Anamarija Lampič je v pretekli sezoni svetovnega pokala v tekih na smučeh nastopala izvrstno, bila je skupna zmagovalka sprinterske sezone, osvojila pa je tudi dve bronasti kolajni na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu. Izjemna sprinterka velja za pravo naslednico Petre Majdič, uspešna je tudi izven športnega področja, v prostem času pa rada potuje, tudi z avtomobilom.
Po najbolj uspešni sezoni je pred njo najbolj pomembna tekmovalna sezona z vrhuncem zimskih OI v Pekingu. Zato smo jo že kmalu po koncu sezone srečali na treningu v Planici, kjer smo želeli spoznati malo drugačno Anamarijo Lampič. Kakšne avtomobile obožuje in kakšno veselje do vožnje ima?
Ponosno: V prvo
Vozniški izpit je naredila tako kot veliko drugih mladih, takoj, ko je dopolnila 18 let. V prvo, pravi ponosno, tako teoretičen kot praktičen del vozniškega izpita.
»Mislim, da se kar znajdem na cesti,« pravi vrhunska športnica, ki se še dobro spominja svojega prvega avtomobila. »Sprva sem si avto izposojala od babice in dedka, nato pa sem le privarčevala dovolj denarja, da sem kupila svoj prvi avto. Še vedno ga imam doma. Sicer ga več uporablja moj fant, ali pa mami za v službo«.
Anamarija Lampič je veliko na cesti, tako med sezono kot v prostem času. Po koncu sezone se s fantom po navadi odpravita za tri tedne v tople kraje, korona kriza pa ju je prisilila, da sta že drugo poletje doma. Zato komaj čakata na nove podvige, tudi road tripe.
»Rada sem na cesti, res uživam v vožnji. Bolj mi je nadležno, če moram sedeti na sopotnikovem sedežu in so vožnje daljše. Nekaj časa se zamotiš, kasneje je pa monotono. Včasih bi najrajši rekla, da grem vozit sama. S fantom pa nimava težav, da se dogovoriva, kdo bo sedel za volanom. Mi pogosto prepusti volan,« pravi vrhunska tekačica.
Najdaljši road trip
In kaj je že raziskala z avtomobilom? Najraje se spominja krožne poti po Maroku: »Tam sva si izposodila avto za 10 dni in naredila velik krog po Maroku. Ta pot mi bo res ostala za vedno v spominu.«
Pogosto njene vožnje trajajo sedem, osem ur, saj je njen trener na drugi strani Italije, v Aosti.
Dolge vožnje so torej njena stalnica, že med sezono smučarskih tekov, ko mora premagovati velike razdalje med različnimi prizorišči. »Za serviserje je še posebej naporno, saj morajo pot v Skandinavijo prevoziti v enem kosu. Mi letimo z letalom, med prizorišči pa se prevažamo s kombiji in avtobusu. Je pa Skandinavija odlična za road trip. Sploh, ko pozimi na cesti srečaš jelene,« pravi Anamarija, ki se raziskovalne poti z avtomobilom po Skandinaviji, kot številni avanturisti, ne bi branila: »Bi šla tudi poleti, čeprav tam preživimo ogromno časa. Zna biti zanimivo tudi čez poletje. Je drugače kot pri nas.«
Ker je veliko na poti, lahko primerja tudi slovenske voznike s tistimi v Skandinaviji, kjer veljajo za zelo varne. In tudi Anamarija Lampič meni podobno. »Slovenci se mi zdi, da smo neučakani, hitro smo nervozni. V tujini so bolj potrpežljivi. Skandinavci vse jemljejo bolj na lahkotno, z rezervo, sproščeno. Je pa res, da so v Skandinaviji, sploh na Norveškem, kazni za prometne prekrške res hude. Moraš biti zelo previden.«
Kolo mora v prtljažnik
Anamarija Lampič slovi kot najboljša sprinterka v svetovnem pokalu, so ji zato blizu tudi pospeški pri avtomobilu? »Da, zagotovo je to »vav učinek«. Še nikoli nisem vozila »velike strojnice«, da bi rekla, to pa res potegne. Bi kdaj preizkusila tudi tak avto. Zelo me mika tudi vožnja z reli avtomobilom. Verjetno bi se drla na ves glas in država z vsemi štirimi. Vseeno bi rada doživela to izkušnjo.«
Anamarija trenutno čaka na prevzema citroëna berlingo, ki ji ga bodo v uporabo prepustili v Avtohiši Kranj. Pravi, da ji je trenutno pri avtomobilu zelo pomembno, da ima res veliko prostora. S seboj prevaža veliko športne opreme, v prostem času pa je tudi aktivna športnica.
»Ko treniram, moram v avto pospraviti ogromno opreme. Če gremo na snežne priprave, so to smuči, te zavzamejo veliko prostora, pa palice, sama imam vedno s seboj veliko torbo s smučarskimi čevlji, masažno mizo, vsak ima, sploh če gremo v Skandinavijo za cel mesec dni, po dva kovčka. Čez poletje pa kolesa. Ne maram voziti koles na strehi, všeč mi je, da dam kolo kar v prtljažnik. Komaj čakam, da dobim v roke berlinga, da vidim, če je prtljažnik res tako velik, kot govorijo.«
Brez glasbe ne gre
Glasba v avtu je še ena stvar, brez katere naša adutinja na zimskih OI v Pekingu ne more v avtomobilu. »Brez glasbe je zame vožnja dolgočasna. Ko se usedem za volan, se najprej povežem s telefonom, izberem »seznam glasbe« in »gasa«. Rada imam hitro glasbo, latino, pojem v avtu.«
Na semaforju se sicer umiri, ker ve, da jo ljudje gledajo, na avtocesti pa: »odklop, pojem«.
Zase pravi, da je varna voznica, da vozi po predpisih. »Sem striktna glede tega, sploh, če kdo drugi vozi skozi vas, ga sprašujem, voziš 50 km/h?«
Spoznala je tudi že napredne asistenčne sisteme v avtomobilu. Ko je preizkušala testni avto je tako spoznala sistem za nenamerno menjavo voznega pasu: »Je piskalo. Vprašala sem, kaj sem naredila narobe? Če zamenjaš pas brez vklopljenega smernika, avto piska, ker misli, da si zaspal ali pa nisi pozoren. Sistem je zelo dobrodošel, tako kot tudi drugi. Ne vem pa, če bi zaupala avtu, da bi vozil namesto mene. Raje zaupam sama sebi,« pravi Anamarija.
V avtomobilu ne more niti brez ogrevanja. »Ogrevani sedeži, če bi bili tudi zadaj, bi bilo super, pa ogrevan volan, to so odlični pripomočki.
Skakalci najbolj nori
Znano je, da imajo »zimski športniki« zelo radi bencinske športe. Anamarija Lampič je potrdila, da so najbolj nori na to smučarji skakalci: »Med sezono se sicer ne vidimo veliko, na OI pa se bomo družili. Tudi nas tekače zanima, kako opravlja treninge alpski smučarji ali smučarji skakalci. Drugače pa drži, da so skakalci nori na avtomobile in motorje. Tepeš ima rad hitre reli avtomobile, Kranjec je dirkal na motorju, tudi, Timi Zajc se mi zdi ima rad vonj po bencinu. Zato moraš v pogovoru z njimi obvladati tudi take teme, da se vklopiš (smeh). Se pa znajo pogovarjati tudi o drugih temah,« pravi Lampičeva, ki bo letos s svojim avtomobilom naredila tudi nekaj več višinskih kilometrov.
Letos več višinskih kilometrov
Razlog je preprost. »Peking je nenavadno prizorišče olimpijskih iger. Prvo, ki bo gostilno letne in zimske OI. Organizatorji so prizorišča izbrali 1700 metrov visoko. Vsi se zato ubadamo z višino, kako bo to vplivalo na naše telo. Sploh tekači imamo cilj med pripravami čim več časa preživeti na visoki nadmorski višini. To je ključno, da se prilagodiš. V višinskem šotoru sicer ne spim, nisem pristaš tega. V njih slabo spim. V Planici so višinske sobe, ampak vseskozi ropotajo ventilatorji, okna ne smejo biti odprta. Raje se zapeljem na hribe, na pravo nadmorsko višino, na svež zrak,« pravi Anamarija Lampič, ki jo veseli še eno dejstvo, in sicer, da je v zadnji zimi v Planici videla veliko ljudi teči na smučeh: »Veseli me, da ljudje vidijo, da to ni »bav bav« in da je to super šport prav za vse.«