V nasprotju z avtomobili, ki prihajajo iz Hyundaijevega športnega oddelka N, paket N line ne prinaša prave športnosti, ampak je bolj namenjen tistim, ki cenijo športni videz bolj tuzemsko motoriziranega avtomobila. Hyundai je zunanjosti tucsona N line tako namenil bolj agresivno masko in odbijač, črna kolesna plazišča in še kakšno malenkost, v notranjosti pa izstopajo predvsem aluminijasti pedali in rdeči šivi na sedežih, armaturni plošči in volanskem obroču, ki se lepo uleže v voznikovi roki. Kljub temu bi lahko za element, ki najbolj izstopa, označil veliko aluminijasto ploščico za naslanjanje leve noge.
Neposredna vozna tehnika
Volanski obroč sicer ni le bolj športnega videza, s katerim malo spominja na tistega v hyundaiju i30 N, ampak je povezan tudi s tršim in bolj neposrednim volanskim mehanizmom, ki sodeluje z nekoliko bolj športno vzmetenim podvozjem. Težko bi rekli, koliko dodatek realno vpliva na vožnjo, saj ima tucson že v osnovi precej dobre in dinamične vozne lastnosti, a gotovo vpliva na boljši občutek voznika.
Da kljub vsemu ne gre za pravega športnika, ampak takšnega, ki bolj pogosto kot v povprečju obišče telovadnico, dokazuje motor, 1,6-litrski turbodizelski štirivaljnik z močjo »zgolj« 100 kilovatov, ki sicer ne kaže pomanjkanja moči, atlet pa tudi ni. Vsekakor pa kot soliden dizel v vseh režimih vožnje preseneti s kultiviranostjo in ugodno porabo goriva. Ta se je na testu gibala nekje med šestimi in sedmimi litri na sto prevoženih kilometrov. Omenjeni motor je sicer srednji med turbodizelskimi, ki jih je Hyundai namenil tucsonu, in močnejši v kombinaciji s prednjim pogonom. Najmočnejši je namreč na voljo le s štirikolesnim pogonom.
Pestrost opreme
Kljub temu, da je imel prednji pogon, pa povsem brez terenskih dodatkov tudi testni tucson ni bil. Vozniku je namreč v njem pomagal asistent, ki neveščim voznikom precej izboljša občutek med spustom po strmem klancu. A dvomim, da ga bo kdo od lastnikov takšnega športnega terenca kdaj zares uporabil. Oprema N line je sicer nadgradnja tucsonove najboljše opreme impression, kar pomeni, da v njem najdete tudi vse druge pripomočke, ki jih Hyundai ponuja v tem modelu. In teh je kar precej.
Tucson ni prav majhen avtomobil, zato v notranjosti med sedenjem na prednjih sedežih in zadnji klopi z oblogami iz velurja, ki je del paketa N line, ne čutite nikakršnega pomanjkanja prostora. S 513 litri je povsem soliden tudi prtljažnik. Razgled naokoli je povsem soliden, pri pogledu nazaj pa vozniku pomagajo tudi elektronski pripomočki, precejšnja višina sedežev pa olajša tudi vstop nanje.
Tako motoriziran Hyundai tucson N line stane dobrih 35 evrskih tisočakov, kar je v relativnem smislu sicer ugodno, nikakor pa ni poceni. A če se v želji po nekaj rezerve v denarnici zadovoljite z manj opremljenim avtomobilom in šibkejšim, morda celo bencinskim motorjem, ga lahko kupite že za malo manj kot dvajset tisočakov. To pa je že vredno razmisleka, saj je tucson v osnovi precej ličen, prostoren in uporaben športni terenec.
Podatki o testnem vozilu (hyundai tucson 1,6 CRDi 136 N line)
Motor: turbodizelski, štirivaljni, 1.598 ccm
Največja moč: 100 kW (136 KM) pri 4.000 vrtljajih
Največji navor: 320 Nm pri 2.000-2.250 vrtljajih
Zmogljivosti: 180 km/h, 11,2 sekunde od 0 do 100 km/h
Dimenzija (D x Š x V v mm): 4.480 x 1.850 x 1.660, medosna razdalja 2.670
Prtljažnik (v litrih): 513—1.503
Poraba: 4,8-5,0 litra/100 km (kombinirani cikel NEDC), izpusti CO2: 126-132 g/km
Cena v evrih: 35.020
Plusi: Zunanji in notranji videz, oprema , udobje,prostornost, prtljažnik, motor in pogon
Minusi: Nekoliko grob nastop, glasen motor.
