Gregor Kermavner je poosebljena mala verjetnost. Bil je eden izmed 10-15 moških posameznikov, ki so leta 2019 prejeli diagnozo raka na dojki. Toliko namreč znaša letno povprečje moških nesrečnih izbrancev. Če pogledamo primerjavo; v obdobju od 2014 do 2018 je v Sloveniji povprečno letno za rakom dojk zbolelo 1.396 žensk, umrlo pa jih je 420. Verjetnost je med moškimi tako neprimerljivo nižja. To je tudi razlog, da jih veliko niti ne ve, da se ta vrsta raka lahko pojavi tudi med moško populacijo. Da je ozaveščenost slaba, meni tudi naš sogovornik, ki je za diagnozo izvedel avgusta 2019, pet dni kasneje pa že bil operiran.
Kljub vsemu je še vedno optimističen in na bolezen gleda kot na drugo priložnost; da bolj ceni stvari, ki jih v preteklosti ni: "Sprevidiš, da se življenje ne vrti zgolj okoli dela in službe, temveč si je kdaj treba tudi privoščiti in v njem preprosto uživati."
Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Kako se danes spominjate trenutka, ko ste izvedeli za diagnozo?
Ni bilo lahko. Šok, res velik šok. Sploh pa nisem vedel, da imajo lahko tudi moški raka na dojki.
Ste bili presenečeni?
Da, bilo je res veliko presenečenje.
Koliko časa je že od takrat, ko ste prejeli diagnozo in bili operirani?
Da, avgusta sta minili dve leti. 13. 8. 2019 sem bil operiran, operacija pa je bila pet dni po tistem, ko so mi raka diagnosticirali. Mislim, da je bil velik dva centimetra premera.
Potem skoraj niste imeli časa razmišljati …
Maja meseca sem bil star 50 let in sem začutil nekaj čudnega na dojki. Spomnim se, da sem v tistem času tudi padel s kolesom in sem mislil, da sem se pač le udaril. Ko se mi je bradavica začela obračati na noter in sem začutil bulo, sem bil prepričan, da moški tega sploh ne moremo imeti. Potem pa sva bila z ženo konec julija oz. v začetku avgusta na dopustu in sem ji povedal, kaj se mi dogaja. Žena me je takoj 'nagnala' k zdravniku. In sem po dopustu res takoj odštel k osebni zdravnici. Ta mi je dejala, da ne izgleda dobro, in da ima že dva pacienta, ki imata raka na dojki. Spraševal sem se, če je to možno, in ona je rekla: 'Upajmo, da ni, če pa že je, je pa to najboljši rak, ki ga lahko imate'. Jaz sicer mislim, da dober ni noben.
Nato so mi izdali napotnico za onkologijo, kjer so vzeli punkcijo in mi takoj sporočili, naj pridem nazaj. V petek sem skupaj z ženo odšel še na mamografijo, slikanje pljuč in na posvet s kirurgom. Rekel je, da me bodo poklicali. Že v ponedeljek so me in v torek sem bil v bolnici. Zjutraj so me operirali in mi odstranili dojko ter 21 bezgavk.
Vas ni bilo nič strah?
Ne, jaz sem bil v svojem svetu in menil, da če smo že tukaj, se je treba pozdraviti. Popolnoma sem zaupal stroki, še danes ji. Le po tem, ko so omenili, da bom moral imeti tudi kemoterapijo, me je malo streslo, saj sem se spomnil prizorov iz filmov, serij. Na spletu nisem iskal nobenih informacij o tej bolezni. Samo zdravnike sem poslušal. Potem sem imel 16 kemoterapij, 25 obsevanj in 20 bioloških terapij, še vedno pa sem na hormonski terapiji. In bom še naslednja 4 leta. Naslednji teden imam spet posvet pri kirurgu, saj so mi predlagali, da bi preventivno odstranili še levo dojko.
Vas je ta izkušnja česa naučila, naredila močnejšega?
Zagotovo je, pa družinsko nas je močno povezala.
V nekem prispevku ste dejali, da se je dosti prijateljev in znancev med boleznijo od vas oddaljilo …
Mislim, da so se predvsem bali. Tak občutek sem dobil, da se ne nimamo nič več za družiti. Mogoče sem samo jaz imel tak občutek, kar je možno, saj je človek takrat res bolj občutljiv.
Potem se z njimi o tem niste nikoli več pogovarjali?
Ne, pogovarjali se nismo nikoli, se pa še zmeraj videvamo. Saj to ne vsi, to sta bila dva taka primera.
Dosti bolnikov poroča o tem, da se okolica ne zna ravno odzvati.
Da, ampak jaz mislim, da se okolica bolj boji, kaj nekoga vprašati. Bolj to, kot da bi mislili, da sem zdaj pa kužen.
Omenili ste, da vam o tej temi ni težko govorit, večini, si predstavljam, pa je. Zakaj, menite, je tako?
O vseh stvareh se rad odprto pogovarjam. Posebej o bolezni se mi zdi prav, da se pogovarjamo, da ljudje vedo, da se to lahko zgodi vsakemu, tudi moškemu.
Menite, da je premalo ozaveščanja o tej temi, posebej med moškimi?
Absolutno premalo. Saj pravim, da sem prvič slišal za to šele ob svoji bolezni. Večina ljudi, s katerimi se o tem pogovarjam, prizna, da niso vedeli, da imajo lahko tudi moški raka na dojki. Zadnjič sem slišal podatek, da je lani zbolelo 1600 žensk in le 10 moških.
Ste hodili tudi na skupinska srečanja, kjer bi o tem govorili, bili obkroženi z ljudmi, ki so se soočali s podobnimi problemi, kot ste se sami?
Ne, nisem, saj sem ob sebi imel družino, ki mi je stala ob strani. Če pa bi mogoče kdo potreboval, mojo pomoč, ali zgolj pogovor, nasvet, bi šel z veseljem. Ampak sam tega res nisem potreboval, saj sem imel doma ženo in dve hčerki, ki so vse to doživljale skupaj z mano.
Se torej nikoli niste počutili osamljeno, ali da vas ljudje, ki se s tem niso spopadali, ne bi razumeli?
Ne, nikoli. Saj pravim, kar imam teh ožjih prijateljev, so vsi zastopili, pomagali, kolikor se je le dalo, me prišli pogledat, se pogovorit.
Ali je morda bolezen, ki jo večina ljudi dojema kot 'žensko bolezen', na vas vplivala tako, da ste se zaradi tega počutili manj moško?
Da, v nekem trenutku je mogoče res bilo tako, ampak sedaj ne več. Ko vidim brazgotino, se počutim kot Rambo (smeh).
To mi je zelo zanimivo. Sem pričakovala drugačen odgovor …
A res? Ko sem hodil na kemoterapije, sta me onkologinja in asistentka povabili, da izpolnim onkološki vprašalnik, kjer so bila podobna vprašanja, zato da bi preko odgovorov izvedeli, kako se z bolniki pogovarjati, določiti neke smernice. In moja onkologinja jim je rekla, naj vzamejo mene, ker bom o vsem odkrito povedal.
Je bolezen kaj vplivala na vašo samopodobo?
Mogoče človek hitreje izgubi živce. Vsi, tudi zdravniki so mi rekli, naj se čim manj sekiram, ampak te kaj še vedno spravi ob živce. Veliko hitreje sem nervozen. Ne vem, ali zato, ker kaj ostane podzavestno ...
Je strah, da bi morali iti skozi vse to še enkrat, še vedno prisoten?
Da, ves čas je zadaj nekaj. Pa čeprav so rekli, da je vse to mimo. Mislim, da je to stvar, ki ti ostane za vedno.
Verjetno pa vsaj v manjši meri pomaga že to, da o tem odkrito govorite.
Da, meni izjemno pomaga.
Se vam zdi, da moški nasploh o tem ne govorijo radi?
Mislim, da zelo ne. Imam kar nekaj prijateljev, ki imajo raka na prostati, pa o tem ne želijo javno govoriti. Z mano že, drugim pa jim je zelo težko zaupati. To je tajna. Jaz sem takoj povedal vsem, ki so mi blizu.
Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?
Kaj vidim? Nič. Starega dedca (smeh). Ne čutim se manjvrednega.
Mislila sem v pozitivnem smislu. Če ste morda ste ponosni, da ste premagali raka ...
Ponosen sem, ker ni bilo lahko s temi kemoterapijami. Že hodit tja ni fino, sploh pa so te terapije zelo težka zadeva.
Pa vas brazgotina ne moti?
Ne, sem že poročen (smeh).
Je bolezen vplivala tudi na vaše psihično zdravje?
Da, seveda. Po kemoterapiji ravno prideš k sebi, pa se zaveš, da imaš čez en teden spet. In potem ne moreš spati. Ta spanec me še danes 'matra'. Zaspim, se ob enih zbudim, spet malo zaspim …To je tisto, ko premišljuješ.
Kateri del bolezni je bil za vas najtežji?
Čeprav ti vsi govorijo, da bo vse v redu in te poskušajo spodbujati, je najhujši del to, da ne veš, ali se bo res vse srečno izteklo. Ni nobenega zagotovila. Ko pa spoznaš, da druge ni, kot da greš skozi celoten postopek, je lažje. Nikoli me niti ni zanimala tudi alternativna medicina, saj sem popolnoma zaupal naši medicinski stroki.
Ste velikokrat izkazali čustva in se morda zjokali?
Seveda, še sedaj se kdaj. Verjetno ste tudi prej videli, da takoj, ko odprem to temo, iz mene planejo solze. Sem zelo čustvena oseba, posebej ko se gre za družino. Najbolj me je bilo strah, ko so zdravniki dejali, da je polovična verjetnost, da sem ta gen, ki je bil 'krivec' na nastanek raka pri meni, prenesel tudi na svoji hčerki. Na srečo so rezultati pokazali, da se to ni zgodilo.
Vas je torej bolj skrbelo za družino kot pa za vas samega?
Absolutno me je bolj skrbelo za družino.
Imate po tej izkušnji na življenje drugačen pogled?
Zagotovo. Ko se ti enkrat zgodi kaj takega, imaš drugačne prioritete. Nehaš se obremenjevati z malenkostmi, kot si morda v preteklosti se.
Ali sedaj poleg družine še kaj drugega bolj cenite?
(Dolg premislek) V bistvu ja; življenje sem na sploh začel bolj ceniti in ga poskušam živeti s čim bolj polno žlico. Z ženo greva sedaj večkrat okoli, na lepše, da vidiva in doživiva čim več novi stvari.
Gre za neke vrste drugo priložnost, kajne?
Res je, da sprevidiš, da se življenje ne vrti zgolj okoli dela in službe, temveč si je kdaj treba tudi privoščiti in v njem preprosto uživati.
Ste zagret kolesar. Vam je kolesarjenje pri okrevanju kaj pomagalo?
Definitivno. Že pred boleznijo sem šel velikokrat na kolo, sedaj žal malo manj, saj je bolezen moje telo nekoliko oslabila. Vendar je to povsem normalno in so me prehodno na to opozorili tudi zdravniki. Kemoterapija telo izčrpa in kar nekaj časa traja, da se telo strupe prečisti. Tako po operaciji sem se že vozil s kolesom, na sebi sem moral še vedno imeti flaško za drenažo, ki mi je bingljala ob boku (smeh).
Vas je to, da niste bili športni več tako močni, kaj ožalostilo?
Seveda, čeprav to je bilo res še najmanj. Sem si stalno zapovedoval, da saj kondicija bo kmalu prišla nazaj. Se ti pa neumno zdi, ker je zanjo treba toliko delat. Preden sem zbolel sem imel tudi deset kilogramov manj. Prej sem pozabil omeniti eno stvar, ki jo sedaj res pogrešam; tenis. Ker so mi na roki odstranili bezgavke, z njo ne smem nič več delati. V nasprotnem primeru mi roka takoj začne zatekati. Možnost bi edino bila, da se naučim igrati z levo (smeh).
Je bolezen torej vplivala tudi na vašo kariero, poklic?
Tudi. Počasi bom moral zamenjati svoj poklic. V lasti imam namreč avtomehanično delavnico, kjer imam trenutno enega zaposlenega. Sam za tovrstno delo nisem prijel že dve leti, saj ne smem z desno roko prijeti več kot pet kilogramov. To je pri tej bolezni v bistvu najbolj zoprna stvar. Zato se tudi strinjam s predlogom zdravnika, da mi bodo odstranili še levo dojko in bodo na ta način preprečili možnost, da postanem nefunkcionalen še z levo roko.
Kaj svetujete posameznikom, ki hodijo po isti poti, kot ste vi?
Stroki morajo zgolj verjeti in jo poslušati. Nič drugega. Pomembno je tudi, da imaš takrat ob sebi tako osebo, ki te zastopi. Brez tega res ne gre. Jaz sem to srečo imel in si niti zamišljati ne morem, da mi ob strani ne bi stala moja družina, ki je mislila name, me podpirala.
