"Potovanja so bila zame vedno nekakšna učna ura, lekcija za življenje. Mislim, da sem se zaradi njih, predvsem pa zaradi stvari, ki sem jih videl in doživel, osebnostno spremenil. To pozitivno izkušnjo skušam sedaj deliti tudi z mojim najmlajšim," pove poklicni fotograf Matjaž Corel, ki potuje že več kot dvajset let, po novem pa svet onkraj meja domovine odkriva skozi oči svojega sina.
Prav potovanja so bila razlog, da se je sploh podal v svet fotografije:"Imel sem namreč veliko željo, da bi svojim najbližjim in tudi prijateljem pokazal, kaj sem doživel, da bi jim predstavil oddaljene kulture, pokrajine in način življenja ljudi na drugi strani planeta. Fotografija, takrat tudi v kontekstu potopisnih predavanj in različnih člankov za medije, je bila za to najboljši pripomoček."
Držav, ki so se znašle na njegovem seznamu, ne šteje več, v nekatere, kot sta Madagaskar in Kitajska, pa ga je pot vodila celo večkrat, saj so bile "enostavno predobre le za en obisk".
Kakšen je svet skozi objektiv?
Kakšen je svet skozi objektiv? Včasih zelo lep, prevečkrat pa trd, surov in neizprosen.
Govori se, da fotografi vidite svet drugače kot drugi. Je prav to, da isto zgodbo poveste drugače, bistvo fotografije?
Ne vem, če ga ravno vidimo drugače. Mogoče ga zaradi fotografije in našega fokusa 'občutimo in vidimo' brez tančic in olepšav. Takega, kot dejansko je. Bistvo fotografije, kot ga dojemam jaz, je v njeni sporočilni vrednosti. V zgodbi, ki jo predstavlja. Včasih so fotografske zgodbe enostavno zelo iskrene in realne.
Fotografija pove več kot tisoč besed. Je torej fotografija, ki jo je treba razlagati, po vašem mnenju slaba? Kaj sodi v definicijo dobre fotografije?
Mogoče so najboljše fotografije ravno tiste, ki ti dajo misliti oziroma potrebujejo razlago. Ne vem. Če odmislim tehnično dovršene fotografije, so mi osebno najboljše fotografije tiste, ki imajo za seboj neko zgodbo, ujamejo določen zanimiv moment. Kako daleč pa sem pripravljen iti za dobro fotografijo ? V primerjavi z nekaterimi drugimi sem pri tem malce zadržan. Pri vsakem foto projektu, naj bo to poročna fotografija ali pa fotografiranje v krajih na koncu sveta, imam v glavi vedno neko črto, ločnico, ki je ne želim prečiti. Ne želim, da bi s svojim početjem stopil v ospredje, ali da bi kakor koli užalil človeka, ga 'zlorabil', skratka izkoristil za dober posnetek.
Bistvo fotografije, kot ga dojemam jaz, je v njeni sporočilni vrednosti. V zgodbi, ki jo predstavlja. Včasih so te fotografske zgodbe enostavno zelo iskrene in realne.
Matjaž Corel
Kako težko je ujeti pravi trenutek, in nastane točno taka fotografija, kot ste si jo zamislili? Ali morda prisegate na bolj spontano nastajanje fotografij? S čim lahko primerjate občutke, ko ste v objektiv ujeli neponovljiv prizor?
V procesu nastanka odlične fotografije, se mora poklopiti več dejavnikov. Super je, če pride do nje spontano, običajno pa je treba vložiti nekaj več energije in truda.
Fotoaparat je vaš zvesti spremljevalec tudi na potovanjih. Kakšno je raziskovanje druge države in kulture skozi objektiv? Kaj vam fotoaparat omogoča?
Res je, brez fotoaparata na potovanjih nekako ne gre (smeh). Nedolgo po vstopu v fotografski svet sem opazil, da se prav zaradi fotografije same, bistveno bolj poglobim v deželo, kamor se odpravim na naslednje potovanje. Potovanja so postala zaradi fotografije bolj konkretna, polna vsebine. Več časa posvetim raziskovanju in pripravam. Vselej iščem nekaj posebnega, drugačnega, predvsem pa me zanima interakcija s prebivalci. To, tako se mi zdi, je postalo tudi rdeča nit naših potovanj. Moja želja je, da otrok vidi, kako živijo drugje. Da spozna različne kulture, in ugotovi, da včasih življenje ni le lepo in stvari niso samoumevne. Predvsem pa, da se splača potruditi in boriti.
Se kdaj zalotite, da ste preveč na telefonu ali družbenih omrežjih in narave na potovanjih ne zaužijete v njeni prvinskosti?
Ko se odpravim na pot, ostanejo vsa družbena omrežja kar lepo doma. Telefon, svetovni splet in vse aplikacije, ki spadajo zraven, na potovanjih uporabljam zelo redko. Ponavadi le za to, da sporočim domačim, da sem še živ in da je vse brez posebnosti. Kolegi pogosto pripomnejo, da bi lahko objavljal bolj pogosto, ko sem še na poti. Običajno za to sploh nimam časa, velikokrat tudi ne energije.
Katere motive na potovanjih najraje ujamete?
Najbolj uživam v interakciji z lokalnimi prebivalci in posledično ob fotografiranju ravno teh, njihovega načina življenja, običajev in ritualov. Portretna fotografija mi je nasploh zelo blizu. Nepozaben je npr. občutek, ko fotografiraš nekoga, ki prvič vidi fotoaparat, ali pa ga je videl le od daleč. To so posebni, nepozabni občutki.
Z digitalizacijo smo vsi postali fotografi. Zgodi se, da na potovanjih posnamemo številne fotografije, pa jih kasneje niti ne pogledamo več. Včasih smo jih pridno razvijali in vlagali v albume. Je delo fotografa s pojavom digitalne fotografije izgubilo pridih romantičnosti?
Mogoče res. Moja fotografska pot se je začela še v času diapozitivov in še danes se spomnim, kako selektivno sem gledal, kaj bom fotografiral in kolikokrat. Dia filmi so bili skupaj z razvijanjem namreč dragi in na vsako potovanje sem si lahko privoščil le omejeno število. Danes je zgodba drugačna. Preplavljeni smo z goro osebnih fotografij, večina pa je slabe kvalitete. Pogosto niti ne pomislimo, kaj in kako bomo nekaj fotografirali. Najslabša stvar digitalne fotografije je ravno ta, da nobene ne 'spravimo' v konkretno obliko. Vse fotografije so shranjene v telefonih, karticah ali diskih in bojim se, da bo veliko ljudi ostalo brez fotografskih spominov na svoje otroštvo. Poznam jih namreč kar nekaj, ki so zaradi pokvarjenih diskov in telefonov izgubili vse fotografije svojih otrok od rojstva naprej.
Svoje so dodala tudi družbena omrežja. Je Instagram po vašem mnenju razvrednotil delo profesionalnih fotografov? Ali z množičnostjo izgubljamo na kakovosti?
Instagram, pa tudi druga družbena omrežja imajo svoje pluse in minuse. Mogoče kot fotograf težje najdeš nišo, skozi katero boš s svojimi deli vseeno izstopal v poplavi fotografij. Po drugi strani pa vsa omrežja omogočajo, da lažje predstaviš svoja dela, najdeš naročnike in ciljno publiko. Sam nisem ravno navdušen nad Instagramom in ga zelo redko uporabljam. Že od vsega začetka pišem blog, ki je bil v osnovi mišljen bolj kot osebni dnevnik, zbirka zapisov za moje zanamce. To je še vedno, le da je malo bolj javen.
Instagram je tudi 'kriv', da uporabniki iz različnih krajev objavljajo vedno iste motive in gre tako za poplavo identičnih fotografij. V enem izmed intervjujev ste omenili, da bolj ko se odmikamo od turističnih središč, lepše in bolj pristno je. Nas torej družbena omrežja tudi omejujejo?
Mislim da ne. Oziroma če sam to dopustiš, potem ja. Potovanja so v zadnjih leti velika uspešnica, svojo popularnost pa črpajo tudi ali pa predvsem iz objav družbenih omrežij. Potovanja so poleg tega tudi cenovno dostopnejša, destinacije pa lažje dosegljive ... Sam opažam, da se ljudje v zadnjih letih pred potovanji niti ne pozanimajo, kam gredo, kaj jih tam čaka, kako ljudje tam živijo in kaj pričakujejo od obiskovalcev, ki pridejo v njihove konce. Običajno poberejo iz družabnih omrežij nekaj najbolj markantnih lokacij in to je to. Ostalo jih niti ne zanima. V zadnjih letih smo na žalost že doživeli, da so bili lokalci zaradi početja turistov in popotnikov precej negativno nastrojeni proti vsem obiskovalcem. Da potem obrneš stvari na pozitivo, potrebuješ kar nekaj energije, na srečo pa je to možno.
Katera anekdota s potovanj vam je najbolj ostala v spominu? Se velikokrat zgodi, da ste jezni sami nase, ker s seboj niste imeli fotoaparata?
To se ne zgodi ravno pogosto. Se je pa v vseh teh letih potovanj nabralo res veliko nepozabnih zgodb. Zdi se mi, da bolj kot smo potovali v odročne kraje in težja, kot so bila potovanja, več je teh zgodb. Zabavno je pogledati nazaj na čase, ko so naju z ženo priprli zaradi domnevnega vohunjena v Burkini Faso. Nepozabni so bili pogovori z vaškimi starešinami odročnih plemenskih skupnosti; prav zabavni so bili npr. pogovori z nekaterimi vaškimi poglavarji, ko smo jim pojasnjevali od kod smo prišli in zakaj smo se znašli ravno v njihovi vasici. Najbolj zabavna pa je izkušnja iz vasice plemena Hakaone na območju med Namibijo in Angolo, ko so najmlajši domačini zagledali najinega takrat petletnega sina in se razbežali kot miške. Bil je namreč prvi beli otrok, ki so ga v življenju videli.
Katera je najpogostejša napaka, ki jo delajo neprofesionalni fotografi? Imate morda tri nasvete, kako na potovanjih narediti čimbolj pristno, a še vseeno privlačno fotografijo?
Mogoče ta, da se preveč ukvarjajo s fotografsko opremo in premalo s samimi motivi. Še danes se spomnim, kako je neki ameriški fotograf z nizkocenovnim fotoaparatom naredil noro dobre fotografije. Še vedno jih imam pred očmi. Iz tega izhaja, da za dobro fotografijo ni nujna najnovejša foto oprema. Drugače pa: bodite radovedni in opazujte svetlobo.
