Mnogo ljudi pogreša potovanja, ki so za nedoločen čas postranskega pomena in ostajajo le ena izmed mnogih želja po koncu karantene. Med te ljudi zagotovo sodijo tudi potovalni blogerji, ki si s potovanji pravzaprav služijo kruh. Mednje sodi tudi Katarina Benček, s katero smo intervju sicer opravili že pred začetkom epidemije.
Njena pot v 'potovalnih vodah' se je začela po tem, ko je zaprla modno trgovino Urbani Obešalnik. Spakirala je kovčke in začela potovati po svetu. Skupaj s tem pa je zaživel tudi njen blog, ki se ga je resneje lotila po selitvi na Bali leta 2018. Za razliko od nekaterih drugih slovenskih potovalnih blogerjev ga sama piše v angleščini, saj "je Slovenija premajhen trg in imaš tako več možnosti za delo v tujini".
Vas k sodelovanju povabi veliko podjetij in posameznikov iz Slovenije, ali ste prepuščeni lastni iznajdljivosti in morate stroške potovanj pokriti sami? Kakšne izkušnje pa imate s podjetji iz tujine?
V Sloveniji je zadnje čase povpraševanje s strani podjetji ogromno, seveda pa moraš kot bloger biti pazljiv pri izbiri, kaj ustreza tvojemu konceptu in kaj ne. Nosiš neke vrsto odgovornost do svojih sledilcev in bralcev. Na začetku smo se vsi lovili in morda sprejeli tudi kakšno ponudbo, ki ni bila najboljša. S časom pa postaneš bolj izbirčen in premišljen. Menim, da se sedaj v Sloveniji da preživeti le z bloganjem.
V tujini je situacija nekoliko drugačna, saj je konkurenca večja, višje pa so tudi zahteve podjetji. K tujim znamkam zato večinoma pristopim sama in jim predstavim svoje storitve, kot so objava na blogu, Instagramu, fotografije izdelkov … Glede mojih potovanj je tako, da sama krijem letalske karte, ostale stroške, kot so hoteli, hrana, ogledi, pa organiziram tako, da imam tudi sama nekaj koristi.
Vam je kdaj težko napisati objavo, ker s storitvijo niste zadovoljni?
Če s čim nisem zadovoljna, podjetje nemudoma obvestim. Zato nisem imela slabih izkušenj s tem, da bi pisala o nečem, kar mi ni bilo v redu. Lahko pa povem, da se v hotelih dodatno potrudijo za blogerje, saj želijo pustiti dober vtis.
Kaj je po vašem mnenju ključ za zanimiv blog, ki bo pritegnil veliko bralcev? Imate kakšen nasvet za tiste, ki se šele podajajo na to pot?
Vas stalna vpetost družbenih omrežij in medijev na potovanju kdaj tudi zmoti in morda pogrešate čase, ko smo na potovanju imeli le fotoaparat?
Preden sem se odločila zapustiti Slovenijo oktobra 2018, sem sanjala, o takšnem življenju in ga gledala s čisto drugačnimi očmi. Potovati kot bloger; videti je bilo sanjsko in tudi je sanjsko, ampak se moraš na vsakem koraku opominjati, da ne pozabiš uživati. To je včasih res težko. Včasih vidim več mesta skozi objektiv, kot na lastno oko in verjemite, to ni primerljivo. Če potuješ kot bloger in greš v novo državo, si želiš čim več videti, okusiti, raziskati, če pa istočasno sodeluješ še s hoteli, za katere je treba fotografirati in posneti določeno vsebino, lahko postane zelo zahtevno.
Svetloba za fotografiranje oziroma snemanje je najboljša v času sončnega vzhoda in sončnega zahoda. Torej imaš v grobem samo dva termina v dnevu, ko lahko narediš dobre fotografije. Vstajaš zgodaj, čez dan tekaš po ogledih, če je le mogoče, tudi takrat fotografiraš neko vsebino za blog, instagram, snemaš 'storyje', morda celo vsebino za Youtube vlog. Skratka, fotografiraš, fotografiraš, fotografiraš. Želiš narediti vse in še več.
Potem je tu že sončni zahod, ko se po možnosti voziš z enega konca mesta v drug in loviš popolno svetlobo, pa naj bo to morda za fotografijo hotela … In tako isti ritual ponavljaš dan za dnem. Dnevi minejo s svetlobno hitrostjo in kar naenkrat je vsega konec. Zato rada potujem z nekom, ki ni v tem poslu in me zna opomniti, da si vzamem čas, se ustavim in uživam čisto tako, turistično.
Kot ste že omenili, so pomemben del potovalnih blogov tudi fotografije. Ali morda tudi pri vas kdaj pri izbiri destinacije pretehtajo, pa se na koncu izkaže, da je realnost malo drugačna?
Preden odpotujem na neko destinacijo naredim manjšo raziskavo, nikdar se ne zanašam le na fotografije objavljene na družbenih omrežjih, za katere še predobro vem, da niso realne. Izogibam se pričakovanjem, saj smo tako lahko samo razočarani. Destinacije si izbiram čisto po navdihu. Prepričata me močna kultura ali čudovita narava, potem sledijo hoteli in ostale zadeve. Čisto v vsakem mestu in državi lahko najdemo lepoto.
Koliko časa vam po navadi vzame izdelava fotografij, ki jo objavite na profilih? Ste se s fotografijo ukvarjali že prej?
Težko povem, koliko časa mi vzame ena fotograija. Včasih je to pol ure, včasih en dan. Vse je odvisno od navdiha, trenutka, ideje, prostora. Ko se odločiš za travel blog oziroma fotografijo, je že časovno zahtevno priti na lokacijo. Potem pa sledi šele vse ostalo, fotografiranje ter post produkcija oziroma obdelava. Fotografijo sem imela od nekdaj rada, ampak sem to ljubezen nekako zakopala v osnovni šoli. Vesela sem, da sem lahko obudila ta hobij in ga skoraj spremenila v poklic. Lahko povem še to, da sta bila oba dedka fotografa, očitno kri ni voda (smeh).
Koliko držav ste do sedaj že obiskali, katera je na vas naredila največji vtis in zakaj?
Do sedaj sem obiskala 35 držav. Težko bi rekla, katera je name naredila največji vtis, saj je prav vsaka posebna na svoj način. Bolj mi ostanejo v spominu doživetja, anekdote.
Moja želja in cilj sta, da bi imela tri baze. Ena bi bila Slovenija, druga verjetno nekje v Aziji, verjamem, da bi bil to Bali, ker je nekako ukradel moje srce, tretja baza pa bi bila verjetno nekje na Zahodu, morda Miami, New York. Pri izbiri je v prvi vrsti pomembno, da se tam dobro počutim.
Kaj vas je življenje v tujini naučilo in kako zaradi tega sedaj gledate na Slovenijo oziroma kako jo dojemate?
Vsekakor drugače. Bolj cenim naravo, varnost, logistično urejenost. Perspektiva se zagotovo spremeni. Vidiš lepoto tam, kar prej nisi niti opazil.
Ste se na potovanju velikokrat soočali tudi s kakšnimi problemi? Kako pa se spopadate s kulturnimi razlikami?
Nisem imela večjih težav. Večinoma imam pozitivne izkušnje. Kakšen manjši zaplet sem in tja, kot so zamujena letala, pristanki v države brez viz, ki so nujne. Smešni pripetljaji torej, saj znam biti kar raztresena. (smeh) No ja, pa tisti rop in posledično prometna nesreča na Baliju, ki mi je dala misliti, kako kratko je življenje. Nisem pa bila pretepena, kot so pisali vsi mediji. Kulturne razlike me navdihujejo, človeku dajo ogromno, še bolj cenim, kar imam in od kod prihajam. Voda iz pipe in svež zrak sta nekaj, kar nam je v Sloveniji samoumevno. Pa v resnici nista, saj ogromno držav po vsem svetu nima tega luksuza.
Si želiš najti žensko za eno noč? Pojdi –– Bredhot.Com
A bejž no, prometa nesreča ji je dala mislit? Da bi pa kaj delala, ji pa š vedno ne pride na misel?