Čeprav sta ju doktorska disertacija in virus 'prisilila', da sta se letos zadrževala pretežno znotraj meja Slovenije, želja po potovanjih v ustanoviteljih potovalnega bloga Lahkih nog naokrog – Katarini in Roku Hočevarju ni usahnila. Nasprotno, je le še bolj goreča. To se je videlo tudi pri intervjuju, ko sta o dogodivščinah (teh ni bilo malo) na drugih celinah govorila s prav posebno strastjo in iskrico v očeh.
V času, ko so potovanja že v sosednjo državo omejena, se je verjetno prav posebej lepo spomniti dogodka, ko v njenem naravnem okolju vidiš pumo, ali pa te sredi avstralskega gozda v temi preganjajo zvoki koal.
Vse to se je zgodilo mlademu paru, ki je svoje dogodivščine začel beležiti leta 2015, saj se jima je bolj kot vsakemu članu družine ali znancu posebej pripovedovati zgodbico že stopetnajstič, splačalo začeti pisati blog. Če je Katarinina naloga, da ima na potovanjih vselej možgane na preži in blog oblikuje že v mislih med dogajanjem, Rok poskrbi, da je vsaj utrinek njunega doživetja skozi fotografije viden tudi ostalim.
Blog, ki je nastal v zadnjem hipu, ko sta z eno roko v nahrbtnik še metala stvari za potovanje v Avstralijo, se je v letih ustvarjanja dosti spremenil in tudi razširil. Poleg vsebin, povezanih z vtisi s posameznih potovanj, lahko na njem najdete tudi različne nasvete in načrte potovanj, točne informacije o stroških v posameznih državah, prepotovane razdalje in zemljevide.
Z blogom Lahkih nog naokrog sta postala kar prepoznavna, številne sledilce imata tudi na družbenih omrežjih. Si v prihodnosti želita, da bi blog morda postal vajina služba, ali ostajata zvesta temu, da je in bo ostal le hobi?
Rok: Zaenkrat ostaja hobi. Zaradi tega, ker uživava v tem, kar delava. Sam sem arhitekt, Katarina pa je biokemičarka. Blog je le za zraven, saj lahko piševa in delava karkoli želiva ter od tega nisva odvisna. To je super kombinacija.
Katarina: Naju pa res prepozna in bere vedno več ljudi. Se mi zdi, da je še posebej po potovanju po Južni Ameriki za naju zvedelo veliko ljudi in naju začelo spremljati. Je bila parkrat zelo hecna situacija, ko naju je kdo kje prepoznal in je prišel do naju ter vprašal: "Sta vidva tiste dva, ki hodita naokrog?".
Zdi se mi, da smo Slovenci zelo potovalen narod in nas izjemno zanimajo potovalne vsebine. Je bilo letos opaziti kaj manj zanimanja?
Rok: Zanimivo je, da se tudi letos kar dosti bere, na neki točki je branost celo nekoliko zrasla.
Predvidevam, da tu bolj ciljate na vsebine, povezane s Slovenijo?
Katarina: Da, letos je v ospredju predvsem Slovenija. Mislim, da smo jo vsi začeli bolj odkrivati. Tudi midva nisva bila izjema in sva se usmerila na izlete ter si jih nekako zamislila kot celoto. Izbrala sva si določen košček Slovenije, na primer Poljansko dolino in si ogledala vse, kar sva si začrtala. Tako kot na potovanjih sva hodile od ene točke do druge, le, da sva si pač vzela zgolj en košček Slovenije.
Vaju poleg Slovenije že kaj vleče v tujino, ali že zelo pogrešata potovanja?
Katarina: Ravno prejšnji teden sva bila pet dni na jugu Francije v Provansi, tako da sva malo potešila to željo. Itak, da pogrešava in si želiva.
Rok: Želja seveda je, ampak z moje strani ni tako, da bi res zelo pogrešal. Ko se bo vse odprlo, bova pa itak skočila nekam.
Imata naslednjo destinacijo že ogledano?
Rok: Pred kratkim sem zmagal na Nomagovem foto natečaju, tako da tisto še čaka, in sicer Mehika oziroma Kanada. Trenutno bolj kaže Mehika, ampak se pustimo presenetiti.
Spadata med ljudi, ki potovanja radi do potankosti načrtujejo, ali ravno nasprotno in pri vama vse poteka dosti bolj spontano?
Katarina: Potovanje v Provanso nisva čisto nič načrtovala, ker je bila zelo spreminjajoča se situacija. Imela sva plačane letalske karte za Mallorco, vendar je prišla na rdeči seznam. Nato sva razmišljala, kam bi lahko šla in zamenjala karte. Ker nisva hotela tvegati, sva se za Francijo odločila ob pol sedmi uri zjutraj, ko sem imela dopust in najprej še v hecu Roka vprašala, če grem kar v službo. Čez tri ure sva bila že na poti, predtem pa se še ustavila v knjižnici ter si sposodila Lonely Planet in že med potjo malo načrtovala, spraševala ljudi na Instagramu, če kaj svetujejo … Bilo je res spontano.
Sicer pa imava rada tako, da splanirava vse okoli tistih stvari, ki bi jih res rada videla. Recimo, ko sva imela par let nazaj letalske karte za Južno Afriko, sva najprej letela v Johannesburg, ki je na severovzhodu države, potem pa sva na severozahodu države našla en safari park, kar je čisto na drugi strani kontinenta, in sva se vozila dva dni. Ampak nama je bilo tako všeč, da je bila to tista glavna stvar in sva vse ostalo pač prilagodila.
Katera je bila tista stvar, ki sta jo doživela v tujini in vaju je najbolj navdušila?
Rok: Mene je najbolj impresioniralo to, da sva se v roku dveh, treh mesecev naučila tekoče govoriti špansko. Zdi se mi, da so potovanja na sploh neka osebna rast. Me je pa zelo navdušil tudi Angelov slap v Venezueli. Ko pogledaš gor in vidiš en kilometer dolg slap, enostavno ostaneš brez besed.
Katarina: Midva imava res veliko doživetij in bližnjih srečanj z živalmi. Eno prvih je bilo v Avstraliji, ko sva hodila po temi po gozdu in iskala svetlikajoče se črve, ko je neka žival začela rjoveti. Mislila sem, da je puma ali neka druga velika mačka. Samo pograbila sva stvari in šla po potki nazaj. Ker je bilo vse črno in se ni nič videlo, sem le čakala, da bo tista puma skočila name. Na srečo se ni zgodilo nič in smo se skupaj še z dvema prijateljema z avtom odpeljali v bližnji kamp. Postavila sva šotor, skoraj zaspala in nato ponovno slišala ta isto rjovenje, ki je trajalo še celo noč. Čisto sem bila prestrašena, saj sva imela zelo mini šotorček in sem že kar videla, kako bo čez pokukal velik krempelj. Naslednji dan, ko smo se že vozili in srečali koalo, pa se je izkazalo, da so bile to pravzaprav koale, ki so spuščale takšne paritvene zvoke.
Še ena prigoda z živalmi se je zgodila v Patagoniji, kjer naju je skoraj napadel bik. Bilo je res pravo bližnje srečanje s smrtjo, saj je bik kopal po tleh, pihal in že sklonil glavo. Tista tona ni tako nedolžna. Še zdaj se bojim krav, spomladi sva tako na primer šla mimo krav v Sloveniji in sem kar obstala. Krave so me pa čudno gledale in mukale.
Očitno imata na potovanjih več problemov z živalmi kot z ljudmi …
Rok: Ja, z živalmi največ. Počasi se tega zavedava. (smeh)
Katarina: Če se vrnem še na prejšnje vprašanje, naj omenim, da je bila ena izjemna izkušnja še karneval v Riu de Janeiru. Takšen spektakel, ki ga moraš doživeti. Imela sva srečo, da sva bila v prvi vrsti, čisto zraven plesalcev in sva res videla vse. Začelo se je ob desetih zvečer in je trajalo do zjutraj, sploh nisva bila zaspana, ko sva pogledala na uro in je kazala pet zjutraj. Tisti ritmi in ples, to je bilo res nekaj posebnega in te drži pokonci celo noč.
Katera kultura vaju je najbolj fascinirala?
Rok: Inki. Ko sva gledala Peru in vse tiste izkopanine. Bili so res povezani z naravo. Nekaj, kar danes več ne obstaja. Od obstoječih kultur pa mogoče Argentinci.
Katarina: Meni so zelo všeč Avstralci, še posebej njihov smisel za humor, saj se znajo delati norca iz samih sebe. Ampak na tak 'kul' način.
Rok: Res so zelo prijetni in zabavni. Če bi njihove šale povedali mi, ne bi izpadlo tako smešno.
Sta se na katero kulturo tudi težje navadila?
Katarina: Zagotovo je to arabski svet. Po eni strani jih občudujem, ker so načelni, po drugi strani pa je biti ženska tam zelo težko. V Katarju mi je bilo na primer res težko, saj gre za zelo ortodoksno državo. S Savdsko Arabijo se kregajo, češ da so Katarci preveč liberalni, ampak meni je bil že Katar čisto preveč. V kakšni poziciji so ženske tam, ali (izobraženi) priseljenci iz Evrope, Severne Amerike. Živimo v prepričanju, da če kot belec, Evropejec nekam prideš, pač nekaj veljaš in si z izobrazbo celo zaželen. V resnici pa bo tam Katarec za isto delo dobil veliko več denarja. Naslednji rang so ostali Arabci, potem ostali Muslimani, šele nato Evropejci, čisto spodaj so pa Indijci, Filipinci ... Oni so skoraj že sužnji.
Sta imela na potovanju še kakšne druge težave? Se vama je kdaj zgodilo, da vaju je bilo strah?
Rok: Neprijetno mi je bilo enkrat v Italiji, ko so me skoraj oropali. Dobiš par čudnih pogledov, ker imaš torbico za fotoaparat in takoj pritegneš določene poglede ter veš, kam lahko zadeva sledi. Ampak sva se odzvala zelo hitro. V arabskih deželah sva se počutila še najbolj varno. Za Venezuelo so naju zelo strašili, pa so se potem ljudje izkazali za zelo prijazne.
Verjetno pa je bila do sedaj vajina najbolj razburljiva dogodivščina devetmesečno popotovanje po Južni Ameriki. Je bilo težko iti in Sloveniji za nekaj časa reči adijo?
Katarina: Meni je bilo najtežje zadnja dva dni. Pred tem je bila zgolj ideja in sanje, ko pa sva odhajala, me je precej stiskalo. Predvsem ker imava dve domači živali in me je skrbelo, če bosta v redu. Rok je še zadnjo noč delal do enajstih, morala pa sva še sprazniti stanovanje in se izseliti. Bolje je bilo, ker sva vse naredila zelo na hitro.
Kaj pa potem, ko sta dojela? Vama je bilo življenje 'brezdomcev' všeč?
Katarina: Da, zelo je bilo fino. Neka svoboda. Čas na tako dolgem potovanju čisto drugače teče. Za naju in domače, prijatelje. Toliko doživiš, res 'fajn' način življenja.
Vaju ni nikoli zagrabil občutek, ko sta enostavno le še želela iti domov?
Katarina: Ne vem, ali sva bila naveličana vožnje, slabe ceste, številnih tovornjakov, slabih voznikov, mogoče je bilo tudi zato, ker sva vedela, da se dogodivščina zaključuje. Kraje doživljaš tako, glede na to, kje si bil prej. In Kolumbija je bila za naju na koncu, ko sva videla že skoraj vse. Čeprav je lepa, ni bilo več tistega navdušenja, zagnanosti. Ko sva avto prodala drugima dvema, pa sta si šla pogledat veliko stvari v Kolumbiji.
Torej nimata nikoli težav z vrnitvijo v Slovenijo?
Rok: No, po devetih mesecih je bilo kar težko priti nazaj. Iti mi je bilo lahko, priti nazaj pa malce težje. V tem času je ljudem čas tekel po svoje, tebi tudi, zato se malo odtujiš. Treba je spet vse graditi na novo. Nov 'lajf'.
Katarina: Meni ni bilo tako težko. Vsi so naju bili veseli, edino navajanje na prejšnje življenje je bilo bolj počasno. Jaz sem hotela npr. zjutraj prevreti vodo, pa me je Rok čudno pogledal in opomni, da tega tu ni treba. Zabavno se je bilo nazaj navajati na stvari, ki so nama bile prej normalne; npr. v Južni Ameriki mečejo uporabljen WC papir v koš za smeti, ne v školjko. Na začetku mi je bilo to ogabno, ampak se navadiš. Parkrat sva tako komu zamašila WC in sva ugotovila, da je to res smiselno delati. Potem sem pa prišla domov in v vsaki kopalnici iskala koš za smeti. (smeh)
Vem, da je težko izbrati, pa vseeno, katera destinacija vaju je najbolj prepričala in bi jo priporočila vsakomur?
Katarina: Recimo Južnoafriška republika, saj je tam dosti divjine, vendar je obenem tudi dosti civilizirano. Vse tiste divje živali, je res nekaj posebnega.
Kam se pa ne bi več vrnila?
Soglasno: Katar.
