Renault dauphine je bil namreč eden prvih, če ne kar prvi evropski predstavnik ekonomičnega kompaktnega avtomobilskega razreda, ki se po pomenu lahko na svoj način postavi ob bok avtomobilom, kakršni so bili citroën 2CV spaček, volkswagen hrošč, mini moris ali fiat 600. Nič nenavadnega torej, da ga je Renault v dobrem desetletju proizvodnje prodal v več kot dveh milijonih primerkov.
Naslednik povojne legende
Renault dauphine je leta 1956 prišel kot naslednik legendarnega povojnega renaulta 4CV, s katerim si je tudi delil tedaj še precej običajno zasnovo z motorjem in pogonom zadaj. Zanimivo je bilo, da je kljub temu, da se po kakovosti izdelave z njim nikakor ni mogel meriti, po prodajnih številkah močno presegel svojega že tako uspešnega predhodnika.
Razlogov za to je verjetno več, a poleg tega, da so si Francozi do tedaj gospodarsko že precej opomogli in so si lahko privoščili dražje avtomobile, je bil tudi za svoj razred prostoren in udoben, razmeroma velik pa je bil tudi njegov prtljažnik. Bil je tudi večji od svojega predhodnika in se je uvrščal v vrzel med njim in precej večjim in dražjim renaultom fregate, prav tako pa je bil od predhodnika tudi lepši in imel sodobno samonosno pontonsko karoserijo.
Prav zaradi teh lastnosti so bili Francozi, ki so si želeli cenovno dosegljiv in oblikovno privlačen avtomobil spodnjega srednjega razreda, pripravljeni dauphine oprostiti marsikatero pomanjkljivost. Med njimi so izstopali množica mehaničnih okvar vseh vrst in notorično nizka največja hitrost 112 kilometrov na uro, ki je bila povsem v nasprotju s prvotnim imenom, ki so ga hoteli pri Renaltu dati dauphine. Sprva so namreč hoteli avtomobil imenovati corvette, a so morali novo ime poiskati, ko je Chevrolet predstavil svojo corvette.
Prestolonaslednik
O imenu kroži tudi zanimiva anekdota. Domislili naj bi se ga med neko večerjo pri Renaultovem direktorju oblikovanja Ferdinandu Picardu, kjer je eden od gostov rekel: »Renault 4CV je kraljica cest, zato je njena naslednica lahko le dauphine.« Dauphine je namreč ženska oblika samostalnika dauphin, naslova, ki ga je nosil francoski prestolonasldnik. Zanimivo je, da so ime dauphine hoteli tedaj uporabiti tudi pri Citroënu. Tako naj bi se imenoval poznejši ami 6. A Renault jih je prehitel in ime registriral pred njimi.
A naj je bil dauphine notorično počasen avtomobil, dejansko ni tako zelo odstopal od meril tistega časa, ni pa mu niti manjkalo neposredne živahnosti. Pri Renaultu so namreč razmeroma šibek motor, ki ga je dauphine nasledil od manjšega predhodnika 4CV, kompenzirali z zelo kratkim menjalnikom, ki mu je omogočil, da se je suvereno vključeval predvsem v živahen mestni promet. Na medkrajevnih cestah so morali zato njegovi vozniki malo potrpeti, saj je večje hitrosti dosegal zelo počasi. A pozneje je prišla nekoliko močnejša Gordinijeva različica, ki je dosegla celih 130 kilometrov na uro in namesto 37 sekund do 100 kilometrov na uro potrebovala »le še« 30 sekund.
Svetovni avtomobil
Renault dauphine ni bil uspešen samo v svoji domovini, ampak kar po vsem svetu, saj je vozil na Japonskem, v Argentini, Braziliji, Mehiki, ZDA, Izraelu, Italiji, Irski, Španiji, Avstraliji, Južni Afriki in še kje. Med drugim je kot prvi celinski avtomobil v velikem številu prodrl tudi v Veliko Britanijo, kjer je odigral vlogo utemeljitelja zatona britanske avtomobilske industrije. Zaradi prostornosti je bil priljubljen tudi v vlogi taksija. V Veliki Britaniji je menda igral nekakšno vlogo današnjih Uberjevih voznikov, saj so v vozniki črnih taksijev v njem videli nelojalno konkurenco, ki jo je bilo včasih treba s ceste spraviti tudi s silo.
Dauphine je bi, tudi med začetniki nekega drugega trenda v avtomobilski industriji. Gordinijev dauphine namreč ni bil edina posebna različica osnovnega avtomobila, ampak so Francozi na njegovi osnovi ponudili še bolj razkošno limuzino ondine s športno različico ondine gordini, dvovratni kupe caravelle in kabriolet floride ter celo tovarniško dirkalno specialko renault 1093.
Nič nenavadnega torej, da je Renault dauphine izdeloval vse do leta 1967, s čimer je močno posegel tudi v življenjsko obdobje nekoliko večjega in bolj sodobnega naslednika renaulta 8 in celo renaulta 10.
Redko ohranjeni primerek imamo v Sloveniji
Ena od notoričnih slabosti renaulta dauphine je bila tudi zelo pomanjkljiva zaščita karoserije pred rjavenjem, zato jih je kljub dvema milijonoma izdelanih primerkov do danes preživelo zelo malo. Vsaj takšnih v dobrem stanju. A tudi takšni se najdejo in vsaj enega imamo tudi v Sloveniji.
Renault dauphine letnika 1956, torej iz leta, ko je prvič zapeljal na ceste, ima Janko Car, ustanovitelj in lastnik avtoservisa Avto Car iz Mengša. Gospod Car je kljub temu, da je njegov dauphine na svetu že skoraj šest desetletij in pol, šele njegov tretji lastnik. Pred petnajstimi ali dvajsetimi leti ga je kupil od nekoga iz Gameljn, ta pa ga je pred tem kupil od prvega lastnika iz Ljubljane. In čemu je kupil prav ta avtomobil? Preprosto ga je hotel imeti.
Vanj je vložil veliko dela, saj ga je popolnoma obnovil, oziroma ga še obnavlja. Postoriti bi bilo namreč treba še marsikaj. V ta namen je tudi kupil še eno karoserijo, ki mu služi kot vir za nadomestne dele, ki se sicer zelo težko dobijo. Ampak kot pravi, je marsikateri kos, ki bi moral biti na njegovem dauphine, še vedno na rezervni karoseriji, saj za ukvarjanje z avtomobilom nima veliko časa. Zadnjih pet ali deset let se avtomobila namreč sploh ni dotaknil. Se pa z njim na vsake toliko časa odpelje na izlet.
Modra, ki mu ustreza
Njegov dauphine je sicer v modri barvi, ki je bila zelo priljubljena na avtomobilih tistega časa. V podoben odtenek so bili tedaj denimo pobarvani tudi volkswagni hrošči. Lahko rečemo, da mu barva zelo ustreza in da je v živo videti še bolje kot na fotografijah, prav tako pa to velja tudi za notranjost, ki je v tedaj precej priljubljeni pastelni barvi. A šele, ko v avtomobil sedete, vam postane jasno, zakaj je bil v svojem času tako priljubljen. Kljub temu, da za današnje pojme sploh ne gre za velik avtomobil, v njem nimate občutka utesnjenosti.
Pozornost vzbuja tudi nekaj podrobnosti, ki jih opazite v notranjosti. Med drugim tudi to, da nikjer ne najdete Renaultovega romba, ampak ga nadomešča krona s tremi delfini. Francoska vlada je namreč zato, ker je Louis Renault med v drugo svetovno sodeloval z nemškim okupatorjem, tovarno nacionalizirala in jo preimenovala v Regie Nationale in ime Renault uporabljala le kot ime znamke. V tem okviru so eksperimentirali tudi z Renaultovimi znaki, zato lahko na avtomobilih iz tega časa vidimo precej različnih.
Eksperimenti so se zaključili leta 1959, ko se je na vseh Renaultovih modelih začel spet pojavljati značilni romb, ki mu je svojo najbolj značilno stilizirano podobo, ki se je seveda ves čas spreminjala, leta 1967 dal francoski umetnik madžarskega rodu Victor Vasarely.
Imeli smo ravno takšnega,le streha je bila bele barve-super mašinca za tiste časa,imeli pa smo še eno različico Dauphina,je bil …