Izdali ste knjigo “Ko ti črna mačka prečka pot”, ki je namenjena ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in njihovim svojcem. Za kakšne motnje gre?
Knjiga govori o obsesivno-kompulzivni motnji, ki je ena vrsta anksiozne motnje. Poznamo več vrst anksioznih motenj, to je ena izmed možnih. Za anksiozne motnje je značilno doživljanje različnih vrst strahu, na primer zaskrbljenosti, panike, tesnobe, treme in podobno. Za obsesivno-kompulzivno motnjo pa je značilno, da imajo vsiljive misli ali predstave, impulze … Na primer: “Kaj, če bom nekoga udaril?” Ali pa: “Kaj, če se bom v javnosti kar slekel?” Ali: “Kaj, če bom vrgel otroka čez ograjo balkona?”
Druga značilnost obsesivno-kompulzivne motnje je, da začne oseba za zmanjšanje strahu ob teh mislih delati določene postopke … Nekdo, ki ga je na primer strah, da se bo okužil z bakterijo, ima mogoče določene postopke umivanja. Nekdo, ki se boji, da bo zaradi odprtega štedilnika nastal požar, bo imel na primer določene postopke preverjanja, ali je zaprl štedilnik, se večkrat vrne v hišo in preverja.
Ti postopki se lahko razvijejo tako močno, da je človek skoraj cel dan v nekih ritualih. To so lahko tudi miselni rituali. Če oseba vidi neko nesrečo, si na primer v domišljiji takoj prikliče mirno pokrajino, v mislih prešteje do srečne številke, izreče citat ali kaj podobnega. S tem postopkom želi preprečiti, da bi se zgodilo kaj nevarnega. Zato sem dala knjigi naslov: Ko črna mačka prečka pot. Za vraževerne namreč velja, da prinaša črna mačka nesrečo. Zato se trikrat pljune čez ramo in se s tem postopkom izniči strah, da bi se nam zgodila nesreča. Pri teh ljudeh pa se lahko ti postopki tako razvijejo, da jim lahko dnevno vzamejo več ur časa. To pa močno zmanjša kvaliteto živlejnja.
Kako pogoste so obsesivno-kompulzivne motnje?
V splošni populaciji za to motnjo trpita eden do dva odstotka, zadnji podatki za EU za anksiozne motnje pa kažejo, da za njimi trpi okoli 14 odstotkov splošne populacije. Anksiozne motnje čez desetletja naraščajo tudi zaradi našega hitrega načina življenja, potrošništva, ko hočemo takojšnje zadovoljitve. Temu kar rečemo stres, je v bistvu doživljanje tesnobe. To je vrsta strahu in jo v telesu čutimo kot suha usta, napetost, razbijanje srca, tresenje in tako naprej … In tega je vedno več. Zato lahko te osebe dobijo panične napade, so kronično zaskrbljene …
To je po eni strani odvisno od naše družbe, po drugi strani je pogojeno tudi s tem, kako smo oblikovani kot oseba. Bolj smo dovzetni, če imamo na primer zelo visoke kriterije lastne vrednosti, živimo zelo v skladu s pravili, moramo biti delavni, pridni … Te motnje so povezane z določenimi osebnostnimi lastnostmi, ti ljudje so pretirano odgovorni, pretirano zanesljivi, perfekcionisti …
Perfekcionizem pomeni, da želimo narediti vse natančno, vse popolno, se bojimo narediti kakšne napake, ker je napaka za nas katastrofa. Taka lastnost je pretirana lastna samokritika, pretirana ustrežljivost, skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi … In tako živimo v skladu s tem, kar nam ta pravila narekujejo. Zato smo dosti bolj nagnjeni k doživljanju tesnobe, ker so mnoge življenjske situacije, v katerih se znajdemo, za nas zelo zahtevne. Tesnobo pa ljudje doživljamo prav v tistih situacijah, ko ne verjamemo, da bomo kos nalogam, ki so pred nami. Ko menimo, da so naloge prezahtevne. Če je oseba zelo odgovorna, zanesljiva in prefekcionistična in dobi težko nalogo, se bo zelo gnala, da bo nalogo uspešno opravila. To pa bo praznilo njene baterije. Tesnoba je lahko znak, ki začne osebo opozarjat, da je preveč pridna in da ji to prazni baterije.
To je vedno takrat, ko se začne tesnoba pojavljati vsak dan, ko nam vzame nekaj ur dnevno, če traja dva, tri tedne. Tedaj je smiselno, da se obrnemo na strokovnjaka. Ali je to splošni zdravnik, psiholog, psihiater. Ljudje se kar hitro obrnejo po pomoč. Predvsem tisti, ki imajo zaradi tega panične napade. Ker so to zelo neprijetna stanja in z njimi težje shajamo. Strokovno pomoč poiščemo vedno takrat, ko je naše vsakdanje funkcioniranje in življenje zaradi tesnobe zelo sprememnjeno …
Kakšno vrsto pomoči priporočate? Pomoč v javnem zravstvu je težko dostopna …
Tako je. V javnem zdravstvu naj bi nam bili za takšne težave na razpolago psihiatri, psihologi, klinični psihologi, a tu naletimo na dolge čakalne dobe. Druga možnost je, da obiščemo kakšnega psihoterapevta v privatnem sektorju, tukaj pa moramo biti zelo izbirčni, saj niso vsi pristopi primerni. Za to vrsto težave so primerni novejši pristopi v kognitivno-vedenjski terapiji.
Ko pridemo do kognitivno-vedenjskega terapevta, moramo biti pozorni tudi na to, ali uporablja bolj tradicionalne pristope, kot je na primer preusmerjenje pozornosti, relaksacijske vaje in tako dalje. Ti pristopi za te vrste motenj že dolgo niso več primerni.
Obstajajo namreč bistveno bolj učinkovite metode za te težave. Po starih pristopih si želimo na nek način izbrisati to anksioznost, po novih pristopih pa imamo metode, ko se učimo sprejemati tesnobo in se malce distancirati od zastrašujočih misli. Tukaj je terapevt odgovoren, da pomaga človeku razrešiti težave. Izkazalo se je, da bolj kot odganjamo tesnobo ali kakšno drugo čustvo, bolj ga s tem poglabjamo. Ti principi so v zanjih petnajstih letih spremenjeni, ker teh čustev nočemo samo radirati. Obstajajo posebne tehnike, s katerimi sprejemamo in toleriramo čustva, raziščemo razloge, zakaj so se začela pojavljati, morda moramo spremeniti način življenja in odnose z ljudmi okoli nas. Terapevt pomaga osvetliti ozadje teh simptomov. Tako bo tesnoba sama izzvenela …
So anksiozne motnje ozdravljive?
Če pridete s temi težavami k psihiatru, boste vedno dobili antidepresiv. To je zdravilo prvega izbora, ki poskuša človeku pomagati, da se organizem malo umiri. Ponavadi pa to ni dovolj. Bolje je, da imamo poleg še neko psihološko obravnavo. Da prepoznamo razloge, zakaj se je vse to začelo, da se ne vrtimo v začaranem krogu podkrepljevanja te tesnobe. Ti načini obvladovanja na dolgi rok zadevo samo poglobijo. Vedno dobimo najboljše rezultate, ko ob zdravilu poiščemo še primerno obliko psihoterapije. Načeloma so te težave čisto razrešljive. Na to pa vpliva tudi to, koliko je oseba pripravljena na spremembe v življenju, koliko je pripravljena tvegati, odvisno je od vztrajnosti in motivacije. In če se to dvoje združi, je to popolnoma ozdravljiva zadeva.
Ne to ni, seveda ni. To je bil samo primer (smeh). Strokovno pomoč poiščemo, ko smo opazili, da so se ti rituali razširili, ko nam ti rituali vzamejo uro ali dve časa na dan. Ampak ponavadi ljudje kar hitro pridejo po pomoč, ker bi se radi znebili teh postopkov. To je njihova motivacija. Žal pa ne dobijo vedno prave oblike pomoči … Če bodo šli v psihoanalizo in bo takšen pristop zelo usmerjen na preteklost, nimamo veliko možnosti, da se s takšno težavo izkopljemo iz tega. Ali pa pridejo k psihiatru, ki ima vsak dan v ambulanti 20 ali več ljudi, kjer mu bodo dali zdravila in ga ponovno naročili čez en mesec. Če bo bolje, bo. V nasprotnem primeru zamenjajo zdravila … Saj ne, da psihiatri ne bi želeli ljudem nameniti več časa, ampak včasih ne zmorejo zaradi sistema.
Kaj pa, ko se anksiozne motnje pojavijo pri otrocih, kaj storimo?
Pri otroku je vedno smiselno delati skupaj s starši. Da skupaj s starši opredelimo, ali otrok doživlja kakšne pritiske, so za pritiske krivi starši, jih doživlja v šoli, med vrstniki … Da vidimo, ali je smiselno malo popustiti. Mogoče pa gre za drugo stvar, da je otrok preveč zaščiten, preveč varovan in je vsaka nova situacija zanj zelo zelo stresna. In tako skupaj ugotovimo, kako mu pomagamo, da sprejema nove situacije … Najbolje je delati skupaj s starši.
anja.scuka@zurnal24.si
