Morda se res sliši malce domišljavo, da bi malega škorpijona primerjal z appolom 11, a verjetno bi zgovorni Buzz Aldrin, drugi človek na Luni, pa tudi piloti vojaških lovcev v abarthu 595 našli marsikatero povezavo s svojim poklicem.
Tudi pilote je verjetno zajelo razočaranje, ko so se prvič skobacali na utesnjene sedeže svojih novih plovil, preklinjajoč inženirje, da so se šli takšne kompromise. In tudi njih ni bržkone nič kaj prida impresioniralo prvo mirno križarjenje in spoznavanje z letalno napravo v skladu s protokoli, po katerih se je potrebno na daleč izogibati ostalemu prometu na nebu. A ko so lovca lahko prvič resno spustili z vajeti in sunili s krmilno ročico v skrajno pozicijo ter do konca sprostili pipico za izgorevanje kerozina v reaktivnem motorju, se je gotovo tudi prek njihovih obrazov razlezel nasmešek.
"... Abarth od uzada"
Abarth 595 turismo, čigar ključ sem prejel v roke, je bila še izvedenka pred nedavno konkretno prenovo, ki je Abarthove modele uskladila z modernejšo podobo fiata 500. A tudi verzija, ki sega v modelno leto 2013, ni od muh in je kot za stavo vrtela vratove mimoidočih voznikov bistveno prestižnejših vozil. Meni pa se je ves čas po glavi pletel verz Iztoka Mlakarja (Truckin' rap): "Noge glihne 'n gl'dke kukr nemška autoštrada, Alfetta od odspreda, Abarth od uzada..."
Zimzelena podoba fiata 500 je nabuhla in spuščena proti tlom, 17-palčna platišča in nizkopresečne pnevmatike z rdečimi športnimi zavorami mu dodajo konkretno injekcijo dirkaškega adrenalina, (doplačljiva) dvobarvna zunanjost pa eleganco.
Zadaj sledečim dve veliki izpušni cevi dajeta jasen signal, naj ne poskušajo zobati češenj s temle malčkom, tistim, ki si ga ogledujejo na parkirišču, emblemi škorpijona in napisi dajejo vedeti, s kom imajo opravka.
Testnik je bil različica s platneno streho, kar pomeni, a se je avto v nekaj trenutkih držanja na stikalo električnega mehanizma prelevil v različico zgoraj brez. Ni kaj, Italijanom je potrebno priznati, da se na njihovih izdelkih oči res lahko napasejo. Aluminijasti vložki (stopalke, ročica menjalnika), športni števci in sedeži pa poskrbijo za primeren pogled izza volana.
Škoda, da ostala čutila vsaj na začetku ne morejo tako uživati. Prvo srečanje s sedeži je za normalno raščenega voznika prav boleče, saj je sedalni del ozek in na bokih izrazito poudarjen. Tudi hrbtišče “športnih” sedežev ne prepriča, ostaja tudi ena glavnih hib običajnega fiata 500 - previsoko sedenje. Mesnati volan je le delno nastavljiv, tako da položaj telesa v abarthu ni nič kaj športen, bolj prisiljen.
Digitalni merilniki so veliko bolj berljivi kot analogni v fiatu 500, dodani števec za aktualni pritisk v turbini levo spodaj pa izven običajnega vidnega polja in zato v trenutkih, ko je najbolj dejaven, brez smisla. Je pa lep.
Brez smisla je tudi iskanje zaprtega prostorčka za varovanje drobnarij, nad kvaliteto izdelave takisto nisem bil pretirano navdušen glede na odstopanja določenih materialov iz svojih tovarniških ležišč pri avtu, ki je imel prevoženih le dobrih 10 tisoč kilometrov.
Brunda, poka in kriči
Zagon motorja odplavi dobršen del pomislekov. Iz zadnjih cevi se oglasi zamolklo brundanje, ki ga nisem vajen iz motorjev tako majhne prostornine in spet dokazuje mojstrstvo italijanskih tunerjev. 1,4-litrski motor s 118 kilovati je hitro pripravljen pokazati, kaj zmore, a najprej mu je treba najti primerno traso. Vožnja po avtocesti je tista, ki je najmanj priporočljiva, saj je enoličnega hrupa veliko (platnena streha, pet kratkih prestavnih razmerij), kratko podvozje pa se ne razume najbolje z ustrojem štiripasovnic. Ne, lastnik abartha potrebuje drugačen poligon daleč stran od obleganih turističnih prometnic, z veliko ovinki in raznoterimi izohipsami.
In sem ga našel. In užival, kot že dolgo ne. Abarth je pribit k tlom, zaradi kratke dolžine in previsov ter ozke postave pa zlahka obvladljiv. Volan je morda pretirano servo ojačan, a je natančen. Podvozje v navezi s širokimi pnevmatikami deluje izvrstno in brez nagibanja. Je trdo, a izjemno zanesljivo. Motor premika abartha kot za stavo, začetnega obotavljanja je zaradi turbine zelo malo, moči pa dovolj tudi za naglo pospeševanje v klanec, medtem ko je na ravnini ta občutek še toliko boljši, pa čeprav tovarniški podatek pravi, da abarth za 100 km/h potrebuje slabih osem sekund.
Levo, desno, desno, levo, prestava dol (vmes tudi škrta!), prestava gor, plin, zavora, pok iz zadnjih cevi, spet plin … In vedno na svojem pasu ceste, povsem znotraj hitrostnih omejitev in vedno pripravljen, da se zelo hitro ustavi, kar se mi zdijo bistveni poudarki, ki se odločno zoperstavljajo policijski dikciji "ni prilagodil hitrosti razmeram na cesti."
Še eno dobro lastnost ima motor - je prav varčen, poraba okoli sedmih litrov in tudi kakšen deciliter manj se mi zdi zelo dober rezultat.
Uh, ta cena ...
Abarth 595 je avto, ki sproža obilico čustev, najsi stoji ali se giblje. Vsa ta čustva niso le pozitivna, a tudi vsakemu pilotu ali atronavtu je bistven polet, ne udobje, če ga le ne silijo leteti sleherni dan.
Utegne pa čustva ohladiti pogled na cenik. Abarth 595 turismo po ceniku stane 24 tisočakov in pol. To mu poleg lepote in zmogljivosti dodaja še izdatno mero ekskluzivnosti, saj so nekatere majhne in prav tako zmogljive cestne rakete lahko bistveno cenejše - opel corsa OPC, ford fiesta ST, VW polo GTI, peugeot 208 GTI ... Ampak kdaj je bila vojaška mašinerija poceni?
Podatki o vozilu (abarth 595 turismo 1.4 T-jet)
Motor: 1.582 ccm,
Najvišja moč in navor: 100 kW (136 KM), Nm pri 2.000 vrt./min
Najvišja hitrost: 209 km/h
Pospešek: 7,9 sekunde od 0 do 100 km/h
Poraba: 7,1 l/100 km
Cena: 24.490 € (testni 25.689 €)
Plusi: izgled, zvok, zmogljivosti motorja in podvozja.
Minusi: sedenje, nenatančen menjalnik, mestoma kakovost
