Splet je poln potopisov avanturistov, ki jim je smisel življenja, da se lahko z avtomobili ali celo prirejenimi tovornjaki odpravijo v eksotiko, daleč stran od klasičnih turističnih destinacij. Ponavadi je to povezano s terminom "tretji svet", marsikdaj so poti tudi nevarne zaradi vojnih konfliktov, spet drugič popotnike vedno znova preseneča, kako gostoljubni in srečni ljudje lahko živijo v za Zahodnjake revnih, "nazadnjaških" in odročnih krajih.
Med podobne avanturiste sodita tudi Katja Kern in Matej Meglič, ki sta se lani odpravila na kar 16.000 kilometrov dolgo pot iz Tržiča do mongolske prestolnice Ulanbator. Da bi njuna odprava Gremo v Mongolijo pustila širši pečat, je bila dobrodelno naravnana. Doma sta namreč nabavila pick-upa ford ranger, ga s pomočjo sponzorjev opremila vključno s pnevmatikami, nato pa ga na koncu poti še vedno v povsem brezhibnem stanju prepustila tamkajšnji dobrodelni organizaciji. Ta ga je posredovala naprej lokalni skupnosti za prevoz otrok v šolo.
Kako se sploh odpraviti na takšno pot, na kaj popotnik ne sme pozabiti in na kaj računati, smo se pogovarjali z obema protagonistoma avanture.
Kaj so tri najpomembnejše stvari, ki jih mora imeti popotnik s seboj, lahko tudi samo v glavi, preden se odpravi na pot v neznano, izven ustaljenih kulturnih okvirov?
Najbrž gre za zmes primernega poznavanja lokacije in vseh mogočih posebnosti kraja, kamor se odpravljaš, opreme, ki jo za izvedbo potovanja potrebuješ, in sreče, ki pa je imamo načeloma vsi nekaj na zalogi. Potrebno je predvideti tako pozitivne in negativne situacije, da se, če pride do njih, lahko odzoveš naravno in poiščeš najboljši izhod. Seveda to ne pomeni, da je potrebno imeti vse vnaprej načrtovano ali vedno pod nadzorom. Je pa seveda lažje, če imaš nek primeren načrt. In še, povsod je lepo, ljudje pa so vedno dobri.
Česa na vajini poti nista imela s seboj, pa bi nujno potrebovala?
Česa sta se v povezavi z vožnjo pred potjo najbolj bala? So se vajini strahovi uresničili in kako sta jih premagala?
Predvsem tega, da bo šlo kaj narobe v zvezi z avtomobilom. Splošnih nevarnosti se sicer zavedaš, ampak jih namenoma odmisliš. Če misliš dobro, privlačiš dobro. Nisva pa nobena mehanika in vsako popravilo v tako odročnih krajih, kot je vzhod Kazahstana, je lahko povod v tedensko čakanje ustreznega dela. Na srečo je najin ford zdržal vse prepreke.
Kako pomembna je pri takšni avanturi pravilna pripravljenost avtomobila in ustrezna kakovost sestavnih delov?
Tako imenovana overland potovanja zahtevajo popolno delovanje vozila. No, razen če si zares rad postavljaš izzive. Avto mora biti primerno servisiran in tudi pripravljen na zahtevno pot. Za najino odisejado sva tako pred hladilnik namestila mrežo proti kamenju in komarjem, prav tako sva na vsa okna nalepila zaščitno mrežo proti mrčesu, kar je bilo izjemno uporabno, če spiš v avtomobilu. Namestila sva tudi dodatne luči in ostale offroad opremo.
Vozilo mora biti seveda tehnično brezhibno in primerno obuto (sponzor Dunlop se je tu s svojimi pnevmatikami zares izkazal), pa ne zaradi policistov, temveč zaradi sebe. Kaj lahko obtičiš v puščavi, dve uri vožnje od zadnje ceste, štiri ure vožnje od zadnjega šotora. Material je v takšnih razmerah resno na preizkušnji. Nato pa sledi pametna vožnja na robu. Vedno si v lovljenju roka ali pa vsaj sončnega zahoda na nekem lepem prostoru. Na celotni poti okrog polovice sveta sva na avtu zamenjala eno žarnico, pa tudi pnevmatike nisva počila nobene. Čista sreča, je pa res da je "pumpa pela" vsak dan.
Brez katerih podatkov se ne gre na pot?
To je za taka potovanja kar nujno. Če ne zaradi drugega zato, da lahko v primeru, če gre nekaj narobe, organiziraš "reševalno akcijo". Je pa res, da se potem teh načrtov nikoli ne držiš in vedno se najde nekaj, zaradi česar skreneš s prvotno začrtane poti. Je pa prikladno, da te ne iščejo v Rusiji, če si pa ti v Iranu.
Kaj je po vajinem osnovni napotek, ko gre v neznanem okolju nekaj narobe?
Ohraniti je potrebno mirno kri. Bistveno je, da trenutni problem pogledaš s primerne razdalje in ne vzkipiš. Na hitro preveriš vse situacije, ki si jih dal skozi, greš skozi mogoče scenarije in uravnoteženo oceniš stopnjo tveganja. Matematično, vsaj v Matejevem primeru ne gre drugače. Vse se da rešiti in na koncu vedno prideš na cilj. Recimo temu samo, da je pot bolj "zanimiva". Ali s pozitivnim ali negativnim predznakom, pa je odvisno od tiste sreče, omenjene malce prej.
Oh, predvsem zato, ker si vedno tam. Pri vseh ostalih ustaljenih načinih potovanja, razen kolesarjenja ali hoje, gre predvsem za premagovanje razdalj, vmes pa si obsojen na poglede, ki jih pač najdeš. Pri overlandu pa gre za premagovanje razdalj, a tako, da se lahko vedno ustaviš in za kolikor časa hočeš. Zaviješ s poti, klepetaš z domačini, poskusiš kaj novega. To ti da možnost videti več, doživeti več. Zaradi tega si bogatejši, pa ne materialno, življenjsko.
dezurni@zurnal24.si
