Vespa, osa, ki je pičila v srce

Tovarna Piaggio je pred drugo svetovno vojno izdelovala letala in preživela vojno vihro, po kateri je bila Italija razdejana in brez dobrih cest. Na čelu podjetja sta bila takrat brata Enrico in Armando Piaggio, ki se nista mogla sporazumeti glede nadaljnjih načrtov. Armando je menil, da morata slediti očetovim sanjam, Enrico pa se je zavzemal za spremembo poslovanja, kar bi lahko dosegli s konstrukcijo majhnega in ekonomičnega vozila, ki bi zarjavelo Italijo spravilo v pogon. Odšla sta vsak po svoje, Enrico pa se je na pot podal z vespo.

Jaka Racman je bil preveč neroden
Enrico Piaggio je glavnemu tovarniškemu inženirju Corradiniu D'Ascaniu naročil, naj poskuša ustvariti ekonomično vozilo na dveh kolesih, ki mora biti enostavno, robustno, primerno za oba spola, dostopno vsem slojem, omogočati mora udobno in stabilno vožnjo dvema osebama ter med uporabo ne sme umazati oblačil.

Mojster Corradinio je pri načrtovanju uporabil veliko rešitev iz domače aeronavtične stroke, ker pa ni prenašal motorjev, si je zadal nalogo, da se bo poskušal izogniti vsem njihovim negativnim lastnostim. Ustvaril je vozilo, ki ga je poimenoval ''Paperino'' (Jaka Racman), vendar Enricu ni bilo všeč, zato je zahteval spremembo dizajna. Zgodovina je pokazala, da je imel prav, saj ga je preoblikovan model takoj pičil v srce. Ko ga je prvič videl, je namreč vzkliknil: ''Sembra una vespa!'' (''Videti je kot osa!''). Tako je kultni skuter leta 1946 zagledal luč sveta v tovarni Pontedera.

Bila je ikona mnogih subkultur, ki so jo prilagajale svojemu okusu.

Jezdil jo je tudi Elvis
Vespa je bila že takoj odlično sprejeta, poleg tehničnih lastnosti (98 ccm, 3,2 KM, 60 km/h) pa je navdušila tudi s harmonijo dizajna, kakovosti in funkcionalnosti. Položaj za sedenje je bil izvrsten, z nogami je bilo enostavno doseči tla, voznik je bil zavarovan pred dežjem in blatom in imela je rezervno kolo kot avtomobil. Zaradi enostavnosti je bilo vzdrževanje praktično zastonj. Zahvaljujoč omenjenim značilnostim je vespa takoj osvojila italijanski škorenj, kmalu zatem pa ves svet.

Za kultni status vespe je imel zasluge tudi Hollywood. Pojavil se je Fellinijev film La Dolce Vita z Marcellom Mastroiannijem, Italija pa je bila predstavljena kot dežela vesp. Vespi se ni mogel upreti niti sam kralj rock'n'rolla Elvis Presley, ki je imel takrat v prestižni zbirki rdečega messerschmitta, rumeno isetto, rdečega cadillaca, srebrnosivega harleyja in belo vespo. 28. aprila 1956 je bila izdelana milijonta vespa, domača in tuja konkurenca v obliki lambrette, ruske viatke, nemškega basterta, belgijskega piattia in ameriškega toppperja pa je bila na kolenih. Svojo različico je poznala tudi socialistična Jugoslavija, kjer so bili mnenja, da lahko vse izdelajo doma. Tako so v Sarajevu začeli proizvajati NSU Primo, ki pa resničnih ljubiteljev seveda ni zadovoljila. Vespa je s strupenim želom odbijala vse napade, njena skrivnost pa je bila v tem, da za razliko od svojih konkurentov z leti ni izgubila niti kančka prepoznavnosti. Prav politika minimalnih sprememb jo je postavila ob bok ikonam, kot sta porsche 911 ali mini morris.

Pristojijo ji vse barve. Ker je elegantna in šarmira. © iStockphoto

Z vespo okoli sveta
V šestdesetih se je pojavila legendarna primavera, sedemdeseta so dala prvo vespo z elektronskim vbrizgavanjem in absolutno uspešnico model PX (1977), ki se prodaja še danes. Z okoli osem milijonov prodanih modelov je podjetje Piaggio zakorakalo v osemdeseta. Z modelom PX si je Italijan Giorgio Bettinelli podolgem in počez ogledal svet, za 250.000 kilometrov dolgo pot pa je potreboval deset let. Z istim modelom sta M. Simonot in B. Tcherniavsky leta 1980 prispela na cilj legendarnega relija Paris–Dakar. Licenčna proizvodnja je v tistem obdobju cvetela v Indiji, na začetku devetdesetih pa se je okus kupcev spremenil, saj so stremeli za plastičnimi in futuristično oblikovanimi skuterji. Brenčanje ose je postalo manj slišno in vespa se je znašla v resnih težavah.

Za ljudi s stilom
Na čelo "osjega gnezda" je leta 1992 prišel 24-letni Giovanni Alberto Agnelli, mlad poslovnež z izbrušenim občutkom za kulturo in zgodovinske korenine. Njegova naloga je bila v zelo kratkem času obdržati model PX kot simbol stila in obenem lansirati model, ki bo dotolkel evropske in japonske hibride. Čas je bil ravno pravi, saj se je tržišče zasitilo plastičnih "ponaredkov". Na ceste je ob petdesetletnici elegantno zapeljala vespa ET, ki je doživela pravi bum in utrla pot novim modelom. "Osa" je ostala popularna tudi v globaliziranem 21. stoletju.

Nekaj je gotovo. Vespa ni naključje, pogosto je izbira ljudi s klasičnim modnim okusom in eleganco ter posebnim življenjskim stilom. To je edini motor, na katerem v obleki niste videti smešno, in motor, ki so ga z vsem srcem sprejeli moški in ženske vseh ras, veroizpovedi in slojev. Osji strup je bil usoden.