Jeseni je v Slovenijo uradno zapeljal lanskoletni evropski avto leta, električni renault scenic E-tech. Gre za avto z imenom starega izvora, a povsem nove vsebine, oblike in pogona.
O scenicu E-tech smo že obsežno pisali med prvim soočenjem s tem francoskim električnim avtom, ki si je zadal za enega ključnih ciljev 'demokratizacijo' električnega pogona.
Drzna oblika križanca, zelo prijeten notranji ambient, napredne vsebine všitega sistema OpenR ("powered by Google") in primerna, skorajda razkošna prostornost za do pet potnikov s prtljago. Vse to so njegove temeljne značilnosti, ki so jih nabrani kilometri samo potrdili.
Ter seveda sama vožnja, za katero so se uresničile obljube, da je to postal precej bolj vozniški avto in da gredo lahko nekdanje primerjave scenica kot zaboja na štirih kolesih dokončno v pozabo.

Najbolj tvegan test - vključitev družine
Ob prvem stiku z Renaultovim prvim pravim družinskim električarjem me je sicer najbolj pritegnila napoved, da gre še posebej pri različici scenic E-tech long range z večjo baterijo (87 kWh) za potovalnik, ki zlahka pokriva tudi daljše razdalje. Po WLTP menda celo prek 600 kilometrov.
Za takšnega torej ne bi smela biti nikakršna težava pot na oddih v Dalmacijo ali pa kakšna tura po Evropi. Njegov lastnik pa naj bi lahko brez zadrege, morda celo privoščljivo pomahal v slovo TDI karavanom.
Pa je vse to res? Želel sem se prepričati na najtežji mogoč način - na koži lastne družine. Vsekakor kar hudo tveganje za medsebojne odnose.
Na voljo smo imeli scenica E-tech long range, pet dni časa in idejo, da vmes z električnim avtom pridemo do poljskega Krakova ter nazaj. Vmesni dan in pol dolg postanek je bil načrtovan za Dunaj, vse skupaj naj bi bilo čim bolj podobno klasičnemu avanturističnem potepu z družinskim dizlom.
Ionity edina resna alternativa Superchargerju
Pred odhodom sem naredil nekaj domače naloge in se prek telefona naročil na Ionity paket Power, ki na vseevropski mreži hiperpolnilnic v zameno za mesečno naročnino zagotavlja enotno ceno polnjenja 0,39 €/kW.
Ne da bi delal reklamo za to mrežo polnilnic, a dejstvo je, da gre poleg Teslinega Superchargerja trenutno za najbolj razvejano in najhitrejšo možnost na evropskem avtocestnem omrežju s polnilnimi močmi prek 250 kW. Naročnino je mogoče kadarkoli pred naslednjim plačilnim obdobjem odpovedati in torej ne gre za vezavo. Cena elektrike je znotraj paketa bistveno ugodnejša, zato se tudi enomesečna naročnina hitro povrne.
Predvsem je treba omeniti mobilno aplikacijo Ionityja, ker omogoča vnaprejšnje načrtovanje poti s potrebnimi postanki. Uporabnik poleg cilja vnese oziroma izbere model avta, program pa samodejno pridobi podatke o velikosti baterije in pričakovani (avtocestni) porabi, tudi glede na vremensko napoved.
Želje in izračune je mogoče prilagoditi še z začetnim stanjem napolnjenosti (SoC) in tistim na koncu poti, tako da aplikacija izračuna potrebno število in čas postankov ter predlaga lokacije polnilnic Ionity, pa tudi drugih alternativnih ponudnikov hiperpolnilnic na poti. Prek aplikacije poteka tudi identifikacija uporabnika in upravljanje s polnilnico Ionity.

Tudi če bi šlo pri teh izračunih kaj narobe, sem se še vedno zanašal na OpenR. Gre za infozabavni sistem v vseh zadnjih modelih znamke Renault, ki pri električnih modelih dodatno tesno sodeluje z osrednjim računalnikom vozila in natančno spremlja porabo in stanje baterije.
Googlovi Zemljevidi poleg vnaprejšnje napovedi preostanka energije tudi zelo dobro segmentirajo in predlagajo vmesno polnjenje ter polnilnice na zastavljeni poti. Ena od prednosti Googla je, da lahko na podlagi svoje enormne baze lokacijskih podatkov spremlja, kdaj je bila določena polnilnica nazadnje v uporabi, pomaga s komentarji uporabnikov in v bližini ciljanega 'napajališča' na serijskem osrednjem 12-palčnem zaslonu celo prikaže sliko polnilnice za lažje fino lociranje.
Glede na vsa ta orodja v avtu in na mobilniku se je zdela načrtovanje poti kot hiter prigrizek, samozavest je bila pred odhodom na vrhuncu. To pa je tudi osnovna in prva napaka, ki jo lahko stori novopečeni avanturist z e-avtom, pa čeprav gre za renault scenica E-tech.
Avto je v prtljažnik s 545 litri prostora brez težav pogoltnil našo prtljago z velikim letalskim kovčkom vred, pa čeprav sem imel sprva pomislek zaradi visokega robu. Kabli so bili pospravljeni v dodatnem kletnem razdelku, čeprav bi bila pri zvrhanem zadnjem prtljažniku še boljša možnost kakšen prostor pod prednjim pokrovom.
A prostor pod njim je bil napolnjen s pogonsko tehnologijo, katere glavni del je kompaktni 160 kilovatni (220 KM) elektromotor. Pritegnil me je napis "Made in Slovenia" na serijskih LED prilagodljivih žarometih.
Pa pojdimo ...
Google je naračunal, da bi iz osrednje Slovenije do Dunaja oziroma dobrih 400 kilometrov stran lahko prišli samo z enim polurnim postankom za polnjenje, oziroma skupno v dobrih 4,5 urah.
Ker sem želel na prvem etapnem cilju vendarle imeti še dovolj veliko zalogo energije, smo prvi kratek polnilni postanek za kavico imeli na avtocestnem postajališču pri Mariboru in z 80 odstotki v miru nadaljevali do naslednje polnilnice kakih 30 kilometrov pred Dunajskim Novim mestom.
Tam je idila družinskega potovanja z e-avtom doživela prvi resnejši udarec. Grozd polnilnih postaj Pinkafeld je bil od izvoza z avtoceste oddaljen le nekaj sto metrov v manjši industrijsko-poslovni coni z ročno avtopralnico, nedelujočim avtomatom za pico in predvsem brez možnosti za kulturno opravljanje naravnih sekrecijskih potreb.
Podatki o vozilu (Renault Scenic E-Tech EV87 220hp)
Pogon: električni
Največja moč: 160 kW (218 KM)
Navor: 300 Nm
Mere v mm (D x Š x V, medosje): 4.470. x 1.864 x 1.571; 2.785
Prtljažnik v litrih: 545 - 1.670
Zmogljivosti: 170 km/h, pospešek 7,9 sek od 0 do 100 km/h
WLTP doseg (kombinirano): 550 kilometrov
Poraba na testu (kombinirana): 21 kWh/100 km
Cena: od 46.990 evrov

Niti kakšnih miz in klopc ni bilo, kaj šele nadstrešnic, saj je v nasprotju z vsaj osnovnim udobjem bencinskih postaj pri postavljanju e-postajališč počutje potnikov očitno še daleč stran od razmišljanja odgovornih. Ideji o mehkem množičnem prehodu iz fosilnega na električni pogon se s tem slabo piše.
Scenic E-tech si je vzel svoj čas za nabiranje energije, polnjenje je namreč tovarniško omejeno na zmernih 130 kW. To pri čakanju na porast energije z recimo med 20 in 80 odstotki v praksi naredi razliko kakih pet do deset minut v primerjavi z avtomobili, ki imajo polnilne moči po 200 in več kW ter seveda dovolj zmogljivo polnilnico pri roki.
Dobre pol ure prostega časa smo izkoristili za stoječo malico, dva otroka sta planila med menije odprtokodnega OpenR in začela igranje legendarne dirkačine.
Naš amaterizem je postal očiten ob pogledu na druge lastnike e-avtov, ki so drug za drugim prihajali in odhajali s postaje. Komaj so priklopili avto na kabel, so iz enega avta privlekli na plano frizbi, iz drugega žogo in že se je industrijsko parkirišče spremenilo v ad hoc igrišče.
Morda pa bom, obogaten z novimi izkušnjami potreb in zadreg e-potovanja, naslednjič v tisti prostor za kable stlačil še loparje za badminton. Še sreča da ni deževalo. V takšnem primeru bi si sicer v modernem scenicu lahko ogledali kakšno epizodo družinske serije ali kaj podobnega, sem se tolažil.
Vožnja v E-scenicu je zelo udobna
Pot do Dunaja je z dodatnimi 32 kWh, ki so stali 12 evrov, minila brez težav. Uporaba prilagodljivega tempomata s funkcijo asistence za ohranjanje smeri in razdalje, tišina in mirnost zmogljivega električnega pogona ter udobni sedeži scenica E-tech v zelo bogati izvedbi esprit Alpine so se na dolgi poti zelo dobro izkazali in resnično gre za potovalni družinski avto. E-scenic je primeren tudi za bolj vijugaste ceste, nova generacija je glede vožnje veliko bližje klasičnim kombilimuzinam kot pa enoprostorcem.
Velja omeniti nadpovprečno prostornost za noge na zadnji klopi z ravnim dnom. Manjši minus je le omejitev za stopala, ki ne morejo pod prednja sedeža. Za zdaj še zelo edinstveno v razredu in nasploh je strešno okno, ki s pomočjo elektrokromatske tehnologije lahko prehaja iz prozorne v neprosojno stanje, in to tudi po stopnjah.
Še en tehnični bombonček je bilo digitalno vzvratno ogledalo, ki sem se ga hitro navadil in je precej razširilo vidno polje za vozilom v primerjavi s klasičnim.
Naša nekdanja prestolnica zgled, kaj je to javni prevoz
Na Dunaju je avto počival, saj bi bilo v mestu, ki ima enega najbolj prijaznih, poceni in razvejanih omrežij javnega prometa, pravi greh riniti z avtom po centru. Pa čeprav je brezemisijski. Prehajanje z obmestne železnice na podzemno, ali pa na mestni bus ter tramvaj poteka hitro, čakalni intervali so minimalni. Spomin na slovenski poskus izboljševanja javnega potniškega prometa se zdi kot nočna mora.
In čeprav na Dunaju le še vsak peti mimoidoči govori nemško, precej več pa je balkanskih jezikov, se očitno skoraj vsi držijo načela pravičnosti - čeprav pred vožnjo z javnim prometom ni treba kazati ali validirati karte, jo imajo vsi s seboj. Nekoč smo bili z Dunajem v isti državi.

Ko udari Murphy, ti pa brez pametne razlage
Tretji dan popotovanja je temna stran električne mobilnosti udarila na polno, ideja, da bomo že zgodaj popoldan z Dunaja prispeli v skoraj 500 kilometrov oddaljeni Krakov, pa utopične sanje.
Najprej se je bilo treba pretolči skozi nepopisno gnečo gradbenih del na Dunaju. Optimistično nastrojen sem pri prilagajanju razmeram tvegano preskočil eno od opcij in za naslednji polnilni postanek raje izbral Ionity postajo Lednice na tamkajšnjem AC postajališču.
Nanj smo prispeli le z dobrimi 10 odstotki energije. Tam pa šok, po priklopu in je bila povezava po dobri minuti polnjenja na maksimalni moči že prekinjena. Nič ni pomagalo, niti premikanje med različnimi polnilnimi mesti niti več kot pol ure visenja na telefonu z Ionity klicnim centrom, resetiranjem in iskanjem napake.
Po njihovem je bilo s polnilnicami vse OK, po mojem pa z avtom tudi. Samo elektrike od nikjer. Baterijo sem v tistih kratkih, a jeznih minutah delovanja polnjenja uspel dvigniti do 15 odstotkov in v paniki poiskal alternativo prek avtomobilovega OpenR. Z nekaj preostalimi odstotki energije smo prikrevsali do bližnjega češkega mesteca, kjer je bila na dvorišču Renaultove konkurence nameščena Moonova polnilna točka.
Požrl sem cmok in kot nenaročnik plačal, kolikor je bilo pač treba, samo da sem sebe, še bolj pa družino rešil najhujše nočne more uporabe e-avta - da obstaneš sredi ničesar, z uničenimi načrti in prazno baterijo.
Še veliko bolj kot denarja mi je bilo žal izgubljenega časa. Da ne govorim o srditih pogledih in očitkih družine, ki je potovanje z e-avtom do te prigode še kolikor toliko enačila s klasičnim avtom, s katerim se lahko ustaviš na katerikoli bencinski črpalki ob poti in čez nekaj minut odpelješ dalje.

Z avtom sva začela 100-odstotno sodelovati
K sreči je bila to najnižja točka potovanja, obogaten z izkušnjami pa odslej nisem ničesar več prepuščal Murphyju.
Polnilno postajo sem poiskal, še preden je bila na voljo zadnja četrtina energije in hkrati že načrtoval naslednji postanek. Je pa res, da nisem sledil tempu kadečih se poljskih dizlov, ki so divjali mimo mene pri legalnih 140 km/h. V Krakov smo prišli s precej večjim preostankom energije glede na tistega, ki mi ga je takoj po zadnjem polnjenju pri češki Ostravi napovedal OpenR. Zelo se mi je prikupilo, da je tudi renault E-scenic deloval po načelu "kaj pa če …"
Naslednji dan smo opravili izlet do zloglasnega in pretresljivega Auschwitza, kjer je pred 80 leti delovala največja, na žalost tudi najbolj učinkovita tovarna smrti v zgodovini človeštva. V Krakovu sem pred zadnjim petim dnem potovanja avto za 16 ur priklopil na šuko vtič v podzemni garaži, tako da je SoC zrasel do štirih petin.

Dejstvo: traja dlje, precej dlje ...
Pot nazaj v domovino v enem kosu je bila morda celo najbolj realen pokazatelj, na kaj vse mora računati voznik e-avta, četudi gre s polnilnicami vse po načrtih.
Krakov je od Ljubljane oddaljen slabih 900 kilometrov oziroma devet ur vožnje brez postankov. Na poti, ki bi ga z enim nekoliko večjim tankom dizla verjetno premagali brez težav, smo se za polnjenje električne energije ustavili štirikrat, k sreči je vse potekalo kot po maslu. Zelo verjetno pa bi se v klasičnem avtu za počitke vključno s kosilom ustavili najmanj enkrat manj, pa tudi sicer bi bili postanki krajši.
Imeli smo še smolo pri Dunaju, kjer je bila zaradi hujše prometne nesreče že tako obremenjena vzhodna obvoznica skupaj z vzporednimi cestami povsem blokirana. Domov smo se vrnili 13 ur po startu iz Krakova.
Poraba energije na poti z veliko večino avtoceste je bila v povprečju 21 kWh/100 kilometrov, oziroma za okoli 300 kilometrov resnično brezskrbne avtocestne vožnje.
... je pa tudi cenejše
Skupaj smo opravili okoli 2.100 kilometrov poti. Za elektriko na poti smo skupaj z neprilikami porabili okoli 130 evrov. Če bi se peljali z dizlom in s povprečno avtocestno porabo sedmih litrov, bi za isto pot preračunano zapravili okoli 220 evrov.
Pa še z normalno hitrostjo sem se lahko z brezemisijskim avtom vozil skozi avstrijske avtocestne ekocone, kjer je sicer promet za klasične avte omejen na 100 km/h.
Epilog popotovanja z električnim avtom je na vsak način poln novih izkušenj. Je mogoče, ni pa nujno brez težav in napetosti. Kaj je šlo narobe pri polnjenju pri Lednicah, bo ostala večna uganka.
S pravim pristopom, vedno vsaj 25 odstotki energije in z najmanj enim rezervnim scenarijem glede polnjenja pa je mogoče v avtu, kot je renault scenic E-tech, tudi na daljše poti prek Evrope potovati relativno samozavestno, udobno in brez prepirov. A z nujnim upoštevanjem dodatne časovne komponente.
In doma nikar ne pozabite tistega frizbija.
















Hahahahaha
Kup enga nabijanja. Električni avti počasi in vztrajno prodirajo, se izpopolnjujejo in zadovoljujejo že kar nekaj lastnikov, ki se ne bomo nikoli več vrnili na klasiko. Na koncu boste vsi nabijači prej ali slej pristali na elektriki.
Najprej naj napišem, da avtor članka se pač ne spozna ravno dosti na elekrične zadeve, npr. cena 0.39 eur na kw je totalno narobe napisano. Na polnilnici plačaš ceno glede na el energijo, torej na kWh..