Iz Renaultovega športnega oddelka Renault Sport že vrtso let prihajajo športne uspešnice, ki navdušujejo tako na dirkališčih kot tudi na cestah, tudi slovenskih. A zgodovina oddelka pod tem imenom je krajša, kot pa njegovo izročilo. Na začetku sta bili namreč dve imeni: Gordini in Alpine.
Čarovnik Gorde
Amédé Gordini, ki so ga ljubitelji avtomobilskega športa poznali tudi po vzdevkih »Gorde« ter »Le Sorciere« (čarovnik), je bil več generacij skorajda sinonim francoskih uspehov v avtomobilskem športu. Izstopale so predvsem njegove različice Renaulta 8 v značilni modri barvi z belimi črtami ter štirimi žarometi.
Gordini se je za avtomobile in avtomobilski šport menda navdušil že pri osmih letih, ko si je ogledal neko dirko. Pri enajstih je začel delati v lokalni servisni delavnici, pozneje pa se je zaposlil v Fiatovem zastopstvu v Bologni, kjer je pod vodstvom mojstra uplinjačev Eduarda Webra spoznaval osnove mehanike. Pri štirinajstih letih je začel delati pri Alfieriju Maseratiju, v avtomobilski tovarni Isotta-Fraschini, in se vanjo vrnil tudi po prvi svetovni vojni, ki jo je preživel na fronti. Pri Isotti-Fraschini je izdelal tudi svoj prvi avtomobil. Potem je odšel 'frizirat' motorje za tovarno Hispano-Suiza ter se v zgodnjih dvajsetih letih odločil, da se preseli v Pariz.
Leta 1925 je v zahodnem predmestju Pariza, Suresnes, ustanovil lastno delavnico, kjer je izpopolnjeval fiate, ko pa je začel leta 1934 lastnik pariške sestavljalnice Fiatovih avtomobilov Henri-Theodore Pigozzi kopije fiatov izdelovati pod imenom simca, je izboljševal Simcine motorje. Še istega leta je avtomobil z njegovim motorjem zmagal na prvi avtomobilski dirki, potem pa je sledila vrsta športnih uspehov, med drugim tudi zmagi v Le Mansu, v letih 1938 in 1939.
Predelave serijskih avtomobilov
Po vojni se ni več omejeval le na motorje. Septembra 1945 je zmagal na prvi povojni avtomobilski dirki, potem pa se je preselil v novo delavnico, na Boulevard Victor v Parizu, kjer je začel izdelovati lastne dirkalnike. Moštvo Simca-Gordini je postalo resen tekmec na avtomobilskih dirkah ter v letih 1952-56 sodelovalo celo v formuli 1. Na dirki v Reimsu, leta 1952, je voznik Jean Behra zanj osvojil eno najbolj znamenitih zmag. Tedaj pa so se nad njegovo dejavnost začeli zgrinjati oblaki. Simca je vse več sredstev potrebovala za program majhnih avtomobilov, zato mu je leta 1956 popolnoma odtegnila podporo.
Rešitev mu je ponudil Renault, oziroma njegov tedanji direktor Pierre Dreyfuss, ki mu je naročil, naj limuzino renault dauphine spremeni v spodoben dirkalni avtomobil za nastope na rallyjih. Po nekaj letih sodelovanja je Gordini, konec leta 1968, zaprl delavnico na Boulevard Victor ter se preselil k Renaultu, ki je zanj v južnem pariškem predmestju Viry-Chatillon odprl športni oddelek Usine Amédé Gordini.
Iz novega oddelka so v prihodnjih letih prišli mnogi znameniti, na serijskih renaultih zasnovani športni in dirkalni avtomobili. Gordini je leta 1964 razvil legendarni renault 8 gordini, ki je že prvo leto osvojili prvo, tretje, četrto in peto mesto na rallyju Korzika, leta 1966 botroval nastanku priljubljenega pokala Gordini ter kar desetletje navduševal tudi zasebne ljubitelje športne vožnje. Pojavil se je celo v vrsti francoskih filmov.
Renaultu 8 gordini je leta 1970 sledil športno prav tako uspešni renault 12 gordini, med drugimi bolj vidnimi modeli iz Gordinijeve delavnice pa je bil še renault 17 gordini.
Nekaj tednov pred osemdesetim rojstnim dnem, 25. maja 1979, je Amédé Gordini umrl, vendar njegovo ime nikoli ni odšlo v pozabo in je pri ljubiteljih športnih avtomobilov vedno vzbujalo prijetne asociacije.
Dilerjeva dodatna dejavnost
Drugo podjetje, v katerem se je kalil Renault Sport, je bilo Alpine, ki ga je 22. junija 1955 v Dieppu kot Sociéte Automobiles Alpine ustanovil nekoč najmlajši Renaultov francoski zastopnik Jean Redele. Redele si je že leta 1954 na osnovi renaulta 4CV izdelal prvi športni avtomobil, s katerim je uspešno nastopal na avtomobilskih dirkah, med katerimi so bile tudi dirke Mille Miglia in Coupe des Alps.V avtomobile je uvedel tudi vrsto modifikacij, med katerimi je bil tudi pestopenjski menjalnik, s katerim je nadomestil serijskega tristopenjskega. Končno je pločevinasto karoserijo zamenjal za aluminijasto in s tako predelanimi avtomobili nastopil tudi v Sebringu in Le Mansu.
Uspeh mu je prinesel tudi vrsto strank, ki so ga prepričale, da je ustanovil lastno delavnico in v njej leta 1955 izdelal majhen avtomobil alpine A106 na osnovi renaulta 4CV, ki mu je namenil karoserijo iz steklenih vlaken, ki mu jo je oblikoval sloviti avtomobilski krojač Giovanni Michelotti. Pod lahko karoserijo se je skrival trden okvir iz cevnih profilov, ki je postal značilnost poznejših alpin. Alpini A106 je kmalu sledil tudi kabriolet s sedežno zasnovo 2+2 alpine A108, ki je imel bolj sodoben motor iz renaulta dauphine in je že v veliki meri spominjal na svojega slovitega naslednika.
Alpine A110
Ta je prišel leta 1961 kot alpine A110, dirkalnik s poliestrsko karoserijo, ki se je na zunaj le malo razlikoval od alpine A108, pod karoserijo pa je imel precej delov iz sodobnejšega renaulta 8. Kljub temu, da je bil opremljen z razmeroma majhnimi motorji delovnih prostornin od 968 do 1600 kubičnih centimetrov in je v najmočnejši različici razpolagal z močjo 92 kilovatov, je bil zaradi mase dobrih 800 kilogramov precej živahen. Največja hitrost in pospeški so bili v vsakem primeru zelo dobri.
Renault alpine A110 se je z dvema zmagama na reliju Monte Carlo in osvojenim svetovnim prvenstvom v reliju vsekakor uvrstil med najbolj uspešne francoske dirkalne avtomobile. Alpine A110 je po nekaj zmagah v Franciji v obdobju 1970-71 kot eden najhitrejših relijevskih dirkalnikov svojega časa sodeloval tudi na tedaj ustanovljenem svetovnem prvenstvu tovarniških ekip, iz katerega je leta 1973 nastalo prvenstvo WRC. Alpine A110 je zmagal na večini dirk in postal prvi prvak tega prvenstva.
Komercialnih uspehov pa kljub temu ni bilo, dokler ni Redelu leta 1967 uspelo nagovoriti Renaulta, da je avtomobil uvrstil v svojo prodajno mrežo. Tovarna v Dieppu je kmalu začela delati s polno paro, alpine A110 pa so licenčno izdelovali tudi v Renaultovih tovarnah v Španiji, Braziliji, Mehiki in celo Bolgariji.
Kljub temu so mu v začetku sedemdesetih začeli odštevati dneve in leta 1971 ga je nasledil sodobnejši A310 z izrazito klinasto karoserijo. Ljubitelji starega modela se kljub temu niso vdali in zaradi velikega povpraševanja je alpine A110 v proizvodnji ostal vse do leta 1977, kar pomeni, da so ga izdelovali kar desetletje in pol.
K temu je botrovalo tudi dejstvo, da je bil alpine A310 v prvi generaciji precej podhranjen, kar so rešili šele v drugi generaciji, ki so mu namenili 2.664-kubični motor V6 in preoblikovanje zaupali Robertu Opronu. Alpine A310 je sledila alpine GTA, tej pa alpine A610, s katero se je modelna linija tovarne, ki je tedaj že pretežno izdelovala športne različice Renaultovih modelov, leta 1995 iztekla.
Združitev v Renault Sport
Iz obeh podjetij je leta 1976 nastal Renaultov športni oddelek Renault Sport. Tistega četa je namreč Renault zaprl dirkalni oddelek v Dieppeju in njegovo dejavnost preselil v Gordinijevo tovarno v Viry-Chatillonu bliže Pariza. Prvotni načrti so bili sicer drugačni, saj na bi pri Gordiniju, ki ga je Renault kupil leta 1968, razvijali zmogljive motorje, pri Alpine, ki je v Renaultovo last prišla leta 1973, pa bi se posvetili predvsem šasijam. A med obema oddelkoma je prihajalo do prevelikih trenj, da bi lahko uspešno sodelovala, zato so se pri Renaultu leta 1976 odločili, da njuno dejavnost združijo na enem mestu.
Do prvih športnih uspehov je prišlo že dve leti po ustanovitvi oddelka Renault Sport, 11. junija 1978, ko je njihov dirkalni prototip renault-alpine A442 zmagal na dirki 24 ur Le Mansa. 1. julija 1979 je prišla tudi prva zmaga na formuli 1 z dirkalnikom RS01, ki je sicer debitiral že leta 1977 na dirki za veliko nagrado Velike Britanije. Renault Sport je kot tovarniška ekipa v obdobju med letoma 1977 in 1985 na nek način uvedel revolucijo v formulo 1, čemur je botrovala predvsem uvedba 1,5-litrskega tubobencinskega motorja V6, tvegano dejanje, ki pa se je izplačalo, saj so mu bili tekmeci prisiljeni slediti.
Tudi ko je Renaultova tovarniška ekipa leta 1985 zapustila prvenstvo formule 1, je z motorji in tehnično podporo še naprej oskrbovala druge ekipe, med katerimi so bile najbolj uspešni sprva Lotus in Ligier, pozneje pa tudi Williams in Benneton, vse do leta 1997, ko se je Renault začasno povsem umaknil z dirka za veliko nagrado. A na dirke se je vrnil že leta 2002, sprva kot samostojna ekipa, pozneje pa kot partner moštva Red Bull. Renaultovi motorji so v prvenstvu formule 1 do danes na tak ali drugačen način osvojili že več kot 170 dirk za veliko nagrado.
A športni uspehi Renault Sporta niso bili omejeni le na dirke Formule 1. Januarja 1981 je namreč Jean Ragnotti z renaultom 5 turbo zmagal na prvem rallyju Monte Carlo in s tem tudi na prvi dirki WRC, septembra 1993 so zabeležili prvo zmago v prvenstvu turnih avtomobilov BTCC in to so bili le rovi od številnih športnih uspehov oddelka Renault Sport.
Civilne uspešnice
Športno udejstvovanje se je odrazilo tudi v serijskih avtomobilih, ki so vedno bili pomemben del dejavnosti oddelka. Leta 1976 je tako iz delavnic Renault Sporta pripeljal renault 5 alpine, eden prvih 'hot hatchev', ki je v 9,7 sekunde dosegel hitrost 100 kilometrov na uro. A to za nekatere ni bilo dovolj, zato mu je kmalu sledil renault 5 gordini turbo, ki je do 100 kilometrov na uro potreboval le še 8,7 sekunde. Vrh je leta 1980 prišel z renaultom 5 turbom, povsem drugačnim strojem, ki so mu turbobencinski štirivaljnik vgradili za voznika da je poganjal zadnji kolesi. V začetku so jih nameravali izdelati le 400, kolikor je bilo potrebnih za dirkalno homologacijo, a na koncu proizvodnje leta 1986 jih je na ceste zapeljalo skoraj 4.000.
Nič manj privlačen ni bil niti renault clio williams, ki je na ceste pripeljal leta 1993 in s pomočjo zmogljivega 2-litrskega štirivaljnika 100 kilometrov na uro dosegel v 7,8 sekunde. A niso bili pospeški tisto, kar ga je naredilo slavnega, ampak predvsem odlične vozne lastnosti, ki ga uvrščajo med najboljše športne avtomobile vseh časov. Kljub temu, da so jih na začetku nameravali izdelati le 500, je na koncu na ceste zapeljalo več kot 5.000 cliov williams prve generacije, z naslednjima dvema generacijama pa so prodajne številke presegle 12.000 cliov williamsov, preden jih je Renault leta 1995 nehal izdelovati.
A že leta 2000 je njegove gene podedoval prvi Clio Renault Sport, ki je vrh dosegel z različico clio 172 cup. A renault clio druge generacije je ponudil še veliko več, verjetno enega najbolj odbitih 'hot hatchev' vseh časov. Leta 2002 je namreč Renault predstavil clia V6, pri katerem je ves prostor za voznikom in sovoznikom zasedel 3-litrski motor V6, s katerim je clio V6 100 kilometrov na uro dosegel prej kot v šestih sekundah.
Leta 2004 je Renault lansiral tudi prvi megane RS, ki mu je botroval predvsem velik uspeh cliovih športnih različic. Tako kot clio RS je tudi megane RS postal uspešnica in oba sta uspešno pot nadaljevala tudi v vse naslednje generacije.
Za krajši čas se jima je pridružil še malček twingo RS, ki pa je bil s svojimi zmogljivostmi vse prej kot to,. saj je s pomočjo 1,6-litrskega štirivaljnika do 100 kilometrov na uro potreboval le 8,7 sekunde, povečanim zmogljivostim pa je ustrezalo tudi njegovo podvozje in ostala tehnika.
