Katja in Réda, Slovenka in Maročan, katerih skupna pot se je začela v Parizu, kjer sta vsak zase živela vrsto let. Trenutno bivata v Münchnu, kamor sta se preselila pred več kot tremi leti. Katja je bila sicer že od malih nog navdušena nad Marokom. Kot najstnica je gledala brazilsko serijo Klon, ki se je dogajala v Braziliji in v Maroku. Tu se je začela njena ljubezen do Maroka in se nadaljevala vse do danes.
Prek potovanj sta začela še bolj ceniti njuni kulturi in državi: "Veliko stvari pogosto vzamemo za samoumevne: pitno vodo, dobre ceste, varnost, svobodo izražanja, odprtost meja … Ko potuješ, odkriješ, da to ni dano vsem in da smo lahko res srečni, da živimo v razvitih državah z dobro kvaliteto življenja, urejenim zdravstvenim sistemom, možnostjo izobraževanja ..."
Dodata, da ju potovanja pritegnejo tudi zato, ker ju prisilijo, da gresta iz cone udobja: "Če smo samo doma, veliko stvari delamo iz navade, ne da bi se res zamislili zakaj in kako. Ko potuješ, pa si večkrat prisiljen iti ven iz svoje cone udobja; ko pride do sporazumevanja, iskanja poti, stila življenja, hrane… Ko potujemo, smo pogosto bolj odprti za novosti ter k njim pristopamo bolj zavestno. Tu se zgodi učenje in širjenje obzorij."
Vsak prihaja iz druge države, trenutno pa živita v Nemčiji. Kako se je bilo preseliti in 'staro življenje' pustiti za seboj? Kaj iz domače države najbolj pogrešata?
Oba sva šla v Francijo v študentskih letih, nisva pa si mislila, da bova v Franciji ostala kar deset let. Pariz ponuja ogromno možnosti za kariero pa tudi za osebno rast in je sploh v mladih letih odlično mesto za bivanje. Pariz oba obožujeva – je eno izmed najlepših mest, kar sva jih kdaj videla. Po več letih življenja v mestu luči pa se prebivalci Pariza vse bolj in bolj začnemo zavedati stvari, ki so turistom nevidne. Kakovost življenja v Parizu je precej nizka. Stavbe so resda čudovite, ampak hkrati zelo stare in posledično slabo izolirane. Zelenih površin je kar nekaj, a jih še vedno ni prav veliko. Tako sva tudi midva na neki točki začela razmišljati o selitvi v mesto, kjer bo kakovost življenja boljša. München združuje glavne stvari, ki sva jih iskala: mednarodno okolje, veliko narave, bližino gora in jezer, odlično izhodiščno točko za potovanja … Mednarodne selitve nikoli niso enostavne, a sva v tem že kar vešča, predvsem pa pogrešava najin krog najbližnjih v Parizu.
Koliko držav sta že obiskala in na katero vaju veže prav poseben spomin?
Zaradi dobrih povezav in finančne dostopnosti si dandanes potovanja lahko privošči že vsakogar. A to pušča negativne posledice na okolje. Menita, da se tega zaveda malo ljudi? Se vidva pri potovanjih poslužujeta kakšnih trikov, ki so za okolje bolj prijazni?
Res je. Čeprav se tega še kar ne zavedamo dovolj, prek potovanj hitro nehote precej negativno vplivamo na okolje. Prvi res enostaven korak, ki ga lahko naredimo takoj, je, da zamenjamo letalo z vlakom, posebej ko potujemo v Evropi. Letalo se sliši res super in luksuzen, a nam sploh na krajših razdaljah potovanja pravzaprav sploh ne olajša dosti. Velikokrat mislimo, da potovanja po naši državi ali sosednjih državah sploh ne moremo dojemati kot potovanje. Škoda. Ni treba iti daleč, da potujemo. Izogibanje plastiki je naslednji enostaven korak. Še posebej države v razvoju in manjši otoki pogosto nimajo razvite infrastrukture za ločevanje in recikliranje odpadkov. Plastični hotelski šampončki, ki jih imamo turisti tako zelo radi, pogosto pristanejo v morju. Enako velja za v plastiko zavito sadje, plastične slamice, steklenice in podobno. Še en nasvet za ljubitelje hotelov – iste brisače lahko uporabimo večkrat, namesto da jih menjamo vsak dan po kratki uporabi. Bodimo razumni.
S pojavom družbenih omrežij in napredne tehnologije pa se je spremenil tudi način potovanj. Kako sama vidita ta pojav? Sta privrženca starega načina potovanj brez tehnologije in družbenih omrežij, ali jih na potovanjih rada uporabljata? Kakšne so 'pasti' takšnega načina potovanj?
Absolutno. Raziskave so pokazale, da se mlajše generacije pogosto zanašajo izključno na Instagram, ko izbirajo destinacije za potovanja. Pozabljajo, da ljudje fotografije za Instagramu pogosto urejajo, prirejajo ter vzemajo iz konteksta. Na fotografiji bomo na primer videli čudovit razgled in milino narave, česar pa fotografija ne kaže, je vrsta turistov, ki vsi čakajo na to čudovito fotografijo, da se bodo z njo potem lahko postavljali na družbenih omrežjih.
'Travel influencers', na primer, se na visoko obiskane lokacije pogosto odpravijo v izjemno zgodnjih jutranjih urah, preden se jim pridružijo vsi turisti. A če se mi tja ne odpravimo pred sončnim vzhodom, lahko sami doživimo popolnoma drugačno, veliko manj sanjsko situacijo. Veliko ljudi, ki se na naju obrnejo po nasvet, je razočaranih nad potovanji, ker so svoja pričakovanja temeljili na idealiziranih fotografijah namesto na malo bolj globoki raziskavi.
Naslednji pojav, povezan s fotografijo in družbenimi omrežji, je ta, da je veliko ljudi dandanes tako obremenjenih s fotografiranjem in dokumentiranjem potovanj, da v potovanju na koncu sploh ne uživajo. Najina blogerska prijatelja sta nama pred kratim zaupala, da jima Dunaj res ni bil všeč, ker se ulic in stavb ni dalo lepo fotografirati zaradi električnih žic tramvaja, ki so 'zakrivali' vsak pogled. Lahko si predstavljate najino nestrinjanje. Tudi midva se morava včasih zavestno ustaviti in odložiti telefone, priznava. To je pomemben del najine ideje "Time to Trawell" – sporočilo vsem popotnikom, da moramo k potovanjem pristopiti bolj zavestno, tako glede cilja in načina potovanja kot našega vpliva na kraje in lokalne kulture, ki jih obiščemo.
Glede porasta tehnologije … Še nikoli v zgodovini ni bilo lažje potovati kot danes. Tehnologija nam danes omogoča enostavno rezerviranje prevoza in nastanitve, neposreden prevod menijev v naš jezik, po informacije nam ni več treba v knjižnico. Veliko ljudi zaradi vsega tega misli, da znajo dobro potovati. Pogosto pa spoznajo, da se na potovanje v resnici sploh niso dobro pripravili. Od izbire destinacije in obdobja potovanja do budžeta in pozabljene sončne kreme.
Na to vse opozarjava v The Ultimate Travel Plannerju. S pomočjo zabavnih seznamov in vprašalnikov vodiva popotnike, da se vprašajo, zakaj želijo potovati na izbrano destinacijo, kaj želijo odnesti od potovanja, s kom želijo potovati in podobno, preden se na potovanje sploh podajo.
Nenazadnje pa sva vsekakor hvaležna tehnologiji, ki jo z veseljem uporabiva v najin prid, sploh aplikacije, kot so Google Maps, Skyscanner, Uber itd. V preteklosti sva uporabljala Trip Advisor, ampak sva hitro ugotovila, da imamo ljudje zelo različne standarde ocenjevanja hotelov, restavracij, kar je lahko zelo zavajajoče. Kar midva zelo rada delava in kar priporočava tudi drugim, je to, da se na potovanju pogovarjamo z domačini. Midva jih vedno vprašava, kam grejo oni jest, katera plaža je najbolj skrita, in če je res vredno obiskati tisto must-see turistično točko. Vedno se trudiva biti bolj na strani domačinov kot turistov, kar najina potovanja zaznamuje na veliko bolj pristen način.
Tudi vajina glavna ideja, po kateri je blog Time to Trawell tudi dobil ime, je, da moramo k potovanjem pristopiti bolj zavestno, si zanje vzeti čas. Smo ljudje ob tako hitrem načinu življenja tega sploh še sposobni? Kako se vidva na potovanjih pripravita na popoln odklop?
Res je. Pogosto potujemo čisto prehitro, sledimo prenatrpanim programom in vse stvari fotografiramo, pozabimo pa si vzeti čas, da jih zares začutimo, da se kaj novega naučimo, spletemo kakšno novo poznanstvo. Hitro se lahko ujamemo v igro družbenih omrežij in primerjav, namesto da bi zares užili popotniške trenutke.
Midva se zelo trudiva, da svojih telefonov čez dan ne nosiva ves čas v rokah, da namesto stalnega dokumentiranja samo občudujeva svet okoli naju, da se namesto s pomočjo Google Translate-a rajši sporazumeva z jeziki, ki jih govoriva, ali pa gestami, če drugače ne gre.
Kar nama pomaga k potovanju pristopiti bolj zavestno, je najina dnevna potovalna rutina – vsak dan v najin potovalni planer zapiševa dogodivščine, opažanja, trenutke, ki so naju presenetili in še več, ob čemer dan še dodatno podoživiva.
Najboljši del? Vse najine potovalne dogodivščine so dokumentirane in vedno se lahko učiva iz preteklih izkušenj, preden se odpraviva na novo pot. Midva v svoj planer vedno prilepiva tudi par fotografij s poti in najin planer je res lep spomin na najine dogodivščine, tudi tiste majhne, ki bi jih sicer verjetno s časom pozabila
Kakšne izkušnje imata s spoznavanjem tujih kultur? So vama bile katere navade posebej zanimive, sta imela s katero kaj preglavic? Kaj pa lokalna hrana?
Spoznavanje tujih, predvsem lokalnih, kultur je za naju ključno, ko potujeva. Ne predstavljava si potovanja, kjer bi se družila samo s turisti. Vedno poskušava spoznati in razumeti lokalne prebivalce, njihove ideologije, način življenja. Rada se usedeva v kavarno in opazujeva ljudi; kakšen je njihov delovnik, koliko časa si vzamejo za kosilo, kako vzgajajo svoje otroke, kaj jejo, ali se zdijo srečni … Z veseljem se pogovarjava s prodajalci v trgovinicah, ljudmi, ki nama postrežejo 'brunch', pa tudi lokalnimi prebivalci, ki jih srečava na ulici, v restavraciji, na avtobusu. Vedno stremiva k temu, da se oddaljiva od vseh prepričanj in stereotipov, ki sva jih morda nehote in podzavestno prevzela prek medijev. Trudiva se, da ne presojava, temveč poskušava razumeti druge in sprejemati drugačnost. Ni vedno enostavno, a ključ do bolj strpnega sveta je ravno v tem.
Česar skoraj nikoli ne spregledava, je način vožnje, sploh ko tudi sama najameva avto. V Mehiki, na primer, se vožnja hitro zdi kaotična: nihče ne uporablja smernikov, vključevanje s stranske ceste je precej nenadno, veliko je neoznačenih ležečih policajev … Hitro nas lahko tak način vožnje spravi v nelagoden občutek ali celo jezo. Ko pa se enkrat prilagodimo temu 'kaosu', vidimo, da je v resnici kar urejen.
Presenečena sva bila nad omejitvijo kajenja na javnih prostorih na Japonskem. Kajenje je dovoljeno samo v posebnih zunanjih prostorih, nekakšnih 'avtobusnih postajah' za kajenje, s čimer se Japonci izognejo cigaretnim ogorkom in s tem povezanimi odpadki.
Lokalna hrana je prav tako pomemben del vsakega potovanja. Nikoli ne greva v Starbucks ali Burger King, temveč vedno poiščeva lokalne kavarne in restavracije. Rada poskusiva ulično hrano in čisto enostavne restavracije, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. To je res posebna izkušnja.
Kako pa je bilo navajanje navad drug od drugega? Katere navade drug od drugega so vama bile zanimive, smešne?
Réda je bil od samega začetka presenečen nad točnostjo Slovencev in v tem smislu večjo podobnost z Nemčijo kot Balkanom. Še vedno ga nasmeji slovensko dojemanje razdalij – mesto, oddaljeno uro vožnje stran, se Slovencem pogosto zdi precej daleč, medtem ko je v Maroku ista razdalja 'čisto blizu'. Zabavna mu je tudi šranga pred poroko. Ko sva se poročila v Sloveniji, je ves čas oprezal za svati, če bi ga presenetili s preizkušnjami.
Katjo je sprva zelo presenetilo pozdravljanje Maročanov. Zraven pozdrava bodo vedno vprašali, kako so starši, stari starši, sestre in bratje, tete in strici. Pozdrav včasih lahko traja tudi več minut. Sprva bizarno ji je bilo mešanje sladke in slane hrane, kot na primer pastilla, neke vrste mesna pita z dodatkom sladkorja in medu, vendar se je v to zanimivo mešanico okusov hitro zaljubila.
Dobrodošli v najboljši intimni klub - - Se︆︆ns︆︆to︆︆s︆︆.︆︆C︆︆o︆︆m