Dolga leta je bilo zelo viden v slovenskem gospodarskem prostoru, po odhodu iz Revoza pa je obdržal naziv njegovega častnega predsednika. V Parizu se je rodil 19. maja 1942.
Iz Revoza so sporočili, da je Coursat svojo poklicno pot pri Renaultu kot pripravnik v komercialni direkciji začel leta 1962. Nekaj let pozneje je sodeloval v skupini, ki se je pogajala o vstopu Renaulta na takratni jugoslovanski trg, in bil imenovan za predstavnika Renaulta v ljubljanskem podjetju Cosmos.
Med letoma 1971 in 1977 je bil direktor Renaultovega predstavništva v Bolgariji in direktor Renaulta v Romuniji. Med letoma 1978 in 1992 je služboval na različnih delovnih mestih Renaultove direkcije za vzhodno Evropo in mednarodne posle.
Na čelo Revoza je kot njegov generalni direktor prišel leta 1992, po spremembi organizacije podjetja pa so ga leta 1994 imenovali za predsednika njegove uprave. Za svoj prispevek pri spodbujanju gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Francijo je tega leta prejel častni znak svobode Republike Slovenije.
Za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke je leta 1997 dobil nagrado Gospodarske zbornice Slovenije. Med letoma 1996 in 2001 je hkrati z upravo Revoza kot direktor vodil še Renaultov oddelek za vzhodno in jugovzhodno Evropo.
Pomembno vlogo je odigral že takoj ob prihodu Renaulta v Slovenijo, ko je šlo za dodelitev proizvodnje renaulta 4 eni od tovarn na ozemlju takratne Jugoslavije. Sicer pa je bila njegova poklicna pot znotraj Renaulta nekako ves čas povezana s Slovenijo.
Tako je tudi v času osamosvajanja in negotovih gospodarskih razmer v Sloveniji ter širše vztrajal pri ohranjanju proizvodnje, komercialne dejavnosti in pri nadaljnjem razvoju.
Njegovi sodelavci so mu hvaležni za njegov prispevek k razvoju podjetja, ki se je z leti uveljavilo kot eno najuspešnejših znotraj skupine Renault in zveze Renault Nissan, so še zapisali v Revozu.
Gospod Coursat je bil resnično velik prijatelj Slovenije. Vsega spoštovanja vredno je bilo tudi to, da se je zelo potrudil in se naučil slovenskega jezika. Takšne "tujce" bi Slovenija krvavo potrebovala, preden bodo domače barabe uničile s trudom, žulji in… ...prikaži več življenji prigarano narodovo bogastvo.