Nissan note je bil vedno svoje vrste posebnež. Z zunanjimi dimenzijami je tipičen mestni predstavnika B avtomobilskega razreda, zaradi oblike enoprostorca pa ponuja nadpovprečno veliko prostora v kabini in prtljažniku. Če k temu dodamo še nadpovprečno udobje v razredu, kjer je konkurence ogromno, B-max, captur, 2008, pa tudi clio, polo, fiesta ...
Ni med najbolj opaznimi
Naštel sem večinoma najbolj pozitivne plati, teh bo v nadaljevanju testa še nekaj … Note v drugi generaciji gledano z oblikovnega stališča ni najbolj opazen na cesti. Morda prav zato, ker Japonski oblikovalci z mehkimi linijami, ki so v nasprotju z evropskimi ostrimi potezami, niso želeli izpostaviti športnosti vozila, ampak bolj praktičnost. Vseeno je razlika s „škatlastim“ predhodnikom kot dan in noč.
Monotonost so razbili z detajli, na primer ohišje vzvratnih ogledal je v kontrastni barvi s karoserijo, enako velja za kljuke vrat, veliko je kroma, kar poskrbi za bolj atraktiven videz, a je hkrati treba posvetiti več pozornost vzdrževanju.
Veliko prostora, a tudi preveč plastike
Potovalni prostor se do neke mere zgleduje po manjši micri, z njo si deli tudi platformo. Recimo, v krogu razporejena stikala, nad 5,8-palčnim ekranom na dotik, je podobnost z micro. Meni pri micri osebno to ni najbolj všečna rešitev, enako menim za nota. Stikala so raztresena po vsej armaturni plošči, volanu, celo na ohišju merilnikov vrtljajev. Kar malo zastarela rešitev.
Je pa notranjost v primerjavi s predhodnikom bolj razgibana, očem prijetnejši so materiali, kot je lakirana plastika, ki je že lepa a tudi magnet za puščanje prstnih odtisov in nabiranje prahu. Po kabini je preveč trde plastike, ki je videti preveč ceneno. Konkurenca se že nekaj časa poslužuje tudi mehkejšega in na otip prijetnejšega oblazinjenja, celo usnja (toyota yaris, mazda2). Tudi pri razsvetljavi spredaj bi se lahko bolj potrudili, je pa pohvalno, da so lučko namestili tudi nad zadnjo klop.
Glavna prednost je nota je prostornost in uporabnost. Kljub temu, da na zunaj ni več škatlast, ni izgubil na uporabnosti, še več, konkurenci je lahko za zgled. Zadnja vrata se odpirajo zelo na široko, zato je vstopanje na zadnje sedeže enostavno. Potniki zadaj bodo presenečeni nad centimetrskim udobjem za kolena. Še naprej ima sistem vzdolžnega pomika zadnje klopi, ki omogoča še več prostora za noge potnikov, ali povečanja velikosti prtljažnika. Ta v osnovi meri 325 litrov, če klop pomaknemo popolnoma naprej se poveča na 411 litrov.
Praktičnost prtljažnega dela so nadgradili z 12v vtičnico, kljukicami za vrečke, dvojim dom prtljažnika in skritimi predalčki.
Trivaljnik za zelo umirjene voznike
Z drugo generacijo nota je Nissan razširil motorno ponudbo. Osnovni motor je atmosferski 1,2-litrski bencinski trivaljnik z 59 kilovatov moči (80 KM), ki je poganjal testno vozilo. Tehnične karakteristike na papirju niso preveč vzpodbudne, a je v praksi to motor, ki bo zadovoljil potrebe določenega kroga voznikov - predvsem umirjenih. Še zdaleč ne poka od moči. Bolj konkurenčen Fordovemu zmagovalnemu litrskemu trivaljniku, je 1,2-litrski trivaljni turbo motor z oznako DIG-S. Ne samo zaradi večje moči in več navora -, ampak tudi zato, ker je s tem pogonskim agregatom v paketu posebno, trše podvozje, ki nudi trše blaženja, krmiljenje, ki skupaj zagotavljajo bolj dinamično premagovanje ovinkov, z manj nagibanja.
Osnovni bencinar je nekoliko podhranjen z navorom, saj premore zgolj 110 Nm. To se najbolj pozna pri pospeških. Tudi ta agreagt se odzove na voznikov ukaz, ko odločno pohodi stopalko za plin, a, ko je polno obtežen, „sopiha“. Potrebuje nekaj „zaleta,“ da se razživi, takrat se tudi po avtocesti pelje povsem spodobno, predvsem pa je dovolj gospodaren. Petstopenjski ročni menjalnik ni presežek, tako po izgledu kot športnosti, je pa povsem spodobno natančen.
V mešanem ciklu vožnje je bila poraba 6,3 litra bencina na 100 kilometrov. 1,5 litrski dizel je najbolj varčen z gorivom, a tudi najdražji in najbolj glasen. Nakup priporočam le v primeru, da večino poti naredite po avtocesti in na leto prevozite vsaj 15 tisoč kilometrov.
Tako kot je "enostaven“ agregat, je tudi enostavna vožnja po mestu. 10,7 metra je rajdni krog, električni servovolan, ki je dobro uravnotežen, bo všeč tudi nežnejšemu spolu, tako kot popolna varnostna oprema testnega vozila z opremo Acenta plus z dodatkom paketa NTEC (samodejna klima, tempomat, potisni ključ, 5,8-palčni ekran na dotik, kamera za pomoč pri vzvratni vožnji, navigacija …).
Cena s popustom, 13.100 evrov, še posebej, na to, kar dobimo, med sprejemljivejšimi.
Podatki o vozilu: (Nissan note 1,2 Acenta Plus + NTEC)
Motor: turbobencinski, trivaljni, 1.198 ccm
Najvišja moč: 59 kW (80 KM) pri 6.000 vrtljajih
Navor: 110 Nm pri 4.000 vrt./min
Dimenzije (D x V x Š v mm): 4.100 x 1.530 x 1.695, medosna razdalja 2.600
Najvišja hitrost: 170 km/h
Pospešek: 13,7 sekunde od 0 do 100 km/h
Prtljažnik (v litrih): 430
Poraba na testu: 6,3 litra, 109 g CO2/km
Cena (v evrih): od 12.650 € (osnovni)/ 15.350 € (testnik z dodatno opremo) / 13.100 € (testnik popustom)
Plusi: Prostornost kabine in prtljažnika, veliko tehnologije, razmerje med ceno in dobljenim;
Minusi: Preveč navzdol pomaknjen ekran na dotik, ki je tudi premajhen, plastična notranjost.
