Z avtorico bloga Povsod je lepo, kjer najdete številne predloge in nasvete za (poceni) potovanje smo se pogovarjali o izkušnjah s potovanj, kako tujci sprejemajo Slovence, predlogih za potovanja in še več.
Avtorjema potovalnega bloga Povsod je lepo – Katki Stoj in Mitji Melanšku - Micu je uspel prav poseben podvig. Podala sta se na 552 dni dolgo potovanje po Aziji, na katerem sta se med drugim v Indiji štiri mesece borila z umazanijo, na Šrilanki pila veliko čaja, na Tajskem meditirala skupaj z menihi, v Indoneziji tavala po pragozdovih in na koralnih grebenih, v Nepalu občudovala osemtisočake, v Mjanmaru pa sijaj in preprosto uživala v Vietnamu ter na Filipinih. Na potovanju sta se pogosto javljala in svoje dogodivščine prelila na papir, no tipkovnico, če smo natančni. Posnela pa sta tudi nekaj vlogov.
S pisanjem o najlepših kotičkih našega planeta, o ljudeh in lokalnih gurmanskih specialitetah ter nasvetih za potovanje, želita popotništvo približati njunim bralcem.
Krajši intervju smo opravili s Katko, sicer magistro farmacije, ki ima v opisu na blogu napisano, da "v tandemu skrbi za razsodnost, lepoto in angleška besedila". Trenutno pa največ časa posveti njuni dvomesečni hčerki Lili in počasi izbira ter načrtuje njihovo prvo potovanje "nekje daleč".
Morda vesta, v koliko različnih držav vaju je že poneslo?
Po pravici povedano, ne štejeva. Potovanja so za naju izkušnje in doživetja, odklop, novi okusi, zanimiva poznanstva. Če se imaš na potovanjih fino, ne rabiš šteti.
Če bi morala izbrati, katera država je na vaju pustila največji vtis?
Največji vtis je na naju zagotovo pustila Indija, ker so tam čuti res obremenjeni z barvo, močnimi vonjavami in okusi. Ljudje te ogovarjajo na vsakem vogalu, ker še niso videli vzhodnjakov, za vogalom pa gospod vrti kobro in hoi po rokah. V Indiji res vidiš vse.
Sta se soočala tudi s kakšnimi zapleti?
Prevečkrat (smeh). Na probleme najbrž vedno naletiš, odvisno je, kako jih rešuješ. Glavno je, da veš, da bo na koncu vse v redu in ne zapainčariš.
So naju tudi okradli, sredi ničesar sva ostala brez prevoza in fizičnega denarja, vodič naju je zapustil sredi džungle pri plemenu, kjer nismo govorili skupnega jezika. Pa se je nekako vse uredilo. Ker so povsod na svetu sočutni ljudje in to je tudi bistvo potovanj.
Ali lahko rečeta, da dobro sodelujeta, ali sta se na potovanju dostikrat sporekla zaradi različnih mnenj?
Na začetku leto in pol dolgega potovanja sva se tolikokrat skregala, da sem mislila, da bo šel nekdo domov (smeh). Ampak potem sva se utekla in potovanje je postalo veliko lažje. Na koncu je bilo tako, da sva si skoraj brala misli.
Kako pa se na potovanjih spopadata s kulturnimi razlikami?
Na začetku jih definitivno občutiš močneje kot po nekaj potovanjih. Ampak kot sem dejala prej, ljudje so enostavno prijazni po duši, na vse ostalo se hitro privadiš.
Glede na to, da sta obiskala že veliko držav in spoznala številne posameznike, lahko povesta, kakšne izkušnje imata s sprejemanjem Slovencev v tujini?
Vedno so nas veseli, čeprav res malo ljudi ve, kje smo. Ne, nismo blizu Češke in Rusije. Ne, nismo v Transilvaniji in ne poznamo drakule. (smeh)
Nad katero hrano pa so bile vajine brbončice najbolj navdušene?
Uh, hrana. O tem bi lahko govorila cel dan. Sveži naan, tj. kruhek v Indiji, nasi campur, riž z vsem, v mini gostilnici pri omiljeni tetki v Ubudu, svež sushi, ki ti ga pripelje ini vlakec v Tokiu, pekoči tom yam na ulicah Tajske pa najbrz še nekaj deset ostalih.
Koliko časa preživeta na potovanjih, izletih? Sta še navajena biti le doma na kavču in s knjigo v roki?
Za osemnajst mesecev sva odšla na potovanje, se vrnila domov in šla spet za sedem mesecev. Sedaj ko je Micevo podjetje tako zraslo, je težko iti za toliko časa v kosu, ampak želja je, da gremo čez nekaj let vsi trije na daljšo turo.
Trenutno greva na dva daljša dopusta na leto, tu pa so še ostali izleti. Ker knjige obožujeva oba, se nama tudi ni težko 'zabubiti' na kavč in 'pogoltniti' kako dobro knjigo. No, sedaj tudi ta čas usmerjava v grajenje novega človeka.
Vama potovanja še vedno predstavljajo užitek, ali so ta čar izgubila zaradi pogostosti?
Zadnja leta se oba bolj posvečava knjigam Mali junaki (Hooray Studios), ki so trenutno Micev tretji otrok, zato ne potujeva več toliko kot včasih in se jih neskončno veseliva. Sedaj naju čaka odkrivanje sveta skozi nove oči, z najino malo punčko.
Za konec me še zanima, katera je tista destinacija, ki bi jo priporočila vsakomur?
Ugotovila sva, da zadnja leta vsem priporočava Oman in Maldive. V Omanu sva neznansko uživala, ker sva v čudoviti naravi divje kampirala, kar je tam legalno, ljudje so nama pri tem pomagali in naju povsod lepo sprejeli, pokrajine so res zanimive, po vrhu pa sva plavala še v turkiznem morju. Maldivi so za naju popoln morski odklop. Prijazni domačini, potapljanje in turkizno morje. Ne rabiš drugega.
se pravi je bila rešitev Sucky! Sucky! Five Dolla!
Sredi ničesar nista potrebovala denarja, le prevoz.