"Živijo, moje ime je Pedro Martins Ferreira, sem iz Brazilije in sem raziskovalec na Fakulteti za strojništvo," nas na začetku intervjuja v tekoči slovenščini pozdravi zgovorni Brazilec, ki že eno leto živi v Ljubljani, kjer opravlja doktorat.
V Slovenijo je prišel nenadejano, pritegnilo ga je delovno mesto pri (okoljevarstveni) raziskavi, ki si trudi v čim večji meri zmanjšati pritiske človeka na naravo in okolje. V smehu prizna, da je pred prijavo najprej preveril, kje se Slovenija sploh nahaja, koliko prebivalcev ima in katero je njeno glavno mesto. Bolj kot družina so nad dejstvom, da si tujec želi živeti v Sloveniji, presenečeni domačini, ki ga vedno znova z začudenjem povprašajo o njegovi odločitvi. "Zakaj za vraga bi kdo želel živeti tu? Hitro pojdi drugam," sta stavka, ki ju najpogosteje sliši. Sam je nad tem presenečen, poleg tega opaža, da Slovenci ne cenimo dovolj svoje države in nanjo gledamo precej podcenjevalno.
Čeprav so bili prvi meseci življenje na sončni strani Alp zanj precej mučni; preselil se je ravno v času popolnega zaprtja države, odločitve ne obžaluje. Prav nasprotno, vesel je, da se je odločil za ta korak. Poleg razgibanega službenega in osebnega življenja najde čas tudi za učenje slovenščine. S pomočjo poznavanja jezika se namreč z ljudmi lažje poveže. Zlasti na začetku je imel veliko težav prav pri navezovanju stikov, pri tem pa mu še zlasti nista bili v pomoč naši hladnost in zaprtost, česar iz svoje kulture ni vajen.
V preteklosti ste živeli oziroma obiskali številne države, spoznali veliko različnih kultur, ljudi ... Kako premagati strah, da bi poskusili povsem nove stvari, se preselili v docela novo okolje in šli iz svojega območja udobja? Mislite, da je vsakdo sposoben pustiti vse, kar pozna, za seboj in zgolj oditi?
Zanimivo vprašanje. Sam nisem bil od nekdaj oseba, ki bi ravno hrepenela po spremembah. Ko sem bil mlajši in sem se imel priložnost prepisati s srednje šolo v gimnazijo, tega nisem storil, ker si nisem želel sprememb. Hotel sem nadaljevati tam, kjer sem počutil varno. Mislim, da se to z leti spreminja.
Moram pa priznati, da ni lahko; ne pred selitvijo, niti po tem, ko se selitve zaveš. Pravzaprav to terja določen pogum. Prepričan sem, da je nujno temeljito razmisliti o razlogu za selitev v popolnoma tujo državo. Ker razmišljam dolgoročno, sem se spraševal o tem, kaj mi bo selitev denimo dobrega prinesla v prihodnosti, s čim me bo opremila, itd. Pri odločitvi mi je ob strani stala družina. V primeru, da se stvari ne bi iztekle tako, kot bi si želel, so mi zatrdili, da se vedno lahko vrnem. Dejstvo, da imaš rezervni načrt, ti prinese dodatno varnost. Če se stvari v novi državi zapletejo, pri čemer mislim zlasti na birokracijo, se moraš opomniti, da vse skupaj delaš zaradi sebe. Če se boš uspešno soočil z vsemi težavami in preprekami, bodo zagotovo prišli tudi boljši časi.
Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Zato menim, da je tega sposoben vsak, nujno pa je, da imaš ob sebi ljudi, ki jim zaupaš, in ti bodo v neznanih situacijah priskočili na pomoč, tako doma, kot tudi v 'novi' državi. Tega, da potrebuješ pomoč in zanjo zaprosiš, se ne bi smeli sramovati Ne moremo čisto vsega narediti sami.
Česa vas je življenje v tujini naučilo?
Svet začenjaš razumeti na drug način, naučiš se spodanja s težavami drugih, postaviš se v njihovo kožo in spoznaš, da tvoje težave niso enake njihovim, kar pa ne pomeni, da so večje od njihovih. Med Brazilijo in Evropo razlika ni tako očitna, res pa je, da sem v tem času spoznal tudi veliko drugih kultur, na primer Azijcev, ki gledajo na svet popolnoma drugače. Na ta način zlahka dopolnjuješ svojo vizijo o svetu. Recimo, da je življenje v tujini iz mene naredilo boljšo različico.
Kako to, da vas je pot vodila ravno v Slovenijo, za katero marsikdo onkraj luže ni še slišal?
To je vprašanje, ki mi ga ljudje največkrat zastavijo (smeh). Iskreno so namreč presenečeni nad dejstvom, da si tujci želijo živeti tu. Celo moji znanci, se čudijo, da sem izbral državo, ki ni tako poznana.
Če začnem na začetku: sprva nisem imel posebne želje po tem, da bi živel v Sloveniji. Pred tem sem bil v Franciji, kjer sem opravljal dvojno diplomo. Tam sem govoril zgolj francosko, zato je trpela moja angleščina. Po končani diplomi in opravljenem magisteriju sem si zaželel nove 'angleške' izkušnje. Dobil sem priložnost sodelovanja v raziskavi, povezani z novimi izzivi v svetu ter okoljsko in energetsko krizo, ki bi lahko vključevala pisanje doktorata.
Moram priznati, da sem pred oddajo prijave najprej preveril, kjer Slovenija sploh je, katero je njeno glavno mesto, in koliko prebivalcev ima. Zdaj sem izredno vesel, da sem tukaj; projekt je zelo zanimiv, ves čas spoznavam nove ljudi in se učim druge kulture ter jezika.
Glede na to, da o državi pred selitvijo niste vedeli veliko, so vaši prvi vtisi dokaj sveži. Kako se spominjate prvih tednov življenja v Sloveniji?
Preden sem se preselil, sem poznal le Bled in njegovo čarobno jezero s cerkvico na sredi. Na svoje prve tedne življenja v Sloveniji žal nimam najlepših spominov. Zavedam pa se, da je pomembno v tuji državi živeti vsaj leto dni, saj imaš na ta način priložnost bolje spoznati določen kraj in njegove ljudi. Izogneš se ustvarjanju popačene slike.
V Ljubljano sem prišel lani oktobra, ko je bilo v celotni državi zaprtje; delali smo od doma, celotno dogajanje je bilo ustavljeno. Na splošno ni šlo za ravno veselo obdobje, zato moji prvi vtisi o Sloveniji niso tako pozitivni. Toda po določenem času sem začel bolje spoznavati ljudi, ki tu živijo, in se z njimi začel pogovarjati tudi od drugih stvareh, ne le o delu.
Priznam, da mi je bilo sprva zelo težko, saj prihajam iz kulture, kjer so ljudje bolj odprti. Pravzaprav sem se tudi zato odločil, da se naučim jezika. V Franciji, denimo, sem naletel na dobre izkušnje ravno zato, ker sem z ljudmi govoril francosko in so se mi bolj odprli. Če z ljudmi govoriš v materinem jeziku, vam začnejo pripovedovati stvari iz osebnega življenja.
Zanimivo je tudi, da ljudje, s katerimi se pogovarjam mislijo, da je Slovenija zaostala država. V resnici je Slovenija zelo razvita država in tudi članica Evropske unije. Ljudje me velikokrat vprašajo: 'Zakaj za vraga bi kdo želel živeti tu?! Hitro pojdi drugam.' Prav tako jim je nerazumljivo, zakaj se učim slovenščine, ki jo govori le dva milijona ljudi. Sam mslim, da ne cenite dovolj Slovenije. Morda to ne velja za vse, vendar za večino ja.
Kako vam odgovarja življenje v tako majhni državi, če jo primerjamo z Brazilijo?
Mislim, da se življenje v majhni ali v veliki državi ne razlikuje prav dosti. Določene stvari v velikih državah potekajo počasneje, tak primer je cepljenje. Ali če izpostavim primer študentskega in upokojenskega 'korona dodatka'. V Braziliji to ne bi bilo izvedljivo, ker nas je enostavno preveč. Življenje v majhni državi ima torej precej pozitivnih vidikov. Moje domače mesto je na primer večje od Ljubljane, ki velja za prestolnico. Zdi se mi, da Ljubljana ne mara velikih dogodkov. Poleti je bilo super, ko se je v središču mesta veliko dogajalo, zdaj pa je drugače. Čeprav živim v za slovenske razmere velikem mestu, pogrešam družbeno dogajanje, ki ga je v drugih prestolnicah po mojem mnenju več.
Kaj menite o slovenski kulturi in njenih ljudeh? Omenili ste že, da znamo biti precej hladni in zadržani. Ste se soočali še s kakšno kulturno razliko?
Slovenska kultura je v primerjavi s francosko in brazilsko po mojem opažanju res nekoliko hladnejša. Vendar sta na to percepcijo dopdatno vplivala dva pomembna faktorja, in sicer situacija s covid-19 ter dejstvo, da slovensko ne govorim tekoče.
Med epidemijo se je veliko ljudi balo pristopiti k ljudem, ki jih niso poznali. Vendar sem spoznal tudi kar nekaj prijaznih ljudi, ki so me lepo sprejeli. Če potegnem črto, sem se v primerjavi z Brazilijo na tem področju res najbolj mučil.
Kar se tiče kulture, me je najbolj presenetilo dejstvo, da imate kljub sorazmerno mladi državi bogato zgodovino in kulturo. To se odraža v pestri hrani, glasbi, tradicionalnih plesih . Zelo mi je tudi všeč tradicija, da imate za vsak tradicionalni praznik drugačno jed (smeh).
Na tem mestu moram izpostaviti tudi vašo navezanost na naravo. K temu zagotovo doprinesejo majhne razdalje do gora, narave in jezer. Narava je tudi od prestolnice, oddaljena le deset minut hoda, zato si lahko predstavljam, da za preostali del države velja enako. To je prava redkost, saj v mnogih državah po svetu ni tako. Lepo je videti, da večina kulturo rekreiranja v naravi razvija že od malih nog.
Katera naša navada vam je najbolj zanimiva in katera vam je delala največ preglavic?
Najbolj me je presenetilo to, da začnete delati zelo zgodaj. Nisem ravno jutranji tip človeka, zato me izjemno zabava, da Slovenci pridejo v službo že ob 6.30 ali 7.00. Tujci začnejo z delom šele ob 8.00 ali kasneje. To bi povezal s kulturno razliko.
Prav tako mi je všeč, da imate beležko z imeni hribov in gora, ki jih ob obisku žigosaš. To le še potrjuje pozitiven odnos, ki ga gojite do narave. Že otrokom postavljate izzive in jih spodbujate k pohodništvu. Poleg tega pa bi izpostavil navado, da se zelo radi prevažate naokoli s kolesi. Ne vem, če je tako samo v Ljubljani, ampak meni se zdi lepoa, da namesto avtomobilov uporabljate kolesa in ostala, okolju prijazna prevozna sredstva.
Presenetilo me je dejstvo, da si nimate navade razdeliti računa, ko ste v restavraciji ali v baru. To me precej bega (smeh).
Mnogi ljudje so nezadovoljni s trenutno vlado, kar dokazujejo tedenske demonstracije. Kako dojemate situacijo kot tujec?
Tudi moja država se sooča z velikimi političnimi težavami in to že od leta 2012. Ker je vlada bodisi skrajno desna bodisi skrajno leva, stalno potekajo demonstracije. Polovica prebivalstva je pač stalno nezadovoljna. Še huje je, ko država trpi zaradi gospodarske krize. Takrat je na ulicah še več ljudi. Dogajanje v Sloveniji torej vidim kot zelo pozitivno, saj je opozicija potrebna. Pomanjkljivost je v tem, da zaradi nezadovoljstva z vlado izbirate zgolj med dvema zelo različnima vladama, medtem ko bi dejansko potrebovali le ravnovesje med njima. Dejstvo je namreč, da menjava skrajne desnice in skrajne leve ni dobra, saj napredek ni možen, če se politika nenehno spreminja. Demonstracije zato ocenjujem kot pozitivne, vendar pa ne podpiram nasilja policije nad protestniki. Vlada ne bi smela delovati z represijo, saj se bo ljudstvo temu uprlo.
Kot ste omenili, je Brazilija znana kot država z visoko stopnjo korupcije. Spomladi ste zato organizirali velik protest proti predsedniku Bolsonaru. Vam je težko od daleč opazovati, kaj se dogaja v vaši domovini, vi pa ne morete storiti ničesar?
Res je, že dolgo imamo težave z vlado. Zato je težko biti stran od dogajanja, po drugi strani pa je dobro, še posebej za moje duševno zdravje.
Žalosti me, da vlada ne daje prednosti stvarem, ki so pomembne, tak primer je denimo izobraževanje. V zadnjih letih se je drastično zmanjšalo število tistih, ki bi se morali izobraževati, saj predsednik meni, da izobraževanje ni pomembno. Veliko prijateljem ali znancem so odvzeli štipendijo. Seveda nismo bogata država, vendar verjamem, da z več denarja, namenjenega izobraževanju, mnogo otrok ne bi bilo prisiljenih v preprodajo mamil ali orožja.
Je v vaših očeh Slovenija prijeten kraj za bivanje? Ste razmišljali, da bi tukaj ostali dlje časa?
Slovenija je zelo lep kraj za življenje, predvsem gre za varno državo. Posledica tega je, da lahko počnem karkoli si želim, ali grem, kamor koli in kadar koli si zaželim. Ni pomembno, ali je pozno ali ne, prav tako mi ni treba skrbeti, če sem takrat sam. Svoboda, ki jo prinaša občutek varnosti, je res nekaj posebnega. Mislim, da bi tukaj lahko živel dlje časa, to pa bo odvisno od okoliščin. Ker je Slovenija tako majhna država, so priložnosti dokaj omejene.
Imate za konec kakšno zabavno anekdoto, vezano na življenje v Sloveniji?
Nisem tak, da bi si takšne dogodke prav dobro zapomnil (smeh). Lahko pa bi izpostavil jezikovne ovire. Na začetku bivanja v Sloveniji sem želel kupiti smetano za kuhanje, na koncu pa sem nabavil čuden jogurt, za katerega še danes ne vem, kaj točno je. Na koncu sem moral nakupu prilagoditi svoj recept. Zanimivo je, da znate Slovenci znate pohvaliti trud tujcev, ki se učijo vašega jezika. Včasih rečem samo rečem: 'Dober dan, ali imate vodo? in sem že deležen pohvale, pa čeprav sem izrekel zgolj nekaj besed.
