Morda se danes zdi nenavadno, a ameriška avtomobilska tovarna Cadillac, ki slovi po razkošnih limuzinah, je v svojih začetkih veljala za zelo inovativno podjetje. Znamka Cadillac je ime sicer dobila po ustanovitelju Detroita, Antoinu de la Mothe Cadillacu, a seveda francoski plemič iz začetka osemnajstega stoletja z njenim nastankom ni imel nič skupnega.
Več skupnega je imel Henry Ford, ki je kot dirkač in inženir z občutkom za trgovanje leta 1899 ustanovil majhno tovarno, v kateri je hotel izdelovati avtomobil po lastni zamisli in motorje zanj naročil pri tovarni motorjev, ki sta jo ustanovila Henry Leland in Robert Faulconer. S skupnega podjetja na koncu ni bilo nič in Ford je s skupino poslovnežev ustanovil drugo, večjo tovarno, Leland in Faulconer pa sta šla po svoje.
V njuni tovarni so namreč razvili enovaljni motor, ki se je Lelandu zdel bolj učinkovit od dvovaljnikov, nad katerimi se je navduševal Ford. Tovarna Cadillac si je z leta 1903 predstavljenimi majhnimi štirisedežnimi avtomobili z enovaljnimi motorji, ki so jih ljudje kmalu imenovali »one-lunger«, utemeljila ugled proizvajalke kakovostni in zanesljivih avtomobilov in jih v petih letih prodala več kot 16 tisoč, za tiste čase ogromno.
Utemeljitev standardizacije
Za utemeljitelja množične proizvodnje avtomobilov sicer velja Henry Ford, a njegov dosežek morebiti ne bi bil mogoč brez Lelanda. Leland je namreč v proizvodnjo avtomobilov uvedel standardne dele z minimalnimi tolerancami v dimenzijah, zaradi katerih jih je bilo mogoče vgraditi v katerikoli avtomobil istega tipa.
Leta 1908 je osem primerkov one-lungerja predal britanskemu avtomobilskemu klubu, ki jih je podvrgel poskusu standardizacije. Komisija je izbrala tri, jih popolnoma razstavila, 89 naključnih delov zamenjala z novimi, preostale pa korenito premešala. Cadillacova mehanika sta potem po dveh dneh sestavila in zagnala prvega, kmalu pa še ostala dva avtomobila. Vse skupaj so poslali na 500 milj dolgo vožnjo s povprečno hitrostjo 55 km/h. Potem so jih za dva meseca zaklenili v garažo in enega nazadnje poslali na 3200-kilometrsko dirko v vzdržljivosti, na kateri je zmagal.
Cadillaci so zasloveli tudi po preprosti uporabi, k čemur je vsekakor pripomogel tudi prvi uspešni električni zaganjalnik, ki je nadomestil nerodne ročne zaganjalnike z ročico, s katerimi so avtomobile zaganjali do tedaj.
Leland se je za njegov razvoj odločil po usodni nesreči svojega prijatelja Byrona T. Carterja. Pozimi 1910 je neki dami ugasnil motor njenega cadillaca. Ker ga ni mogla zagnati sama, je čakala na nekoga, ki bo pripeljal mimo. To je bil Carter, ki je seveda ponudil pomoč in z ročico poskusil zagnati motor. Pri tem je zaradi napake ročica poletela iz ležišča in Carterju zlomila čeljust, zaradi česar je čez nekaj tednov umrl. Leland pa je svojim inženirjem močno pretresen ukazal, naj razvijejo manj nevaren način za zagon avtomobila. Ni jim uspelo.
Zamisel iz električnih blagajn
Rešitev so sicer videli v elektriki, a tedaj preprosto ni bilo baterij, ki bi bile dovolj močne za zagon motorja. Odgovor na težavo je dal soustanovitelj Delca Charles F. Kettering, ki je proizvajal tudi trgovske blagajne in razvil metodo, po kateri jih je lahko poganjal zelo majhen elektromotor. Njegovi inženirji so v sodelovanju s Cadillacovimi enako načelo uporabili tudi pri razvoju avtomobilskega zaganjalnika. Na elektromotor zaganjalnika so vgradili zobnik, ki so ga v razmerju 25:1 povezali z večjim zobnikom na vztrajniku motorja in ročični gredi zagotovili dovolj navora za zagon motorja.
Novi sistem so leta 1912 vgradili v štirivaljni model 30, prvi avtomobil z električnim zaganjalnikom, ki je s tem postal tudi prvi avtomobil, pri katerem je bil ročni »kurbel« le še pomožno zagonsko sredstvo.
Električni zaganjalnik pa ni bil edina korenita novost na modelu 30, saj je ta prinesel dodatne koristi. Ker je zaganjalnik v vlogi dinama med vožnjo proizvedel veliko presežne elektrike, ki je med zagonom motorja ni porabil, so jo inženirji lahko namenili tudi vžigu gorivne zmesi v valjih, kar je bilo prej zagotovljeno z magnetniki, dovolj energije pa je ostalo tudi za električne luči in žaromete, ki so počasi izpodrinili dotedanje acetilenske.
