Z množičnim bojkotom so hoteli zavarovalnici Generali predvsem sporočiti , da njihovi člani niso več pripravljeni sprejemati enostransko določenih pogojev sodelovanja, s katerimi jim zavarovalnice vsiljujejo urne postavke, ki so precej nižje od tarif, s katerimi lahko serviserji preživijo.
Predsednik SDA, odvetnik Antonio Đuveta, je pred zbranimi člani povedal, da je bojkot precej učinkovit. Dogaja se, da jezni klienti menjajo zavarovalnico, zavarovalnica pa se mora spopadati z okrnjenim ugledom, do pogajanj so pripravili tudi zavarovalnici Sava in Generali.
Proti zavarovalnicam so njihovi člani sprožili tudi več kot 400 tožb in jih doslej dobili 29, izgubili pa niso še nobene, kar pomeni, da imajo v svoj prid zelo močne argumente. Tudi v prihodnjo strategijo so vključili prekinitev pogodb z zavarovalnicami in proti njim vlagati skupinske tožbe, saj jih bodo le tako prisilili k temu, da bodo namesto "miloščine" mehaniki prejeli plačilo za delovne ure, ki bo ustrezalo dejanskim stroškom, ki jih imajo s svojo dejavnostjo.
Nepriznani stroški in dodatna opravila
V komentarjih in pogovorih smo lahko slišali razlago, za kaj pravzaprav gre. Eden od udeležencev je povedal, da je imel iz pogodb z zavarovalnicami lani dobrih 470.000 evrov dohodka, vendar pa je bil delež delovnih ur pri tem le 70.000 evrov, drugo pa so bili stroški materiala.
70.000 evrov se ob tem morda ne zdi malo, vendar je treba upoštevati, da je iz tega treba plačati mehanike oziroma kleparje ali ličarje, morebitno najemnino delavnice, energijo in vse druge stroške in administrativne delavce, kar pomeni, da mora delavnica za ta plačila poseči v plačilo za material.
Drugi komentator je pripomnil, da strankam težko razloži, zakaj lahko cena delovne ure na servisu segajo tudi čez 100 evrov. Morda se to res zdi veliko, vendar pa je treba vedeti, da ta ura ne pomeni njegovega dobička, ampak se denar razdeli med stroške za delavce, energijo in podobno. Poleg tega imajo zavarovalnice samosvoj sistem obračunavanja ur, saj kot delovno uro v povprečju ne obračunavajo 60 minut,ampak 120 minut dela.
Odvetnik Primož Krapenc je na skupščini kljub temu opozoril, da namen SDA ni boj proti zavarovalnicam, ampak za to, da dobijo za svoje delo bolj pravično plačilo. Zavarovalnice so namreč, kljub povečevanju lastnih zavarovalnih tarif, za pogodbene partnerje dolga leta vzdrževale bolj ali manj enako urno postavko med 26 do 30 evrov plus DDV in šele, odkar se jim je po robu postavila SDA, se je postavka dvignila za dobro tretjino na 32 do 40 evrov plus DDV. Vendar pa je to le obliž, ki ne more rešiti težav, ki jih imajo z zavarovalnicami serviserji.
V zadnjih letih namreč niso le urne postavke ostale enake, ampak so zavarovalnice veliko svojega dela prenesle na pogodbene mehanike. Delavnice morajo namreč opravljati dodatna neplačana opravila, ki ne spadajo med njihove redne storitve.
Med njimi so cenitve poškodb in fotografiranje poškodovanih vozil, pošiljanje podatkov zavarovalnicam, uničevanje zavrženih delov in tako naprej. Poleg tega lahko avtomobil, ki čaka na odgovor zavarovalnice glede določenega popravila, več dni zaseda dvigalo, kar pomeni, da mehanika ovira pri drugih delih in mu s tem zmanjšuje dohodek.
Prevladujoči položaj zavarovalnic
Krapenc je razložil tudi, kako je sploh lahko prišlo do takšnega stanja. Zavarovalnice namreč predvsem izkoriščajo ekonomsko premoč, ki jo imajo na trgu zaradi prevladujočega položaja, za katerega je kriterij 40-odstotni tržni delež. Če pogledamo stanje na slovenskem trgu, lahko vidimo, da zavarovalnica Triglav s 47-odstotnim deležem že nasploh pade v to kategorijo, zavarovalnica Sava ima 30-odstotni, zavarovalnica Generali 20 odstotnega, preostanek pa si delita zavarovalnici Grawe in Allianz.
Načeloma ima prevladujoči položaj torej le zavarovalnica Triglav. Vendar pa je Slovenija razdeljena tudi po zavarovalnicah. Triglav ima tako večinski delež v osrednji Sloveniji, Sava v severovzhodni, Generali pa v zahodni Sloveniji. To pomeni, da ima vsaka zavarovalnica na svojem področju prevladujoči položaj, kar pomeni, da lahko s stališča gospodarske premoči postavlja pogoje svojim pogodbenim partnerjem.
Glede na to, kakšen položaj imajo zavarovalnice na svojem območju, bi bilo prav, če bi svoje izvajalce obravnavale enakopravno pošteno in lojalno, vendar pa ni tako, pravi Krapenc. V resnici zlorabljajo svoj položaj in od izvajalcev zahtevajo, da storitve opravljajo za polovico cene, poleg tega pa od njih zahtevajo dodatna opravila.
Drage tožbe
Mehaniki se torej s svojim bojkotom borijo proti stanju, ki je v zadnjih letih postalo ob višanju stroškov nadomestnih delov, energije in dela nevzdržno. Svoje orodje so našli tudi v tožbah, s katerimi bi radi zavarovalnice prisilili, da premislijo poslovni model, saj jih izgubljene odškodninske tožbe na koncu stanejo precej več kot pa bi jih plačevanje delovnih postavk v višini, ki bi bila vzdržna za njihove partnerje.
Eden od mehanikov je namreč navedel svoj primer. Zavarovalnica mu za uro dela ni hotela plačati več kot 27 evrov, vendar ji je kljub temu izstavil račun z ekonomsko vzdržno urno postavko, ki je znašal 3.600 evrov. Zavarovalnica mu je plačala le 3.100 evrov nespornega deleža, plačilo 500 evrov razlike pa mu je zavrnila. Na koncu je vložil tožbo, ki jo je dobil , kar je zavarovalnico namesto 500 evrov stalo 1.750 evrov.
Đuveta ugotavlja, da je serviserjem na Hrvaškem po dolgih prizadevanjih uspelo, da so dosegli vzdržne tarife, zato ni razloga, da se zadeve ne bi uredile tudi v Sloveniji. Sredstvo za to so prekinitve sodelovanja z zavarovalnicami in skupinske tožbe proti njim, ne izključujejo pa sodelovanja pod boljšimi pogoji, kar bi navsezadnje radi dosegli. Nikakor pa v njihovih načrtih niso uvedbe poenotenih urnih postavk, saj so te stvar presoje in odločitve vsake posamezne delavnice.
Gre se, da se čim več denarja pobere za nekvalitetne pregrešno drage storitve servisnih delavnic. Da na račun nas zavarovancev lepo služijo. BANDA POKVARJENA