Na daleč sem ga videl v ogledalu, tam nekje sredi Poljanske doline. Voznika audija A3 (8P), kako se je za njim dvigal oblak črnega dizelskega dima, ko se je zagnal za menoj po cesti. Me skušal ujeti v dolgem zavoju in na sledeči kratki ravnini prehiteti kar čez polno črto. A je nato k sreči še malo počakal, toliko da sem lahko v ogledalu od blizu “občudoval” videz njegovega že konkretno obdelanega motornega pokrova. Na dovoljenjem mestu pa je z nedovoljeno hitrostjo besno zahrumel in zakadil mimo ter z nagonom brezglavega lovca že hajkal naslednjega “zajčka”, ki naj bi šel prepočasi za zmogljivosti štirih krogov in “sposobnosti” njegovega voznika.
Skomignil sem z rameni. Bistvo vožnje mi je veliko bolj poosebljal civic sport, ki sem ga upravljal - dramatičen na pogled, poln takšne in drugačne tehnologije, na migljaj ubogljiv, z udobnim podvozjem in nadpovprečno prostornostjo. Če je bila prejšnja generacija predvsem evolucija osme, potem je zdajšnja, deseta, končno spet nekaj posebnega, tisto kar zapriseženi vozniki hond stalno zahtevajo. Po novem prek 4,5 metra dolg avto nase opozarja že z izgledom, ki mu spet ni para med sodobniki, tudi všeč ne more biti vsakomur. Poskrbi pa za veliko opaznosti na cesti, tudi ponoči, ko spredaj dan ustvarjajo LED žarometi, na bokih pa po ameriško zasveti rumena svetloba.
Bolj prostorna, a s kompromisi
Notranjost je ob prvem stiku morda majhno razočaranje, saj armaturna plošča z veliko nepravilnimi linijami in izseki deluje preveč manga-stripovsko, premalo skladno. A v praksi se vse dobro obnese - kakovostna stikala, všečno ukrojen volan, kratka prestavna ročica, ki tleska med prestavami novega menjalnika ... Tudi sedeži lepo oblivajo telo, čeprav sem upal, da mi bodo dovolili nastaviti položaj še nižje.
Honda se še ni odpovedala ne ravno lični trdi plastiki na armaturni plošči, nekaj, kar nemci in francozi že nekaj časa bolje obvladajo. Odrasla zadnja potnika imata v novi generaciji več prostora za okončine, zaradi nizke strehe pa manj za glavo. Morebitnega vmesnega potnika bo motil sredinski tunel. Prtljažnik je eden največjih v razredu in čeprav civic ni več tako vsestranski kot nekoč (ni več “magičnih” sedežev), pa je mogoče vanj spraviti presenetljivo veliko krame. Tudi v opremski različici sport, ki ima zaradi atraktivne zunanjosti, vključno z dvojno sredinsko izpušno cevjo, nekoliko zmanjšano prostornino.
Pomanjkljivosti civica vidim v malenkostih, kot so nelogično upravljanje s tipkami na volanu. Za upravljanje sicer bogatega potovalnega računalnika je na voljo le en gumb, za prehode med viri zvoka in postajami audio naprave pa kar štiri, čeprav jih bo povprečni voznik veliko manj uporabljal. Civic sport ima bogato varnostno opremo, ne manjkata niti serijski radarski tempomat in pomočnik za zastoje. Je pa delovanje prvega nemirno, kar se kaže v nenadejanih pospeških in zaviranju.
Pozitivno oceno v primerjavi s prejšnjim “poprodajnim” izgledom lahko pripišem tudi infozabavnemu sistemu, ki zmore predvajati video vsebine, se vezati z internetom, množiti aplikacije in se prek različnih priključkov povezovati z zunanjimi napravami. Še pa ima rezerve na področju logičnosti upravljanja. Pa vzvratno ogledalo, ki bi ponoči samo potemnelo, bi tudi lahko primaknili zraven v avtu, ki meri na premijske tekmece.
A kaj da se je zgodilo s tistim audijem? Kdor pozna cesto pred Škofjo Loko, polno počasnih odsekov, kjer niti nevarno prehitevanje ne pride v poštev, mu je jasno, da se je TDI zaman tako naprezal, saj je njegov voznik kmalu lahko opazoval nizek hondin nos v vzvratnem ogledalu
Prav motor je eden od najboljših delov avtomobila, tu so Hondini inženirji znova pokazali svoje talente, ki so vzor bližnjim in daljnim tekmecem. Za različico sport je rezerviran novi 1,5-litrski turbo bencinski motor s konkretnimi 182 “konji”. Deluje zelo atmosfersko, kar pomeni, da nima izrazitih prehodov podajanja moči, temveč vleče zvezno od nizkih vrtljajev dalje. Pri okoli 2.000 vrtljajih se vseeno čuti prvi konkretni bodljaj, drugi sledi pri okoli 4.000 vrtljajih. A veliko večino dela je sposoben opraviti brez naprezanja in brez vrtenja turbine, za kar se ima zahvaliti tudi nizki masi avta.
Pogled na merilnik porabe me je navdušil - 5,4 litra na 100 kilometrov. Ob hudem priganjanju še vedno le okoli 7,5 litra. Če bi sestavljal idealen avto v “golfovem” razredu, potem sta polji motor in ročni menjalnik oddani!
Novi civic je takšen, kot sem si želel - nekonfekcijski avto, v katerem se človek počuti v vlogi šoferja, ne upravitelja. Je varen, je tehnično sodoben, a še vedno vsakdanje uporaben. V različici sport deluje tudi zelo našpičeno. Nekaj majhnih zameric mu ne morem šteti preveč v slabo.
Tudi cenovno je smiselno postavljen, saj je glede na raven opreme in zmogljiv motor slabih 21.500 evrov primerna cena.
Podatki o vozilu: honda civic 1,5 sport
Motor: 1.498 cm3, turbobencinski, 134 kW (182 KM) pri 5.500 vrt/min.
Navor: 240 Nm pri 1.900 vrt./min.
Dimenzije (D x Š x V v mm): 4.518 × 1.799 × 1.434, medosna razdalja 2.697.
Prtljažnik (v litrih): 420-1.209.
Poraba na testu: 5,4 litra/100 km (mešani cikel), izpust 133 g CO2/km.
Zmogljivosti: 220 km/h, 8,2 sekunde od 0 do 100 km/h
Cena (redna/s popustom): 23.490/21.490 evrov
Plusi: Drugačnost, veliko (delujoče) tehnologije, uporabnost, motor, menjalnik.
Minusi: Hrup izpod koles, predirekten volan, podvozje ni na ravni najboljših.
Mogoče so ga od zadaj razbili...
Pozdraveljeni, v galeriji poleg 1. fotografije je skupno 30 fotografij, seveda tudi zadnjega dela. Andrej Leban
Premalo fotk. Sploh nevem kako od zadaj izgleda.