"Večerjali smo in nenadoma smo zaslišali močan pok, nato pa so se ugasnile vse luči," se petkovega večera na križarki Costa Concordia spominja 49-letni Claudio Masia. "Čutili smo, da se je zgodilo nekaj resnega. Nihče od Costinega osebja nas ni obvestil, kaj se je v resnici zgodilo. Prepuščeni smo bili samim sebi, v nevarnosti," pravi Masia za italijanski časnik La Stampa.
Šele 40 minut kasneje je zazvonil alarm, ki opozarja na nevarnost in na začetek reševanja. "Takoj sem stekel do rešilnih jopičev v kabino. Nato sem šel na palubo 4 k ženi, najinim otrokom, staršem in nečakinji."
Nato pa se je začela bitka za pobeg smrti in iskanje palube z reševalnimi čolni. Ti so bili spuščeni blizu morja. "Ni me sram, da sem odrinil ljudi in uporabljal pesti, da sem našel varen prostor. Neki moški je hotel vzeti hčerkih rešilni jopič, zagrabil sem jo, tik preden bi skoraj padla v morje."
Precej težje pa je bilo reševanje njegovih staršev. Štiriinosemdesetletno mater je na hrbtu prinesel do reševalnega čolna. Isto bi ponovil tudi pri očetu, a ko se je vrnil na zbirno točko, 85-letnega očeta ni bilo več.
"Nikoli več ga nisem videl," pravi. "Izginil je ob potapljanju ladje." Sprva je bil njegov oče med pogrešanimi, včeraj pa so sporočili, da so ga mrtvega našli na ladji.
