Priljubljena radijska voditeljica Ivjana Banić s svojo družino trenutno živi sanjsko življenje na Karibih, pred tem so jim dom predstavljali Havaji. O svojih dogodivščinah v tujini, ki jih ni malo, redno obvešča na svojem Instagram profilu, prav tako ustvarja tudi blog, kjer deli napotke za potovanje z majhnimi otroki. V intervjuju nam je zaupala tudi to, da jo je enkrat skoraj napadel morski pes, enkrat pa so nazdravljali celo s frontmanom skupine Rolling Stones.
Z možem oba že od malega rada potujeva in to se ni končalo z rojstvom hčere. Drugo porodniško smo skoraj v celoti preživeli v tujini in ko sva videla priložnost oditi za dlje časa, sva se odločila to tudi storiti. Drži, potovanje in življenje v tujini z otrokoma ni najbolj enostavna stvar. Potrebnega je bilo veliko načrtovanja, iskanja informacij in predvidevanja nepredvidljivega. In ko sem že pri tem, zgodila se je situacija z virusom, tako da so se nam tako rekoč čez noč popolnoma spremenili. Najtežje je bilo pustiti nekaj, kar poznaš, obvladaš in imaš rad. Torej dom, delo, družino in prijatelje.
Kaj vam življenje onkraj meja domače države ponuja? V čem se najbolj razlikuje od življenja v Sloveniji?
Vse je odvisno od tega, kaj kdo išče. Nekdo skuša najti boljše delovne pogoje, nekdo gre zaradi ljubezni, tretji išče mir ali sebe, nekateri se odpravijo v tujino raziskovat in se učit. Z možem sva oba kitesurferja in surferja in sva lahko vsak dan na vodi, kar je v Sloveniji, celo Evropi, nemogoče. Deloma gremo za vetrom in valovi. Destinacije, ki jih izberemo morajo biti pristne, s čim manj masovnega turizma in resortov, casinojev in čim več narave, miru in domačinov ter lokalne kulture. V takšnih situacijah se veliko naučimo, sploh pa otroka.
Če posplošim, potovanje in življenje izven domačih meja te gnete in oblikuje drugače. Vidiš, spoznaš in delaš tisto, česar doma verjetno nikoli ne bi. Je velik izziv, ki ti včasih uspe bolj, včasih manj. Drugače je že pri tako osnovni stvari, kot je hrana. Nič ni enako kot doma. Ne cena, ne okus, ne embalaža. Zmrdovanje, izbirčnost in brskanje po krožniku ne pride v poštev. Vsaj na dolgi rok ne. Sploh na Šrilanki, kjer smo preživeli nekaj časa, preden smo šli dalje. Posledično sem se naučila precej novih kuhinjskih prijemov. Zdravstvo in šolstvo sta poglavji zase in v vsaki državi je to urejeno popolnoma drugače. Hči je stara 5 let in bi po karibskih pravilih našega otoka morala že obiskovati prvi razred, znati pisati, brati in računati. Seveda v angleščini. Kljub temu, da vse to že zna, se zaradi situacije z virusom za vpis v šolo še nismo odločili.
Čeprav življenje na eksotičnih destinacijah, ki jih objavljate na družbenih omrežjih, izgleda sanjsko, verjetno ni vedno vse rožnato. S katerimi nevšečnostmi se najpogosteje soočate? Vas kdaj vseeno vleče nazaj v Slovenijo?
Moram reči, da je najbolj zapleteno zdravstvo. To je velik bav bav, v Sloveniji so te stvari bolje urejene kot zunaj. Še vedno dokaj slabo, pa vendar boljše kot na teh majhnih otokih, na katerih se nahajamo. V Ameriki si ne upaš k zdravniku z vraščenim nohtom, kaj šele s čem večjim, saj bi moral prodati vse, kar imaš, pa še ne bi bilo dovolj. Na Karibih pa obstaja možnost, da dobiš večjo infekcijo in, če malo pretiravam, ostaneš brez noge. Si pač daleč od domače grude in domačih ljudi. To je edino, kar nas na trenutke nekoliko utrudi. Zamujamo poroke, rojstva otrok, rojstne dneve. To je tisto, kar nas vsake toliko nekoliko 'stisne' . Kljub temu, da se sliši banalno, so vezi, ki jih imamo doma s prijatelji in družino tiste, zaradi katerih do odločitev pri potovanjih vedno pride s cmokom v grlu. V Slovenijo vsekakor pridemo. Res je, da iammo to vsako leto tv glavi, potem pa se pojavi kaj novega in vabljivega. Iskreno rečeno, zaenkrat še ne vemo, kaj bomo. Sproti se odločamo, ker so časi izredno negotovi in nič kaj prijetni. Ravno zato bi si vsak moral prizadevati za čim boljše vzdušje. To je naša dolžnost.
Katera destinaciji vas je do sedaj najbolj prepričala?
Primerjave niso mogoče, res ne. Vse države in otoki so si med sabo različni. Kultura, verstva, hrana, podnebje, ljudje in navade. Tako je na primer že sosednja Italija popolnoma drugačna od nas. Povsod po svetu lahko vidiš ogromno lepega in po drugi strani ima vsaka dežela tudi svoje minuse. Vseeno pa so Havaji tisti, ki so mi najbolj zlezli pod kožo. O njih težko govorim brez navdušenja. Tam smo namreč spoznali prekrasne ljudi, flora in favna sta neprecenljivi, energija pa tako noro dobra, da imaš ogromno poleta. Žal se tega v dveh tednih dopusta ne da tako močno začutiti, videti in razumeti, sploh če zgolj raziskuješ na slepo. Nam so se v dobrem letu dni pokazali v čudoviti luči in komaj čakamo, da spet gremo tja.
Kako je potovati z družino? Imate napotke za starše?
Potovatid rugače kot z otrokoma si sploh ne predstavljava. Oba otroka sta na poti od svojega tretjega meseca in to tako na posameznika kot na družino imenitno vpliva. Vsi se učimo o svojih mejah in zmožnostih, jih presegamo in skupaj doživljamo izkušnje vsega dobrega pa tudi manj lepega. Ena izmed traparij, ki sem jih slišala je, da se ne splača potovati z majhnimi otroki, ker se ne bodo ničesar spomnili. Sama se ne spomnim niti, kaj sem včeraj jedla včeraj za zajtrk, kaj šele določenih detajlov s potovanj. In tudi otrok se resda ne bo spomnil, da si mu menjal plenice, ga objemal in crkljal, a to ne pomeni, da tega do njegovega desetega leta nisi delal. Na svoji spletni strani sem objavila daljši zapis o potovanju z dojenčkom, ki staršem predstavlja velik strah. V prispevku sem s pomočjo natančnih napotkov skušala omiliti določen stres s tem v zvezi.
Nekoč ste zapisali: "V tujini boš vedno samo tujec. "Ali še vedno čutite tako? Vam tak občutek dajo domačini, ali z njimi uspete vzpostaviti tesno vez?
Tega, da si tujec, ni možno ne čutiti, saj te potni list omejuje pri veliko stvareh. To je sicer odvisno od tega, kje si, ampak določene zadeve so pogojene z bivalnimi vizami, delovnimi vizami, različnimi pogodbami in stroški. Drugače si obravnavan na podorčju šolstva, zdravstva itd. Tudi naglasa se ne moreš kar tako iznebiti. Naj poudarim, da zaradi tega nismo nikjer doživeli kakršne koli nevšečnosti. Vendar pa si predstavljajte, da imate stanovanje, ki ga oddajate. Bi ga oddali domačemu človeku ali tujcu, ki lahko izgine ne da bi plačal nekaj najemnin, vi pa ga nimate kje iskati? V Ameriki recimo, pokličejo tvoje prejšnje najemodajalce, kar se službe tiče, pa pokličejo tvojega bivšega delodajalca. Stvari se resno preverjajo. Še sploh, če si tujec. Ne glede na vse našteto so nas povsod lepo sprejeli. Novi sosedje so se nam prišli predstaviti in prinesli s sabo kako dobroto. Kasneje so organizirali zabavo za sosesko, da smo se lahko spoznali z vsemi. V Sloveniji je precej drugače. Včasih imam občutek, da si že v dvigalu težko rečemo dober dan, kaj šele kaj drugega. Čeprav je res tudi, da so te stvari odvisne od človeka in njegove kulture ter odprtosti, ne pa od države.
Kakšne so vrednote na destinacijah, kjer živite, če jih primerjamo s Slovenijo?
Že slovenske regije so med sabo različne, prav tako se vas razlikuje od mesta, kaj šele države med sabo. Na Havajih so družina in prijatelji zelo pomembni. Vsak vikend se dobijo v velikem številu, priredijo piknik, grejo surfat, skupaj kuhajo in meditirajo. Zanje so predniki neprecenljivi in so izjemno ponosni na svojo zgodovino. Na Karibih se trudijo, da stvari opravijo s čim manj napora in tudi sicer precej povprečno, predvsem pa, če je to res nujno. Radi se zabavajo in ogromno časa preživijo na telefonu. Internet je na našem otoku precej sveža stvar in večina prebivalcev tega osem kilometrskega otoka nikoli v življenju ne bo zapustila. Tisti mali ekran na telefonu je pravzaprav njihovo okno v svet.
Na Havajih je situacija povsem drugačna, saj sem bila edina, ki sem molila telefon v zrak in fotografirala ter snemala. Osebe na telefonu skorajda ne opaziš. Pač pa se vsi pogovarjajo drug z drugim, se zabavajo, športajo, igrajo na ukulele in pojejo. Telefon oziroma zunanji svet jih ne zanima. To slednje se mi očitno zelo dopade. Njihov fokus je drugje in prav možno, da so zato tako zelo srečni in veliko manj nervozni. Podobno bi lahko rekla za Šrilanko. Sicer je težko primerjati jabolke, hruške in slive, ampak če vse dam v košaro, potem lahko rečem, da so druge košare nekako bolj sproščene (smeh).
V nekem intervjuju ste omenili, da ste zavestno omejili rabo interneta in družbenih omrežij. Vam to zaradi narave vašega dela uspeva? V današnjem svetu je namreč kar težko narediti tak odklop …
S Facebookom sva pol leta nazaj za nedoločen čas zaključila razmerje. Postal je moj bivši. Naporen, žaljiv in vedno v nizkem štartu za prepir. Zaradi narave dela in ker Facebook na začetku ni nudil možnosti javnega profila, sem za prijatelje potrjevala vse, saj mi je to pomagalo pri delu na radiu. In ti 'vsi' so v zadnjih dveh letih postali ambasadorji negativne energije, gneva, osebnih težav, prepričanj in nazorov. Vendar je Facebook konec koncev družbeno omrežje in ne osebni terapevt. Moja glava ni javno stranišče za vsako še tako nepomembno mnenje osebe, ki je sploh ne poznam. In mnenj, napadov ter grobosti je bilo v zadnjem času toliko, da sem enostavno izbrisala aplikacijo z osebnim profilom.
Naj poudarim, da nikoli nič slabega ni bilo namenjeno meni, ljudje pa vseeno pisarijo po svojih profilih, ki so mi bili na vpogled. Javni profil imam še vedno in tam uživam. Prigarala sem si krasne sledilce, ki se pridejo na moj profil nasmejat, se naučiti kaj novega , sprostiti in poklepetati. Hvaležna sem za to skupino čudovitih ljudi, ki jih nisem srečala v živo in vsega skupaj, z Instagramom vred, jih je 60.000. Precej dobrote na kupu, bi rekla. Ponosna sem, da sem njihov skupni imenovalec in da se znamo nasmejati. Na Instagramu sem bolj aktivna, pa še tam delim zgolj 5% svojega vsakdana oziroma življenja. V letu dni se mi je v telefonu nabralo več kot 40.000 fotografij in 12.000 filmčkov. Od tega sem jih objavila zgolj 150. Ni časa. Če bi bila za to plačana, bi bila bržkone bolj dosledna (smeh).
Kako pa doživljate vso situacijo s covid-19 v tujini?
Pozitivno in malo manj prijetno hkrati. Imeli smo ta privilegij, da smo doživeli Havaje brez turistov, saj se je Amerika za dobro leto in pol zaprla za turistične obiske. Tako smo bili na plaži, kjer se je prej gnetlo približno 5.000 ljudi, popolnoma sami. Dobesedno sami. Luksuz in groza hkrati, saj so Havaji močno odvisni od turizma, mi pa smo ostali brez napovedanih obiskov in dveh skupin najstnikov, ki so bili na poti k nam na aktivne počitnice, ki smo jih organizirali. Lani bi morala peljati ekipo na avanturistično potovanje po Šrilanki in nam je virus preprečil odhod. Otroka ne hodita v vrtec oziroma šolo, tako da smo ves čas skupaj in namesto da se učita pesmic, pomagata loviti jastoge, ribe in se učita kreolske kuhinje. Na Karibih nosijo domačini na ulicah maske. Vsaj 80% vseh. Dve restavraciji in en vrtec so začasno zaprli zaradi bolezni. Zmotno je misliti, da obstaja košček na našem planetu, ki bi se izognil tem nujnim spremembam.
Bi za konec z nami delili še kakšno zanimivo, zabavno anekdoto iz življenja v tujini?
Oh, meni se je že doma v enem dnevu zgodilo toliko, da so bile ure v etru premalo, da bi vse delila z drugimi. Po tolikšnem času potovanja in življenja zunaj (smeh) pa bi bilo to sploh nemogoče. Med surfanjem sem imela bližnje srečanje z morskim psom. Načeloma naj jih na tistem delu ne bi bilo, vendar je bil frajer lačen in je prišel čez greben pogledat, če je kaj primernega zanj. Ne znam opisati šoka, ki sem ga doživela, sploh pa ne primarnega strahu. Ta vrsta morskega psa je sicer grozljiva in velika, vendar ni nevarna za človeka. Problem je bil, ker so z nami surfale tudi velike želve, ki so za morske pse precej okusne. Kar videla sem, kako bi morski pes mojo nogo zamenjal za želvjo glavo. Za nameček se je odpravil proti obali, kjer je bila v nizki vodi moja družina. Kolegi so celotno dogajanje posneli s kamero na surfu. Tudi moje bruhanje, kot posledico šoka.
Drugi šok me je doletel na SUP-u nedaleč od obale. Istočasno se je v moji neposredni bližini na eni strani iz vode dvignil kit, na drugi strani pa je na površje splavala ogromna vojaška podmornica. Bila sem ujeta med dvema gromozanskima gmotama. K sreči je mož vse posnel z dronom, saj je bila situacija v resnici totalno filmska.
Tretje, tokrat za spremembo prijetno presenečenje pa se mi je pripetilo pri frizerju na Havajih. S prijateljico govorila po telefonu in ob koncu me je najstnica, ki je sedela zraven vprašala, če sem Slovenka. Prepoznala je jezik, saj je njena mama Slovenka, poročena s Havajčanom in jezik ji je bil sumljivo znan (smeh). Morate vedeti, da Havaji niso ravno za ovinkom in Slovenci tja ne zahajamo niti množično, niti pogosto. Če že, najpogosteje na sosednji otok, ki je veliko bolj turističen in nam posledično neprivlačen. Tako da me je deklica presenetila. Ima čudovito havajsko ime, počitnice pa preživlja v Sloveniji, pri svoji babici. Kurja polt me ni spustila še celo pot do doma.
Enkrat smo v gostilni, na sosednjem otoku, srečali Micka Jaggerja in si nazdravili. Kitesurfali pred hišo Bryana Adamsa, avokado kupovali s farme Oprah Winfrey, kite opazovali na dvorišču hiše Stevena Tylerja, dvakrat se pripravljali in delali zaloge hrane ter reševalni kovček zaradi hurikana, ki je grozil otoku, kjer smo bili. Soseda na Karibih je v klet naše hiše skrila rastline marihuane, ker ji je drug sosed od same jeze začel s kosilnico uničevat omamen pridelek. Kazen za takšno količino prepovedane rastline je zapor. Koliko prostora imam še na voljo, ker dogodivščin je za celo knjigo (smeh).
