pa pozabiti na Evropo, tudi tu najdemo cel kalejdoskop kultur, običajev in ljudi. Naši najljubši bližnji državi sta Italija in Grčija, ki smo ju obiskali že res velikokrat. Njihova odprtost, sproščenost, življenjska energija, strast do lepote, kulinarike, dobra hrana in občutek, da smo dobrodošli, nas vedno znova pritegneta v njihove kraje. Upam, da jih bomo lahko raziskovali še velikokrat, čim bolj svobodno in brez omejitev.
Kako izbirate svoje destinacije in kaj vam je pri izbiri najbolj pomembno? Vam je morda katera destinacija predstavljala tudi izziv?
Naša družina ni največji ljubitelj raziskovanja mest ali zgodovine. Pa s tem ni nič narobe in nas je kakšno mesto tudi že res navdušilo, vendar večinoma prisegamo na naravo, živali v naravnem okolju, lokalno kulinariko in spoznavanje domačinov ter lokalnega utripa življenja. Največji izziv so seveda destinacije, ki so bolj odmaknjene in manj turistične. Kar precej logističnega usklajevanja je bilo potrebnega pri potovanju na Francosko Polinezijo ali pri prečenju Avstralije iz Melbourna do Darwina, pa seveda tudi pri afriškem roadtripu čez Namibijo, vse do Viktorijinih slapov. A sami se načrtovanja vedno veselimo, saj tako že pred samim potovanjem spoznamo deželo in potujemo virtualno. Veliko pa se pogovarjamo in večkrat tudi srečamo z ostalimi družinami, ki potujejo. Si izmenjujemo izkušnje in s tem tudi ideje ter želje in vizije za morebitna prihodnja potovanja.
Čeprav je vsako potovanje razred zase, me vseeno zanima, na katero potovanje vas veže najlepši spomin in zakaj? Imate v rokavu še kakšno zanimivo anekdoto s potovanj?
Težko izberem eno in edino potovanje, saj je bilo izkušenj res veliko. Nikoli ne bomo pozabili naše prve večje afriške avanture ter pristnega in popolnoma neturističnega druženja z ljudstvom Himb in z Bušmani. Tega ne moreš prebrati v knjigi, ali si ogledati po televiziji. Prav tako ne občutkov, ko opazuješ nezemeljsko pokrajino Islandije, neverjetnega vzdušja na karnevalu v Riu, vzklikov, ko prvič zagledaš Uluru in solz, ko zapuščaš Maupiti. Veliko je čustev, ki jih ne pozabiš in ki naredijo izkušnjo tako posebno.
Že nestrpno čakate, ko boste lahko ponovno odkrivali svet? Imate morda že ogledano prihodnjo destinacijo?
Trenutna situacija z virusom Covid – 19 popotnikom ni najbolj naklonjena. Čakamo in upamo, da se stanje čim prej normalizira in v tem času potujemo in raziskujemo Slovenijo ter bližnje države. Načrtovati ali natančno planirati večjih potovanj na druge kontinente v teh trenutkih nočemo, saj se vse lahko čez noč spremeni. Več kot imamo kilometrine na potovanjih, bolj so naša potovanja spontana in sproščena, zato pravzaprav iz leta v leto manj načrtujemo. In imamo posledično manj pričakovanj. Čeprav, kot sem že dejala, je neko okvirno načrtovanje, vsaj v mislih, že del potovanja in ima svoj čar.
