Ko govorimo o Renaultovih enoprostornikih, imamo v mislih seveda espace in scenic oziroma grand scenic, kdo se mogoče spomni še modusa in njegove podaljšane različice grand modus ter njunega naslednika capturja, ki se uradno uvršča med križance, in ima tudi prav. A če na stvari pogledamo z drugačnega zornega kota, lahko vidimo, da je bilo avtomobilov, ki bi jih lahko navedli vsaj kot predhodnike enoprostorcev, v Renaultovi zgodovini kar precej. Najbolj očiten je kar renault 4, ki je bil pri nas znan predvsem kot katrca.
Trpežna katrca
Renault 4, s katerim so si dragocene izkušnje v proizvodnji avtomobilov nabirali tudi v novomeškem IMV, predhodniku današnjega Revoza, in njegovo proizvodnjo leta 1994 končali s 575.960. izdelanim avtomobilom, bi lahko označili kot enega najbolj uspešnih in najbolj prepoznavnih avtomobilov v zgodovini avtomobilizma.
Senzacijo je izzval že na samem začetku avtomobilskega življenja, saj je bil jeseni 1961 prvi majhen avtomobil, ki se je pririnil v ospredje na avtomobilskem salonu v Frankfurtu, poleg tega pa ni bil nemškega porekla, kar je bil dodatni uspeh. Pozornost je vzbudil predvsem s svojo zasnovo. Kot petvratna kombilimuzina – ali pa enoprostornik - s prostornim in prilagodljivim prtljažnikom, ki ga je bilo z osnovnih 255 litrov z razmeroma preprostim zlaganjem zadnje klopi mogoče povečati na 950 litrov, vanj pa se je vstopalo skozi velika zadnja vrata, ki so se odpirala navzgor, je v avtomobilski svet vnesel nekaj povsem novega. Poleg tega je bila njegova potniška kabina v njem kljub majhnim zunanjim meram zelo prostorna.
Renault je s katrco tudi popolnoma opustil zasnovo njegovih dotedanjih avtomobilov z motorjem in pogonom v zadku in neposredno za prednjo premo vgradil novi vodno hlajeni bencinski štirivaljnik, ki je poganjal prednji kolesi. Katrca je tako bila prvi renault s prednjim pogonom in po njej so se zgledovali tudi skoraj vsi Renaultovi modeli za njo. Karoserija je bila poleg tega z vijaki privita na osnovni okvir z motorjem, zaradi česar je bilo vzdrževanje preprosto, olajšane pa so bile tudi morebitne spremembe. A teh ni bilo veliko, saj po njih ni bilo nikoli potrebe.
Avtomobila se je domislil tedanji predsednik Renaultovega upravnega odbora Pierre Dreyfus, ki je med prebiranjem nekega članka o demografskem razvoju Francije prišel do sklepa, da bodo Francozi in drugi Evropejci v prihodnosti potrebovali takšen avtomobil. Ni se zmotil, saj je renault 4 enako dobro ustrezal družinskim očetom, študentom, obrtnikom, razvajenim pariškim damam in celo pustolovcem, saj jih je pripeljal skoraj na vse, tudi najbolj odročne konce sveta. Renault prvega pol milijona katrc izdelal že tri leta po začetku proizvodnje, do konca proizvodnje leta 1992 pa je število naraslo na 8.135.424.
Avto za avanturiste
Ko govorimo o prednikih Renaultovih enoprostornikov, se težko izognemo tudi matri rancho – ki jo poznamo tudi kot simco rancho ali matra-simco rancho – majhnemu avtomobilu z napihnjenim zadnjim delom, ki bi ga lahko označili tudi kot majhnega dostavnika, a to ni nikoli bil. Proizvajalec je namreč avtomobil ljudem ponujal kot »večnamensko prostočasno vozilo«, na kar je namigoval tudi z grobim terenskim videzom. A podobno kot pri marsikaterem današnjem križancu, so se njegove terenske zmogljivosti končale zgolj pri videzu.
Kljub temu je matra rancho pritegnil avanturistično naravnane ljubitelje asfalta, ki jim je bil všeč tudi zaradi solidnega 1,4-litrskega motorja. Zaradi prostornega zadnjega dela se je izkazal tudi kot spodoben prevoznik tovora in ljudi, pri čemer mu je uporabnost lahko povečevala tudi tretja sedežna vrsta.
Rancho se po uspehu sicer ni mogel kosati s katrco, a je na svoj način tudi precej uspešen avtomobil. V začetku načrtovana proizvodnja največ 20 tisočih primerkov se je namreč na koncu dvignila na skoraj 60 tisoč. Proizvajali so ga sedem let, vse do leta 1977, ko ga je na tekočem traku nasledil avtomobil, ki je bil v začetku razvit kot njegov naslednik, a ga je v vseh ozirih močno presegel: renault espace.
Pravi enoprostorniki
Renault espace, ki velja za prvega pravega evropskega enoprostorca, je tudi nastal pri Matri, oziroma njenem tedanjem principalu evropskem Chryslerju, a brez Renaultovega posredovanja nikoli ne bi zapeljal na ceste in postal uspešna zgodba, o kateri si lahko več preberete v članku, ki smo ga namenili prav zgodovini espaca. Čeprav nikoli ni veljal za enoprostorca, bi lahko med zgodnje predstavnike tega tipa avtomobilov uvrstili tudi renault twingo prve generacije, čigar zgodovino smo na našem portalu tudi že opisali.
Espacov – in twingov - uspeh je sredi devetdesetih let botroval tudi nastanku prvega enoprostornika spodnjega srednjega razreda, ki se je vrinili med njiju. Leta 1996 je namreč Renault v ponudbo kombilimuzine megane dodal megane espace, ki je prilagodljivosti kombilimuzine dodala povišano karoserijo, ki je ob praktično enakih gabaritih prinesla predvsem udobnejše sedenje na bolj pokončnih sedežih in več prostora, ki je prišel do izraza predvsem v družinski rabi. Če k temu dodamo še tri posamično obvladljive in odstranljive sedeže namesto enotne zadnje klopi, in posledično prilagodljivost notranjosti, je bil uspeh zagotovljen.
Renault je scenic sicer že leta 1991 na avtomobilskem salonu v Frankfurtu napovedal s študijo renault scenic concept. Tedaj je razložil tudi njegovo ime. Ime scenic, ki ga mnogi povezujemo z dobrim "scenskim" razgledom, je v resnici okrajšava precej dolge oznake študije "Safety Concept Embodied in New Innovative Car", kar bi lahko prevedli kot "varnostni koncept utelešen v novem inovativnem avtomobilu". Za njim je stala zamisel o neke vrste "družinskem gnezdu", z njim pa je Renault vpeljal tudi novi koncept enoprostorca, ki je modularnosti in prostornosti dodal še kompaktne mere.
Nič nenavadnega torej, da so uporabniki v scenicu kmalu začeli videti posebni model avtomobila, kar so uvideli tudi pri Renaultu in scenic v novi leta 2002 predstavljeni generaciji povsem ločili od megana. Scenic je poleg tega kot samostojni model dobil tudi podaljšano različico grand scenic, ki je že sicer prilagodljivemu avtomobilu prinesla še dodatni prostor in možnost dodatnih dveh sedežev v tretji vrsti ter v ponudbi ostala vse do danes.
Scenic in grand scenic sta podobne lastnosti, seveda oblikovno in tehnično posodobljena, obdržala tudi v leta 2009 predstavljeni tretji generaciji, s četrto generacijo pa so po letu 2016 po zgledu večjega espaca spogledujeta s križanci, a le na zunaj, saj v notranjosti še naprej ostajata prava predstavnika vse bolj redkih enoprostornikov.
Enoprostorski malček kratkega veka
Opisa Renaultovih enoprostornikov ne moremo zaključiti brez omembe modusa, s katerim se je francoska znamka podala tudi med proizvajalce majhnih enoprostorcev, ki so majhnim mestnim avtomobilom dodali precej udobja in preglednosti, predvsem pa prilagodljive uporabnosti. Renault je modus marca 2004 sprva predstavil kot dokončno študijo na avtomobilskem salonu v Ženevi, že septembra istega leta pa so začeli v španski tovarni v Valladolidu izdelovati serijske avtomobile. Čeprav je bil predstavljen pred njim, je bil v bistvu izpeljanka iz platforme, ki jo je Renault razvil za clio, ki je na ceste zapeljal leta 2005. Modus si je s cliom delil le dobrih 20 odstotkov sestavnih delov.
Modus se je kot prvi majhen avtomobil lahko pohvalil s petimi zvezdicami za varnost voznika in potnikov na preskusnih trčenjih agencije EuroNCAP ter štirimi zvezdicami za varnost otrok ter pešcev in drugih ranljivih udeležencev v prometu – seveda po tedanjih merilih. Precejšnjo prilagodljivost notranjosti je omogočal doplačilni sistem za vzdolžni pomik zadnje klopi triptic, ki je poleg razporejanja prostora med zadnjo klopjo in prtljažnikom omogočal še en trik. Če sta se zadaj peljala le dva potnika, sta lahko zložila sredinski del klopi in ga potisnila nazaj, bočna sedeža pa pomaknila nekoliko skupaj, da sta uživala več širine. Ob prenovi februarja 2008 je modus poleg nekaterih izboljšav po zgledu scenica dobil tudi 161 milimetrov daljšo različico grand modus.
In takšen je ostal do leta 2012, ko se je poslovil iz avtomobilskega sveta. Načeloma ga je sicer nasledil renault captur, ki pa je opustil pripadnost razredu majhnih enoprostornikov in se podal v bolj prestižni in tedaj tudi že bolj priljubljeni razred majhnih križancev.
