Sabino Sedić s Turčijo, kamor jo je pot v sklopu mladinske izmenjave prvič vodila leta 2015, veže nevidna vez, ki poskrbi, da se tja vedno znova vrača. "V meni se je nekaj zgodilo v trenutku, ko sem prvič stopila na turška tla. Od takrat naprej sem se z veseljem odzvala izmenjavam," pripoveduje.
Čeprav ji Turčija predstavlja drugi dom, po številnih izušnjah v tujini svojega 'prvega' zaradi tega ceni še bolj: "Ko potuješ in raziskuješ druge države, začneš po nekem času dojemati, kako lepo je doma. Kaj vse Slovenija ponuja. Ne glede na številne turške lepote."
V Sloveniji ima o Turčiji marsikdo mnenje, da je povsem nerazvita, da zaostaja za evropskimi državami. Kaj porečete na to temo sedaj, ko živite tam in nanjo gledate z drugačne perspektive?
V kolikor govorimo o gospodarski nerazvitosti, lahko rečem, da se gospodarstvo trenutno nahaja v krizi. Med drugim se soočajo s padcem turške lire. Ne mislim pa, da je država nerazvita. Seveda je veliko odvisno od tega, o katerem mestu govorimo, saj je Turčija zelo velika. Znotraj enega mesta sem videla takšno razkošje, kot ga v Sloveniji še nisem, par kilometrov stran pa totalno revščino. Mislim, da v Evropski uniji obstaja veliko mnenj, ki temeljijo na stereotipih. Ne maram primerjati Turčije z Evropsko unijo, saj govorimo o povsem drugačnem načinu življenja in čisto drugi kulturi. Definicija nerazvitosti je relativna. Menim pa, da veliko ljudi zamenjuje besedo nerazvitost za drugačnost.
Če že delamo primerjave Istanbula z evropskimi mesti, menim, da nekatera mesta krepko zaostajajo za Istanbulom. Predvsem kar se tiče prometne infrastrukture. Primer tega je marmaray – podvodni tunel, ki je namenjen železniškemu prometu. Sega 60 metrov pod morje in povezuje dva kontinenta. Ko živiš v Istanbulu, je uporaba marmaraya del vsakdana.
Turki pa imajo po mojem mnenju drugačen odnos do dela in družine.
Katera stvar vas je po prihodu v Turčijo najbolj pozitivno presenetila in ste imeli o tem morda povsem napačno mnenje? Vas je katera stvar tudi negativno presenetila?
Kulturnih šokov je bilo veliko. Pozitivno me je presenetilo to, da so ti neznanci z ulice pripravljeni pomagati. Negativno pa definitivno to, da so me v Istanbulu skoraj vsak dan zasledovali moški. Najprej sem občutila strah, potem pa so mi sodelavke razložile, da je to 'normalno'. Vidi se, da sem tujka, in če sem moškemu na ulici všeč, mi bo sledil, saj upa, da se bom obrnila in navezala stik. Ko sem razumela, za kaj gre, me ni bilo več strah. Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem avtomatsko preverjala, ali me kdo zasleduje (smeh).
Poleg tega bi lahko izpostavila še nespoštovanje pravil pri prometu in dejstvo, da malo mladih govori angleško.
Znotraj enega mesta sem videla takšno razkošje, kot ga v Sloveniji še nisem, par kilometrov stran pa totalno revščino
V enem izmed zapisov na Instagram profilu ste se dotaknili izkušnje o odnosu Turkov do žensk. Je po vašem opažanju ta družba še vedno precej patriarhalna? Ste imeli zaradi tega in zaradi morda drugačnega načina razmišljanja o družbeni vlogi spolov kaj težav?
Na žalost mislim, da je patriarhalna, a ne povsod. Odvisno je tudi od tega, kje delaš. Poznam ženske s podobnimi izkušnjami in poznam ženske, ki pravijo, da ni tako. Ko sem v delovnem okolju na svoji koži doživela patriarhalen odnos, sem bila šokirana.
Mislim, da je pri nas normalno, da vsi delamo. Tukaj ženska lahko izbira, ali bo delala ali ne, in to je čisto normalno, saj velik odstotek Turkinj ne dela. O tem se, če je ženska poročena, dogovorita s soprogom. Všeč mi je to, da so moški bolj kot pri nas pripravljeni pomagati. Kadar grem domov, me bodo vedno pospremili zaradi varnosti.
Na ulici srečam tudi veliko transspolnih oseb. Vem pa, da je splošno mnenje o njih slabo.
V Turčijo ste se vrnili ravno v času 'korone'. Kako ste tam doživljali to razburkano obdobje?
Temu obdobju sem rekla: kulturni šok znotraj korona šoka. Ko sem prišla v Turčijo, se je zgodilo totalno zaprtje. Delo sem opravljala od doma. V tem obdobju sem se naučila, da ima lahko ista beseda, v tem primeru lockdown, čisto drugačen pomen v Sloveniji, kot ga ima v Turčiji. Spomnim se, da smo ob nedeljah lahko obiskali le pekarne, saj naj bi bile trgovine zaprte. Realnost njihovega lockdowna pa je bila ta, da so trgovine obratovale, da so ljudje sedeli v parkih in se družili. Bila sem v šoku, no, saj pravim – v kulturnem šoku znotraj korona šoka.
Všeč, pa mi je to, da so moški bolj kot pri nas pripravljeni pomagati. Kadar grem domov, me bodo vedno pospremili zaradi varnosti.
Velikokrat poudarjate, da raje kot turistična mesta, odkrivate skrite, pristnejše kotičke države. Kaj vam ti kotički povedo, pokažejo? Kako ji doživljate?
Res je. Mislim, da tako spoznaš prebivalstvo na najbolj pristen način. Zanima me, kako ljudje živijo, kakšna je njihova kultura, običaji, kaj jedo doma, kako razmišljajo itd. Šele ko to raziščeš, spoznaš državo. Turistični deli so namenjeni turistom in predstavljajo zgolj masko tega, kako oni živijo. Mislim, da bi se od njih lahko učili marketinga, saj vsak kotiček uredijo tako, da si tam želiš posneti sto fotografij. Velikokrat poudarjam, da so Turki(nje) naredili turistične dele “instagramabilne”. Vse za popolno fotko. To je odlična strategija. Za masko idealnega pa se skrivajo pristni, skriti deli, kjer živi resničen človek.
Na ta način tudi lažje prideš v stik z domačini in njihovo kulturo. Kako jih vidite, dojemate? So vas česa naučili?
Naučila sem se, da je emocija jezik, ki ga razumemo vsi narodi. Zato včasih ni potrebno znanje drugega jezika. Na zalogi imam toliko anekdot, da bi lahko napisala knjigo (smeh). Z vami bom delila eno. Leta 2018 sem bila koordinatorka projekta, znotraj katerega smo obiskali siromašno vas v mestu Aksaray. Ideja je bila, da udeleženci iz šestih držav EU pomagajo lokalnemu prebivalstvu pri delu na njivi, potem pa skupaj s pridelki pripravimo večerjo. Ob sebi sem imela le enega kolega, ki je govoril turško. V vasi nihče ni govoril angleško. Ko smo prispeli, so se vsi razen mene odpravili na njivo. Imela sem namreč izjemne bolečine v trebuhu.
Starejša gospa, oblečena v dolgo krilo z ruto na glavi, me je povabila v svojo hišo. Ta je bila stara z nizkim stropom in zelo visokim pragom. Vstopila sem in tam so bile ostale gospe iz vasi, ki so si prišle ogledat tujce. Zdelo se je, kot da prvič vidijo visoko plavooko žensko. Stara gospa me je vprašala, kako sem. Nisem znala povedati, da imam bolečine v trebuhu. Prav tako internet v vasi ni deloval, da bi lahko uporabila prevajalnik. Pokazala sem ji na trebuh in z obrazno mimiko pokazala, da me boli. Razumela je in mi ponudila protibolečinske tablete. Ni bilo tako preprosto, saj imam alergijo na paracetomol. Mislila sem si: 'Sabina, kako boš razložila, da imaš alergijo, kaj če spiješ tableto in doživiš reakcijo? Daleč od mesta si in od prve bolnišnice.'
Naučila sem se, da je emocija jezik, ki ga razumemo vsi narodi. Zato včasih ni potrebno znanje kakšnega drugega jezika.
Povedala sem ji: 'paracetomol yok', kar pomeni: 'NE paracetomol'. S svojo telesno govorico je pokazala, da je popolnoma prepričana v primernost tablete, ki mi jo ponuja. Pogoltnila sem jo, potem pa me je povabila v spalnico. Spomnim se, da je bila to najboljša soba. V njej se je nahajal star regal in trije kavči. Na vsakem je bilo veliko pokrival. Pokazala mi je, naj se uležem. Sledila sem navodilom. Ko sem se ulegla, me je pokrila in me z roko pobožala. Povedala je nekaj, česar nisem razumela. Razumela pa sem, koliko ljubezni je bilo v njenih besedah. Pustila me je samo. Tisti trenutek sem istočasno spustila solzo in se smejala. Mislila sem si: 'Draga Sabina, nahajaš se nekje v Turčiji, nekje v vasi daleč od civilizacije, v hiši stare gospe, v njeni postelji in počivaš. Kljub temu da nimajo veliko, mi je dala največ, kar je lahko, in to je najboljša postelja in ljubezen'. Zaspala sem. Ko sem se zbudila, ne vem ali je učinkovala tableta ali tista doza ljubezni, ki sem jo prejela od stare gospe.
Kakšne so vaše izkušnje s tamkajšnjo hrano? Kaj mora obiskovalec nujno poskusiti in čemu naj se raje izogne?
Najboljše! Nisem ljubiteljica mesa in zato me je skrbelo. A turška kulinarika me je navdušila. Poskusite vse! Nekaj, kar vam lahko svetujem, je seveda celotna izkušnja turškega zajtrka. Poskusite vse baklave, pide, gozleme in kebabe, v kolikor jeste meso. V tem boste uživali. V primeru da ste vegetarijanec, potem vam svetujem çi kofte in kuru fasulye. Predlagam tudi, da obiščete restavracije, kjer nudijo domačo hrano.
Katero stvar iz Slovenije pa tam najbolj pogrešate, če sploh?
Pogrešam družino in družbo. Menim, da se tu v splošnem smislu ne moreš zanesti na obljube, zato včasih pogrešam naš odnos do dane besede. Pogrešam tudi naše žvečilne gumije (smeh).
Iz rodnega Kočevja😂😂😂,nazaj domov k svojim koreninam.😂
tudi v Sloveniji so bogatuni iz nič, na drugi strani pa reveži, ki jim Nč ne pripada in jim tudi nihče ne pomaga !
V zadnjih 4 tednih sem prejel 27346 EUR od dela s krajšim delovnim časom od doma. To službo sem dobil pred dvema mesecema in v prvem mesecu sem brez spletnih izkušenj prejel 20569 EUR. ......... >>>>>>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝑬𝒓𝒐𝑷𝒓𝒐𝒇𝒊𝒕.𝐜𝐨𝐦