Ni bilo malo takih ljudi, ki jim je pandemija in omejitve, ki jih je s seboj prinesla, začela prihajati do živega. Ena izmed njih je tudi prehranska svetovalka Špela Vehar, ki je z željo po popestritvi življenja letošnjega februarja odšla na dopust v Afriko. Pot jo je (intuitivno) vodila na Zanzibar, kjer je sprevidela, da to ni bil zgolj enkraten obisk. Skupaj z dvema Slovenkama, ki ju je naključno spozala na Zanzibarju, so se tja kaj kmalu vrnile in sogovornica je tam ostala vse do danes. "Koliko časa še nameravam ostati, vam težko povem, ker sem Afriko začela dojemati kot svoj dom," iskreno pove.
Moj prvi vtis je bil, da ta prostor deluje kaotično in neorganizirano, pa vendar mi je prav zato tako všečen in priljuden. Ko sem opazovala vrvež ljudi na ulici, naročala lokalno hrano ter sadje in zelenjavo na majhnih stojnicah, sem imela občutek, da sem prišla na kraj, kamor spadam. Kjer me ljudje ne ocenjujejo po mojem make-upu in oblekah in kjer se počutim živo. Ne vem, če imamo ravno popačeno predstavo, dejansko pa mislim, da naše misli kar držijo: revni ljudje, lačni otroci, preproste stavbe, ljudje, ki živjo bolj v počasnem ritmu ... Težava je v tem, da ta svet dojemamo podcenjevalno, po drugi strani pa ne vidimo, da Afričani življenje veliko bolj živijo kot mi, ki delamo cele dneve in se pridemo potem sproščati in zapravljati na dopust. To lahko dojameš šele, ko nekaj časa preživiš z njimi in vidiš, kako delujejo v vsakodnevnem življenju.
Moje življenje se precej razlikuje od tistega v Sloveniji. Ne živim v evropski sobi ali stanovanju, temveč v tipični afriški hiši. Sobo sva najela skupaj s partnerjem iz Tanzanije, ki sem ga spoznala na Zanzibarju, in jo opremila s stvarmi, kot jih imajo Afričani. Kupila sva fen za prezračevanje, plastično preprogo, tanke vzmetnice, ki sva jih položila kar na tla, plinski gorilnik, vedra za vodo, metlo za pometanje in mokro čiščenje, mizico, plastičen regal za hrano ter nekaj malega pribora ter posod za hrano. Skratka, zelo preprosto.
V hiši nimamo običajnega tuša in stranišča, voda v hišo pride samo po eni cevi, pa še to ne vsak dan. Zato vsak dan budno spremljamo, kdaj bo prišla in takrat napolnimo vsa vedra za vodo, ki jih imamo na voljo. To vodo namreč uporabljamo za kuhanje, tuširanje, lulanje, kakanje, pranje perila in posode. Tuširanje je videti tako, da v večje vedro pomočiš manjše vedro in ga napolniš, potem pa se poliješ po glavi in se zraven treseš, da voda oblije celo telo. Namiliš se s trdim milom in šamponom, ki se mu (še) nisem odrekla in se z vedrcem izpereš tolikokrat, kot potrebuješ. Tudi kuhava precej drugače. Vso hrano pripraviva na enem gorilniku v tipičnih velikih afriških posodah. Moj fant vedno skuha malo več in nekaj hrane da sosedovi hčerki. Deljenje hrane je pri njih nekaj tako normalnega, kot je nam npr. dobro jutro.
Kaj pa obratni stereotipi; imajo tudi Afričani popačeno podobo o življenju v Evropi?
Da, nekateri Afričani imajo zelo popačeno sliko o Evropejcih. Ker nas vidijo, ko pridemo na dopust in zapravljamo denar, jemo v restavracijah in hodimo na izlete, mislijo, da se valjamo v denarju, in da samo uživamo. Ne vidijo, da nekateri za tak letni dopust celo leto trdo garajo za štirimi stenami. Zato imajo pogosto zmotno predstavo o tem, da se v Evropi cedita med in mleko, ko pa pridejo k nam, jim postane jasno, da vse le ni tako rožnato. Mraz, dež, draga in veliko manj okusna hrana, dolgi delovniki, malo sonca, odsotnost toplih človeških stikov, visoke najemnine in cene storitev, pa še bi lahko naštevali. Če kaj prihranijo, so v Afriki ob povratku bogati, a let, ki jih bodo izgubili v tujini, med ljudmi, ki jih morda ne sprejemajo in ne razumejo, jim ne bo povrnil nihče.
Med Tanzanijo in Slovenijo je precej več razlik kot podobnosti. Pa vendar, v čem bi našli podobnost med tema deželama? Katera je največja razlika?
Podobnost? Huh, zdaj ste me pa našli. Ne vem, če mi katera pade na pamet. Težko bi izpostavila največjo razliko. Me pa ena zelo bode v oči, in ker se ukvarjam s prehranskim svetovanjem, jo enostavno moram omeniti. Gre za odnos do ženskega telesa. Odnos moških in žensk do ženskega telesa je precej drugačen. Moškim so privlačne vse ženske, tudi precej obilne in ženske so zelo samozavestne, četudi imajo po naših standardih 10, 20 ali celo 30 kg preveč. Tako se tudi nosijo. Marsikdo sploh ne ve, kaj so bolezni, kot sta anoreksija ali bulimija.
Omejevanje hrane se jim zdi čudaško in tudi obilnejše ženske se za ples v klubih oblečejo zelo izzivalno. Zaradi tega jih nihče ne gleda postrani. To je ena od pomembnih razlik, zaradi katerih se v Afriki počutim dobro. Seveda bi se tako lahko počutila tudi v Sloveniji, ampak Afrika mi je pomagala sprevideti, kako absurdno je ukvarjanje s telesom zgolj zavoljo drugačnega videza. S pomočjo doživljanja afriške ženstvenosti sem tudi jaz sprejela sebe, ne glede na to, kako je trenutno videti moje telo. Na splošno bi res priporočala ljudem, ki imajo težave s samopodobo in motnjami hranjenja, da pridejo v Afriko in vidijo, kaj bi nekateri ljudje naredili za hrano, ki si je oni načrtno odrekajo. Tako lahko spoznajo, da škrobna hrana ni noben 'bavbav'.
Moram pa nujno opozoriti še na eno razliko, in sicer ples. Afričani obožujejo ples. Moški in ženske in imajo fenomenalno gibanje telesa, ki deluje, kot da se glasba pretaka skoznje, medtem ko evropski moški ponavadi za plesišče potrebujejo pet alkoholnih pijač, ko pa pridejo tja, te desetkrat pohodijo. Tukaj s tem ni težav, pravzaprav se ženske počutimo nerodne ob vseh teh moških z mehkimi boki (smeh).
Kako se sicer spopadate s kulturnimi razlikami? Vam katera še posebej dela preglavice? Vam je katera morda zabavna, zanimiva?
Predvsem je zanimiv odnos med ljudmi, ki zelo spominja na otroke. Ljudje nimajo tistega sramu, v smislu: 'Ah to se ne spodobi', kot ga imamo v Evropi. Če vidijo na ulici nekoga, ki ga poznajo, ali nekoga, ki jih zanima, se začnejo sredi ulice dreti in se en z drugim glasno pogovarjajo. Če jih kaj zanima, te bodo takoj vprašali in ne bodo šli brskati za odgovor na Google. Če te ne poznajo, te bodo kar ogovorili in kaj pokomentirali ali vprašali. Včasih te bodo tudi objeli. V Afriki ni prostora za osebni prostor. Avtobusi so vedno polni, ulice prav tako, zato si ljudje stojijo zelo blizu. Ker med njimi ni veliko fizične razdalje, se težje ustvari tudi čustvena razdalja. V Afriki se boš težko počutil osamljenega. Kot Evropejec se boš morda sicer počutil nerazumljenega, saj je druženje, skupno obedovanje in na splošno skupno početje stvari zanje nekaj najbolj normalnega.
Katera kulturna razlika mi dela preglavice? Definitivno je to še vedno njihov odnos do časa naproti našemu. Njihovo dojemanje časa je veliko bolj ohlapno od našega, in če se z njimi dogovoriš, da se dobiš ob 11. uri, je povsem verjetno, da se bodo primajali ob 13. uri ali celo 14. uri. Pogosto ne razumejo, da Evropejci svoj čas zelo skrbno zapolnimo, bodisi z delom, branjem, opravki ali čimerkoli koristnim. Največja bolečina Evropejca je zagotovo občutek, da ne dela nič 'pametnega', medtem ko je posedanje kombinirano s kramljanjem s sosedom za Afričane nekaj povsem sprejemljivega in nič 'grešnega'.
Ko si zamišljam svojo mami, ki mora konstantno nekaj početi, v Afriki, kjer ljudje večino časa razen nujnih opravil, kot so čiščenje, kuhanje, delo na polju, zgolj sedijo, dremajo in 'zabijajajo' čas, mi gre na smeh.
Poleg kulture se dosti razlikuje tudi hrana, nad katero ste vi sicer navdušeni. Kaj je značilno za hrano v Tanzaniji? Katera jed vam je najbolj všeč in kateri se raje izogibate?
Meni je hrana všeč, ker temelji na živilih, ki jih priporočam svojim strankam: škrobu, sadju, zelenjavi z dodatkom manjših količin oreščkov. Vnos mesa in mlečnin je običajno precej nižji kot v Evropi, ker si tega luksuza pač ne morejo privoščiti. Najbolj so mi všeč tradicionalne tanzanijske jedi, kot so na primer banane v kokosovem mleku ter riž ali bela polenta s špinačo in fižolom. Pijejo tudi veliko sadnih sokov, kar zelo rada počnem tudi sama. Njihovo sadje je res božansko, zato sem si kupila blender za smutije. Noro.
Hrana, ki se ji večinoma izogibam, je hrana, ki je na njihove krožnike prišla z modernizacijo: cvrtje. Na ulici prodajajo ogromno ocvrte hrane, ki pa za zdravje našega ožilja in dobro energijo prek dneva seveda ni optimalna. Kot veganka se vzdržim tudi mesa, jajc in mlečnin, kar pa je tukaj precej enostavno, saj teh jedi ritualno ne vključujejo v svoje obroke.
Je pa res, da nekatere jedi tudi pogrešam, predvsem, ker nimam pečice. To so lazanja, pečen krompirček, prava napolitanska pizza ... Ampak ni panike. Uživam (smeh).
V svojih objavah na družbenih omrežjih večkrat poudarjate, da v Afriki, natančneje na Zanzibarju, kjer se trenutno nahajate, živijo skromno; brez velike količine (nepotrebnih) stvari, ki jih v Zahodnem svetu ne manjka. Se je na to težko privaditi, ali gre tudi za vas za neke vrsto 'očiščenje'?
Meni se na to ni bilo težko privaditi, saj sem se pred Afriko že nekako pripravila na tako življenje. Prebrala sem knjigo Umetnost pospravljanja Marie Kondo in jo tudi upoštevala. Sistemsko sem se iz svojega doma znebila vseh stvari, ki me niso osrečevale. Z vsako oddano stvarjo sem se počutila lažje, zato je minimalističen življenjski stil postal moj cilj. Lahko bi rekla, da me je Afrika nekako poklicala, ko sem bila s svojim umom pripravljena nanjo. Prav zato ne pogrešam skoraj nobenega zahodnjaškega luksuznega predmeta, saj sem že pred Afriko ugotovila, da več kot imaš stvari, večje je tvoje breme in skrb. Sedaj spoznavam novo dimenzijo življenja in sicer življenje brez strojev, ki delajo stvari namesto nas. Zanimivo.
Pa jih ravno ta materialni manko dela srečnejše?
Mislim, da so prav zato srečnejši, vendar se po mojem tega ne zavedajo. Zagotovo si tudi oni želijo luksuza, vendar ne razumejo davka, ki ga ta prinese s sabo. Ne morejo razumeti, da večji kot imaš posel, večje kot imaš mesečne stroške, bolj si pod stresom, težje se osredotočiš na sedanji trenutek, ker bodisi konstantno premlevaš stvari za nazaj, bodisi te skrbijo obveznosti za prihodnost. Oni živijo v preprostih domovanjih brez ogrevanja, kuhajo na ognju v velikih loncih in jedo zelo preprosto hrano. Praviloma imajo malo oblačil, ki jih perejo na roke. Nimajo avtomobilov, zaposlenih ipd. Njihova edina skrb je streha nad glavo, ki je lahko tudi preprosta ponjava ali slama, ter hrana.
Seveda je grozljivo, da ne morejo zaslužiti niti denarja za hrano, vendar če jim ta primarni problem uspe rešiti in lahko nekje spijo ter so siti, potem preostanek dneva lahko posedajo, se ljubijo, plavajo v rekah ali morju, skratka brezkrbno uživajo. Nihče jim ne more ničesar vzeti, ker ničesar nimajo, ne skrbi jih za nobeno napravo, ker je enostavno nimajo ... Že sama sem ugotovila, da ko enkrat pokriješ svoje osnovne potrebe po varnosti, hrani in ljubezni, ti dodatni pripomočki, za katere seveda mastno plačuješ, morda niti ne koristijo toliko, kolikor te obremenjujejo. Afrika je bila zame izjemna priložnost, da svoje življenje še bolj minimiziram in te lekcije ne bom pozabila, ne glede na to, kje bom v življenju pristala ali potovala.
Je besedna zveza hakuna matata (noben problem) v Tanzaniji res način življenja, ali zgolj priljubljena fraza?
To je res način življenja. Mimogrede, pravilen izraz naj bi bil hakuna matatizo, matata je samo izraz za turiste. Matatizo v Swahiliju pomeni problem. Zakaj je to način življenja? Po mojem so zanje naši problemi malce abstraktni in absurdni. Zaradi začasne izgube interneta ali pa kakšnih drugih težav s papirji še nihče ni umrl in dokler dihaš, lahko najdeš rešitev za svoje težave. Glede na to, da so mnogi od njih večkrat lačni in žejni, se naše skrbi ne zdijo tako velike, kot jih vidimo mi. Ravno zaradi tega, ker se ubadajo z zelo primarnimi preživetvenimi skrbmi, so tudi precej počasni. Vajeni so čakati na prevoz/uradnike/prijatelje/denar. Medtem ko mi bentimo ob vsaki izgubljeni minuti, se oni v svojem ritmu premikajo, kamor želijo. Za nas je čas res denar, zanje pa je samo denar denar. Živijo zdaj in ne včeraj ali jutri.
Ernest Hemingway je zapisal: "Če sem kdaj videl čarobnost, je bilo to v Afriki." Se strinjate z njim?
Absolutno. Nikjer do sedaj se nisem počutila, kot se počutim v Afriki. Tukaj od mene odteka stres, začenjam uživati v trenutkih in manj premlevam preteklost. Seveda bo moja glava vedno ostala evropska, a menim, da je zame in za Afričane okoli mene tudi dobro, po drugi strani pa bom lahko tukaj spoznala preproste življenjske modrosti in radosti, ki so v Evropi začele izginjati. Ne vem, kaj je posebnega na Afriki. So to ljudje, sonce, sadje in zelenjava, posebno magnetno polje, dejstvo, da je to celina iz katere vsi izviramo, ali pa vse skupaj? Dejstvo je, da Afrika spreminja moj pogled na človeško raso, naš namen na tej zemlji in pogled nase kot žensko. V Afriki me vsake toliko prevzamejo močna čustva, za katera niti ne vem, od kod so prišla. Jočem se, smejem se, sem jezna, žalostna, zamišljena ... Skratka, Hemingway je zelo dobro ubesedil to, kar čutim v Afriki.
Kakšno vzdušje sicer vlada tam? Kako se spoprijemajo z virusom, ki trenutno kroji naša življenja?
Velike večine to ne briga, prisegajo na domače zeliščne pripravke in skušajo svoje življenje živeti tako kot prej. Zanje je virus precej manj ogrožujoč od ogromne izgube delovnih mest ter možnosti zaslužka zaradi veliko manjšega števila turistov. Osebno verjamem, da je korona veliko manj nevarna od dejstva, da bo zaradi posledic ukrepov lačnih ust v Afriki in drugih državah v razvoju vedno več. Podhranjenost v kombinaciji s pomanjkanjem vode in slabimi higienskimi razmerami je izjemno pomemben faktor, ki prispeva k poskoku umrljivosti od katerih koli bolezni pomanjkanja.
Na Zanzibarju med domačini ne boste videli mask, tu in tam jo bo nosil kak prestrašen turist, to je pa tudi vse. Na celini v Tanzaniji sem sicer videla nekaj domačinov z maskami, praviloma so bili to bogatejši ali precej starejši ljudje, ampak te bi lahko v velikem mestu preštela na prste obeh rok. Mislim, da je tako celo bolje, saj imajo že tako slabo urejen komunalni sistem odpadkov in nimajo veliko prihodkov. Zato si ne predstavljam, kako bi sploh lahko nosili maske, se testirali, kaj šele držali osebno razdaljo, ko pa živijo v tako tesnih skupnostih. Sploh pa imajo dovolj drugih bolezni, ki jih najbrž ogrožajo dosti bolj, npr. HIV, malarija ...
Še posebej letos je med slovenskimi popotniki Zanzibar izjemno priljubljena točka, a na spletni strani ministrstva za zunanje zadeve piše: "Popotnike opozarjamo, da se je število nasilnih in kriminalnih dejanj z uporabo orožja povečalo tako na celinskem delu države kot na Zanzibarju in otokih." Kako nevarna je Tanzanija za popotnike? Kaj bi jim svetovali? Ste sami že doživeli kak neljubi incident?
Sama nimam teh izkušenj, tako da kaj dosti ne morem komentirati. Načeloma Zanzibar velja za varen otok, medtem ko je v Tanzaniji treba paziti. Fant me na celini večkrat opozori, kako naj nosim torbico, da jo imam ves čas na očeh in pod kontrolo in tudi zelo skrbi, da kam ne odtavam sama, tako da je skrb očitno na mestu. Ne vem pa, koliko so grožnje o povečanju kriminalnih dejanj resnične, saj ne poznam statističnih podatkov.
V eni izmed svojih objav ste prav tako opozorili na morebitne prevare, ki jih izvršujejo afriški mladeniči z željo po pridobitvi vizuma. Je tega tam veliko? Na kaj je treba biti pri tem pozoren?
Saj ne, da si želijo samo vizume. Mogoče želijo samo obrok za naslednji dan ali pa malce boljše življenje. Mogoče so preveč revni, da bi se poročili z domačinko. Če se želiš poročiti z domačinko, namreč potrebuješ denar za poroko in za 'odkupnino', ki jo daš njenim staršem. Mnogi fantje tega nimajo, zato jim je bela ženska lahko celo edina priložnost za družino in poroko ter prihodnost, kjer jih ne bo skrbelo, ali bodo njihovi otroci lačni.
Predvsem je treba biti pozoren na to, ali tvoje finančne sposobnosti jemljejo kot nekaj samoumevnega, torej da z veseljem z vami hodijo v restavracije z evropskimi cenami in pustijo, da plačujete zanje in po možnosti še za njihove prijatelje. Fantje, ki iščejo predvsem ekonomske koristi tudi pustijo, da jim ženske kupujejo obleke in ne stremijo k temu, da bi sami naredili kaj za zaslužek, temveč so cele dneve z belkami na plaži ali pa samo pohajkujejo. Pogosto so fantje lahko tudi že poročeni in imajo svoje temnopolte družine, pa si želijo še kakšne žene. Muslimani na Zanzibarju imajo uradno še vedno lahko do štiri žena in lahko obstoječo preprosto zamolčijo. Vsega tega niti ne obsojam preveč, saj razumem, da so njihova življenja pogosto težka, hkrati pa veliko starejših belih žensk v Afriko načrtno pride po takšne avanture.
Kakšni so še drugi opozorilni znaki, da morda niste edina ženska v njegovem življenju in da je morda celo že obljubljen drugi ali celo poročen? Morda vam skriva svoj telefon, sredi noči dobiva sporočila belih žensk, vas ne objavlja na svojih družbenih medijih, niti ne komentira vaših objav, vam trdi, da ste prva in edina ženska v njegovem življenju, čeprav že vrsto let dela s turistkami. Poleg tega je eden od opozorilnih znakov tudi ta, da si zelo želijo v Evropo in nimajo nikakršnih poslovnih ambicij v Afriki. V tem primeru ste res le njihova vstopnica na Zahod.
Skratka, alarmov je veliko in zagotovo tudi jaz ne poznam vseh, jih pa kar nekaj, ker sem imela priložnost spoznati kar nekaj žensk z negativnimi izkušnjami, ki so z mano delile svoje srčne bolečine.
Vseeno verjamem, da niso vse fantje enaki in da nekateri resnično iščejo kakovostno partnerko, s katero bodo rasli, imeli družino in se učili eden od drugega. Vsekakor ne bom rekla, da zaprite srce, je pa smiselno, da ste pozorni na to, koliko in komu odpirate denarnico.
Bi za konec z nami delili še kako zanimivo anekdoto, misel?
Za konec bi delila zabavno zgodbico o temi, ki nas vse zanima, pa si tega ne upamo priznati na glas, seksu (smeh).
Nedavno sva se s fantom pogovarjala o tej temi in se mi je zdela njegova perspektiva zares zanimiva. V preteklosti je delal za dobrodelno organizacijo in je imel tam veliko opravka z belimi moškimi in ženskami. Skratka, vprašal me je, če razumem, zakaj belim moškim mogoče včasih ni do seksa ali zakaj Afričani slovijo po tako dobrem seksu. Rekla sem, da ne vem, da morda imajo drugačne standarde, so bolj zahtevni ipd.
Rekel je ne!
To je zato, ker so Evropejci tako zelo okupirani z načrtovanjem prihodnosti in delom, da bi zaslužili veliko denarja, da so popoldan ali zvečer emocionalno in energetsko tako izčrpani, da v seksu niti ne uživajo in zato v tem niti ne morejo biti tako dobri. Afričani po drugi strani poskrbijo za hrano in denar ter ne mislijo na to, kje bodo čez deset let temveč so z mislimi tukaj in zdaj. Zato se ženski lahko posvetijo in ji nudijo užitke, kot ji jih morda drugi ljubimci niso. Žal nimam dovolj izkušenj, da bi lahko potrdila resničnost njegovih besed, se mi pa zdijo precej smiselne.
Kamor vlagamo energijo, tam bomo uspešni. Evropejci energijo vlagamo v posel, razvoj, izobraževanje, Afričani pa v preživetje, razmnoževanje, druženje in svoje telo. Zato smo mi ekonomsko uspešni in napredni, žal pa pogosto tudi anksiozni, osamljeni, stresirani in travmirani ter bodisi zamaščeni ali pa polni vnetnih bolezni.
Afričani so po drugi strani v določenem trentku nasmejani in veseli ter imajo vitka in mišičasta telesa, velike družine in obilo preprostih užitkov. Na drugem polu pa se zaradi neznanja o planiranju, ciljih in mankom izobrazbe vseskozi borijo z revščino, lakoto in splošnim pomanjkanjem. Ali obstaja svet, ki bi lahko združil naše planiranje z Afriškim uživanjem v trenutku v svet z ravnotežjem? Svet, kjer bi vsi imeli dovolj hrane, ne bi pa kopičili avtomobilov in gradili absurdno velikih domovanj, ki jih ne potrebujemo? Svet, kjer bi uživali v trenutku, hkrati pa naša prihodnost ne bi bila popolnoma negotova?
