Ob aprilski predstavitvi mercedesa-benza EQS, električnega predstavnika njihovega najbolj razkošnega razreda S in prvega pravega električnega avtomobila v prestižnem razredu, so med njegovimi superlativi izpostavili, da ima njegova karoserija tudi najbolj ugodni količnik zračnega upora doslej. Ta znaša neverjetnih 0,20, pri čemer tu, nasprotno kot pri marsikateri drugi kategoriji, velja, da je manj dejansko več.
Še pred dobrim desetletjem je ta vrednost veljala za sicer dosegljivo, a z množico kompromisov, zdaj pa je že dosežena, blizu pa ji je tudi marsikateri drugi avtomobil. Mercedes-benz EQS ima namreč trenutno najboljši aerodinamični količnik, a to ne pomeni, da aerodinamično ugodnih avtomobilov ne najdemo niti v nižjih razredih. Tako se z najbolj ugodnim količnikom zračnega upora v svojem razredu (za zdaj) denimo pohvali tudi nova škoda fabia, pri kateri so tega z različnimi prijemi zmanjšali na 0,28, enakega pa ima celo Audijev novi veliki električni predstavnik Q4 e-tron, ki se v kupejevski različici sportback pohvali celo z dvema stotinkama manj. Limuzuinski audi A4 se lahko pohvali celo s količnikom 0,23, celo pri škatlastem caddyju pa je uspelo oblikovalcem doseči količnik zračnega upora 0,30.
Poglavje zase so električni avtomobili, saj si proizvajalci prizadevajo, da bi ji doseg podaljšali tudi z aerodinamičnimi izboljšavami. Najbolj aerodinamični maloserijski avtomobil je v zadnjem času bil volkswagen XL iz leta 2013, ki se je pohvalil celo s količnikom 0,189, vendar je zares šlo za izrazito majhno serijo avtomobilov, pri katerih so morali potniki sprejeti vrsto kompromisov.
Kaj je Cx?
Kaj pravzaprav je količnik zračnega upora, ki ga označuje kratica Cx? Ta označuje predvsem sposobnost drsenja predmetov (ne le avtomobilov) skozi zrak, ki je odvisno od njohove aerodinamike. Ne gre za izmerljivo velikost, ampak teoretično vrednost, ki jo izračunajio na podlagi v vetrovniku izmerjenega zračnega upora. Ta je odločilna količina, ki jo merijo v merski enoti »njuton« oziroma N, zanj pa je odločilna površina s katero se avtomobil upira vetru (sicer imenovana čelna ploskev A), ki jo pomnožimo s količnikom Cx.
A naj oblikovalcem uspe doseči še tako ugoden količnik zračnega upora, lahko vozniki aerodinamiko avtomobila ali njene dobrobiti precej preprosto izničijo v vsakdanji rabi. Obstajajo denimo takšni vozniki, ki so preveč leni, da bi z avtomobila neprestano snemali strešni kovček ali pa prtljažnik, ali pa avtomobil predvsem za pot na počitnice okrasijo kot krošnjarski voziček.
Pred desetletjem so pri nemški reviji Autobild pripravili preskus v vetrovniku. Na takratnem mercedesu-benzu razreda C so ugotovili, da je pri hitrosti 150 kilometrov na uro večji zračni upor zaradi strešnega kovčka povzročil za liter večjo porabo goriva, kot če na strehi ne bi bilo ničesar. Pri tem pa ni igralo nikakršne vloge, če je bil kovček nameščen na sredini ali ob strani prtljažnika.
Za podobno katastrofalno se je izkazala vožnja kolesa na strehi limuzine. Vsako posamezno kolo namreč lahko poveča porabo celo za 1,2 litra goriva. Še slabše se je izkazal nosilec za kolesa na zadku avtomobila. V takšnem primeru se je količnik zračnega upora z 0,27 povzpel kar na 0,37 in povzročil za 1,5 litrov večjo porabo goriva. Razlog zato je, da se poveča območje zračnih vrtincev za zadkom, kjer se poruši zračni tok čez karoserijo in deluje kot zaviralno padalo. Izkazalo se je tudi, da je nasprotni poskus z aerodinamično slabšim kombijem pokazal, da je bil ta manj dovzeten na takšne nadgradnje. Koliko bolj aerodinamičen je avtomobil, toliko bolj pridejo nadgradnje do izraza.
Pomembne pa so tudi malenkosti, kot je denimo odrto okno. Pri modelu T razreda C se je namreč izkazalo, da se je zaradi odprtih oken njegov količnik zračnega upora z 0,30 povzpel na 0,31. Že sprememba količnika za 0,01 lahko pa porabo goriva poveča celo za pol litra na sto kilometrov.
Razvoj avtomobilske aerodinamike
Ljudje so z opazovanjem ptic in vodnih kapljic zakonitosti aerodinamike poznali že veliko pred izumom avtomobila, kar pa ne pomeni, da je njihovo znanje vplivalo na zgodnje avtomobilske konstruktorje. Prva avtomobila, ki sta ju razvila Karl Benz in Gottlieb Daimler sta bila namreč vse prej kot aerodinamičnih oblik in tako je ostalo še dolgo.
Z razvojem avtomobilov pa je vse pomembnejše začelo postajati tudi, kako učinkovito režejo zrak. Največji vpliv na to so imele avtomobilske dirke in dirkalni avtomobili so hitro našli pot v vetrovnike, kjer so konstruktorji izboljševali tok zraka mimo njih. Te študije so se kmalu izrazile tudi v prvih eksperimentalnih avtomobilih z obliko vodne kapljice, kakršna sta denimo bila rumpler tropfenwagen iz leta 1914 ali alfa ricotti iz leta 1919, malce pozneje, leta 1933 pa tudi ameriški dymaxion.
Druga svetovna vojna je pomenila prekinitev razvoja avtomobilske aerodinamike in tudi po njej so uniformna avtomatizacija proizvodnje z malo volje za spremembe in razmeroma nizke cene goriva njen razvoj odložila še za nekaj let. V ZDA in deloma tudi v Evropi so se sicer pojavljale limuzine z izrazitimi krilci, vendar so bila ta bolj namenjena imenitnemu videzu kot učinkovitemu vodenju zračnega toka mimo karoserije.
Nekaj izjem je sicer bilo tudi med vsakdanjimi avtomobili, denimo citroën DS, ki je bil plod vizionarstva Citroënovega direktorja Jeana Lefebvra in oblikovalca Flaminia Bertonija, sicer pa so se aerodinamiki posvečali predvsem oblikovalci dragih športnih avtomobilov, kakršni so bili jaguar E-type, ferrari 250 ali mercedes SL. Ti poskusi sicer niso bili namenjeni le izboljševanju karoserijskega »rezanja« zraka, ampak tudi ali predvsem povečevanju stika avtomobila s tlemi, saj so konstruktorji z različnimi krilci, spojlerji in vstopniki zraka povečali potisk avtomobila k tlom.
Produkt naftne krize
Aerodinamika je postala pomembna šele po veliki naftni krizi leta 1973, ko je poraba goriva postala zelo pomemben faktor pri njegovi prodaji in uporabi. Oblikovalci so aerodinamične zakone tedaj zares prvič uporabili na serisjkih avtomobilih, čiste linije, ki jih je prinesel razvoj, pa so se spet odrazile predvsem na športnih avtomobilih, kakršna sta bila lancia stratos in lotus esprit. Trend izboljševanja aerodinamike je v Evropo prinesel tudi trend zašiljenih nosov in zaokroženih oblik, ki je prišel najbolj do izraza na leta 1989 predstavljenem oplu calibri, ki se je pohvalil z za tiste čase rekordnim količnikom zračnega upora 0,26. A že leta 1982 predstavljeni audi 100 je razpolagal s količnikom zračnega upora 0,31.
V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja se je odnos do aerodinamike korenito spremenil. Avtomobili so bili spet zelo različnih, tudi zelo oglatih oblik, poševni pokrov motorja pa je postal simbol okolju najbolj prijaznih vozil, kakršna je bila toyota prius. Pojavljati so se začeli tudi športni terenci, za katere se je zdelo, da zanikajo zakonitosti aerodinamike.
A to ni pomenilo, da so se avtomobilski oblikovalci spet odrekli aerodinamiki, ampak so jo le bolje obvladali in so jo lahko uporabili na zelo različnih oblikah. Preučevati so začeli tudi tok zraka pod karoserijo, izboljšali pa so ga tudi s pomočjo zglajenih spojev med posameznimi karoserijskimi deli. Aerodinamike je postala preprosto nevidna in ni bila več odvisna od vidnih elementov.
Opel Calibra je imela ze v 90ih koeficient zravnega upora 0.26. In se dolgo je bila velikoserjiski avto z takim malim uporom.
Odkar sem začel delati na spletu od doma, zaslužim 95 USD na uro. Neverjetno, edino kar potrebuje je enostavno tipkanje in dostop do interneta. Začel sem tukaj .......... >>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝑬𝒓𝒐𝑷𝒓𝒐𝒇𝒊𝒕.𝐜𝐨𝐦