"Prav gotovo bi marsikdo dvakrat premislil, preden bi kritiziral naš zdravstveni sistem"

Manja Leban je svetovljanka, ki jo je pot v tujino prvič vodila leta 2014. V Angliji je delala na urgenci in na oddelku za plastično kirurgijo, nato pa se leta 2015 preselila na Škotsko, kjer je opravlila tudi specializacijo iz družinske medicine. Tam je ostala do danes. Pravi, da življenje v tujini človeka marsičesa nauči, izpostavlja predvsem strpnost do drugih kultur in psihološko odpornost (ang. resilience): "Velikokrat si se primoran spopadati z izzivi v novem okolju brez takošnje podpore domačega družbenega kroga, vsaj dokler si tega ne zgradiš v novem okolju. Hkrati pa te življenje v tujini velikokrat tudi opomni, da v Sloveniji sploh ni tako slabo in te nauči bolj ceniti domovino," razmišlja sogovornica, ki je tujino s Slovenijo zamenjala zaradi kombinacije osebnih in profesionalnih razlogov.

Sedaj smo jo ujeli na njeni prvi misiji v Mozambiku, kjer se nahaja v okviru mednarodne nevladne humanitarne organizacije Zdravniki brez meja. 

izpoved Slovenke Popotnik "Če pogledamo naokoli, smo lahko hvaležni, saj živimo v res lepi državi"

Kako ste se spoznali z zgodbo Zdravnikov brez meja in kdaj ste se odločili k njej pristopiti? Ste se takrat na misijo tudi posebej pripravljali?

Mislim, da sem za Zdravnike brez meja (Médecins Sans Frontières) prvič slišala pri urah angleščine v srednji šoli. Organizacija se mi je vtisnila v spomin, tako da sem tudi tekom študija razmišljala o humanitarni medicini. Po končani specializaciji pa sem sklenila, da se bom končno prijavila za delo pri MSF. V Veliki Britaniji je pogoj za to opravljena diploma iz tropske medicine, ki sem jo pridobila v Liverpoolu.

Je sprva izgledalo tako, kot ste si zamislili, ali vas je kaj presenetilo?

Po priporočilih znancev, ki so že imeli izkušnjo z delom pri MSF, sem se poskušala otresti vseh pričakovanj. To se je izkazalo za zelo koristno. Večina ljudi ima namreč določeno ‘romantično’ predstavo o humanitarnem delu, resnica pa je pogosto precej drugačna. Spopasti se je treba z marsikatero frustracijo in razočaranjem, rezultati tvojega dela pogosto niso (takoj) vidni.

Zaradi imena organizacije ljudje pogosto predvidevajo, da v njenem okviru delajo pretežno zdravniki, v resnici pa so zdravniki v manjšini in je velika večina zaposlenih lokalnega prebivalstva, tudi samih zdravstvenih delavcev, tujci ('expats') pa imajo bolj vodstvene in nadzorne vloge. Veliko je podpornega osebja; vodni in sanitetni tehniki, promotorji zdravja, logistiki, kadrovniki, šoferji, varnostniki, PR osebje ...

Ali na terenu srečate veliko slovenskih zdravnikov?

Do zdaj v sklopu svojega dela v tujini še nisem srečala drugih slovenskih zdravnikov ali zdravstvenih delavcev, skoraj vedno pa, kadar potujem, srečam slovenske popotnike.

Kaj ti da taka izkušnja kot zdravniku in kaj kot človeku?

Gledano s profesionalnega vidika se delo zdravnika v tem okolju in pri taki organizaciji precej razlikuje od tistega, ki smo ga vajeni doma. Razširjenost različnih bolezni v državah v razvoju, sploh v tropskem pasu, se zelo razlikuje od tiste v razvitih državah. Zaradi drugačne epidemiološke slike so tudi prioritete drugačne.

V teh državah je smrtnost otrok pod 5 let precej visoka, k temu največ pripomorejo pljučnica, diareja in malarija. To so v bistvu bolezni, katerih zdravljenje je enostavno, če je bolezen odkrita v zgodnji fazi. Zato je pogosto fokus na zdravljenju teh bolezni. Na ta način lahko namreč s populacijskega vidika rešimo veliko življenj. To pa žal pomeni, da veliko ljudi trpi za boleznimi, ki sicer znižujejo kvaliteto življenja, a na kratki rok niso smrtne. Pogosto ni mogoče nuditi celostne oskrbe in težko je sprejeti, da nekaterih bolezni ne moremo zdraviti, bodisi ker ni na voljo preiskav, bodisi ker ni na voljo zdravil. Tako da je za zdravnika, ki je vajen dela v okolju z veliko sredstvi in možnostmi diagnostike ter zdravljenja skoraj vseh bolezni, nujen premik v mišljenju – primorani smo se osredotočiti na bolezni, ki povzročajo največjo smrtnost.

Menim, da postane ob takem delu veliko bolj očitno, kako pomembno je ekipno in multidisciplinarno delo; ekipa, sestavljena zgolj iz zdravstvenih delavcev, bo težko imela velik vpliv oziroma bo težko opravila dobro delo. Tukaj veliko bolj od blizu vidim sodelovanje vseh ekip – logistike, oskrbe, sanitetne ekipe, kadrovske službe, in kako smo vsi odvisni eden od drugega, ter od dobre medsebojne komunikacije. S tem ne mislim samo na sodelovanje znotraj same organizacije, ampak tudi na medsebojno sodelovanje različnih organizacij in seveda sodelovanje z državnim zdravstvenim sistemom, saj je v končni fazi naš cilj delo predati v njegove roke.

izpoved Slovenke Popotnik "Za masko idealnega se skrivajo pristni, skriti deli, kjer živi resničen človek"

Kot sem že omenila, vsaka izkušnja v tujini in sodelovanje z različnimi kulturami pripomore k razvoju večje tolerantnosti in zavedanja, da ne obstaja samo en pravi način življenja. Hkrati pa taka izkušnja pripomore tudi k temu, da bolj cenim, kar imam doma.

S kakšnimi prizori se v Mozambiku, kjer se trenutno nahajate, soočate? Koliko pacientov dnevno oskrbite in v kakšnem stanju po navadi so?

Regija, v kateri delam, se zaradi napadov s strani lokalne uporniške islamistične skupine srečuje z velikimi notranjimi migracijami prebivalstva. Ti notranji migranti se, preden so naseljeni na novih področjih, naseljujejo v ‘začasnih’ kampih. Kampi oziroma nove naselbine so prenatrpani, kar pripomore k pojavnosti bolezni in so pogosto relativno oddaljeni od najbližjih obstoječih zdravstvenih ustanov, sploh če pomislimo na slabe cestne povezave in omejene možnosti javnega transporta. Eden od projektov je torej izvedba mobilnih klinik v različnih kampih.

Drug projekt pa je v t. i. rdeči coni, kjer se je pred dobrim letom zgodil napad, v katerem je bila uničena bolnišnica. Tam vodimo štiri ambulante in trenutno vlada veliko pomanjkanje medicinskega osebja. V obeh projektih skupaj osebje MSF obravnava približno 750 bolnikov na dan. Najpogostejše bolezni, ki jih zdravimo v naših klinikah, so malarija, bolezni dihal, glavoboli in raznorazne bolečine, sezonski izbruhi kolere, nudimo pa tudi pomoč na področju duševnega zdravja, saj je veliko ljudi travmatiziranih. Pripravljamo se tudi na implementacijo programa za pomoč žrtvam spolnega nasilja.

Je težko odmisliti vse te prizore, s katerimi se dnevno soočate, saj gre verjetno za situacije, ki si jih mi v Zahodnem svetu niti zamisliti ne moremo?

Ne gre toliko za to, daj jih je težko odmisliti, ampak je bolj težko zaradi zavedanja, da ne moremo rešiti vseh problemov; da vemo, kaj vse bi bilo potrebno in kaj vse bi bilo v neki razviti državi mogoče. Težko je, ker ne glede na to, koliko truda je vložnega, nikoli ni videti konca in rezultati dela pogosto niso očitni. V končni fazi številke obravnavanih bolnikov sicer govorije zase.

Primer take situacije; tukaj morajo za paciente, ki jih napotimo v bolnišnico, z vidika nege skrbeti svojci: jim priskrbeti hrano, umivati, včasih celo prati rjuhe. Pri tem ne obstaja možnost vrnitve domov z rešilcem ali povrnitve stroškov za pot, kar zna biti velik problem. Pacienti zato pogosto raje ostanejo doma, kar pa lahko vodi v poslabšanje bolezni. Mami, ki ima doma več otrok in kateri svetujemo, da otrok, s katerim je prišla na pregled, potrebuje bolnišnično oskrbo zaradi podhranjenosti, je zelo težko iti v bolnišnico. Ta je od njenega doma oddaljena več ur, in ne ve, koliko časa bosta z otrokom morala ostati, ker bo v tem času sama odgovorna za svojo prehrano in sama odgovorna za povratek domov. Naj dodam, v populaciji, s katero delamo, ženske ponavadi nimajo lastnega dohodka in so v celoti odvisne od moža ali preostale družine.

Menite, da smo v Zahodnem svetu do teh držav preveč brezbrižni in ne cenimo dovolj, kaj tu imamo, začenši dostop do zdravstvenih ustanov in storitev …

Prav gotovo bi marsikdo dvakrat premislil, preden bi kritiziral naš zdravstveni sistem, če bi imel osebno izkušnjo z zdravstvenimi sistemi v državah v razvoju. Tako pacienti kot tudi zdravstveno osebje. Tukaj so namreč primorani delati v zelo težkih razmerah; vedno na primer primanjkuje osnovnih zdravil in materiala, medicinske naprave so pogosto pokvarjene in ni nikogar, ki bi jih popravil, ali pa so bile donirane brez navodil oziroma usposobitve osebja.

intervju Popotnik "Verjamem, da se rodimo s poslanstvom, in če se znamo poslušati, bomo to poslanstvo odkrili"

Je bilo kdaj ogroženo tudi vaše življenje oz. življenje ostalih zdravnikov brez meja?

Jaz osebno v sklopu dela pri MSF nisem bila življenjsko ogrožena. Organizacija je res stroga, kar se tiče zagotavljanja varnosti osebja in analize varnostne situacije. MSF dela v razičnih regijah s konflikti po celem svetu, na žalost občasno pride tudi do incidentov, ki se končajo tragično.

Napočijo kdaj tudi trenutki negotovosti, ko ste si želeli zgolj vrnitve domov?

Zagotovo pridejo trenutki negotovosti, ko se sprašujem, kaj sploh pripomorem oziroma kaj pripomoremo kot organizacija, ker rezultati mojega dela v pisarni niso vedno očitni, in ker so pogosto frustracije res velike. Nisem pa nikoli razmišljala, da bi se predčasno vrnila. Frustracije so še toliko večje, kadar je velik razkol med pričkovanji, kako naj bi humanitarno delo izgledalo, in tem, kakšna je realnost. Tudi humanitarne organizacije so v marsičem nepopolne, okorne in polne birokracije ter raznoraznih ovir.