Maxi Jena je prenovljena. Kaj se s tem spremeni?
Performance jadrnice so boljše, so tekmovalne. Jadrnica se zdaj pač drugače obnaša na morju. To je za nas tekmovalce zelo pomembno. Čas gre naprej, novejše jadrnice so vedno boljše, treba je izvajati evolucijo, če želiš biti zraven.
Koliko časa ste posvetili prenovi?
Proces je zelo dolg. Najprej je potrebno opredeliti problem, Hrvatje bi dejali, da ga je treba 'uočiti'. Potrebno je najti pomankljivosti, reči, kjer se pojavljajo težave. Nato smo se odločili za ta poseg, ki je bil zelo centralen in zahteven, ampak je bil tudi ključen. Sledilo je projektiranje, zbiranje sredstev, na koncu pa je bilo treba tudi izvesti to zadevo. Pri izvajanju je problematično to, da tisti, ki nekaj izvede mora tudi odgovarjati za izvedbo. A pri takšnih zadevah izvajalci niso najbolj navdušeni nad idejo, da bi na koncu dali štempiljo in dejali, da je zdaj vse brezhibno. Gre za ekstremne posege, ki so vedno na limitu.
Na Barcolani vas uvrščajo med favorite, kakšni pa so cilji na ostalih regatah v Sredozemlju?
Na Rolex Cupu smo bili zmagovalci že leta 1999 z Gaio Legend, seveda bi si želeli v Saint-Tropezu to ponoviti. To je eden izmed ciljev, ki smo si ga zastavili. Želimo si doseganja mest čim višje pri vrhu v tem elitnem razredu.
Verjetno vam logistika ne omogoča tudi tekmovanja zunaj Sredozemlja?
Seveda. Ampak gre tudi za tekmovalne razloge. Sredozemlje je zelo močno področje za jadranje, je zanimivo tudi za medije in pokrovitelje. V tem bazenu je dovolj prostora za pravo delo in ni potrebno iskati še kakšnih drugih dimenzij. Za nas bi bilo to verjetno nesmiselno.
Če se vrnemo k Barkovljanki, kjer ste favoriti ...
Absolutno sodimo med favorite in delamo vse, da bi tudi zmagali.
Nekoč so vas skušali zaustaviti tudi z 'bombo'.
To se je dogajalo v tistih letih, ko so bile na tem področju tudi razne politične napetosti. Bilo je leta 1996 po prvi zmagi, ko smo popolnoma presenetili celotno sceno, predvsem italijansko. Naslednje leto smo doživeli grožnje pred samo dirko. Mislim, da smo vse skupaj dobro prenesli. Moram reči, da je bilo v Trstu vse korektno, organizirali so nam tudi varstvo. Poskrbeli so, da smo se počutili varno, vsaj jaz sem bil popolnoma miren pred preizkušnjo. Nisem občutil večjih bremen.
Sedanje razmere so povsem drugačne.
Vse skupaj se je zelo spremenilo. Takrat so bili prisotni nacionalni naboji, ki so bili zelo čustveno obarvani. Ogromno se je govorilo o zgodovini. To je tudi v slovenski politiki postalo ena velika cokla. Zmeraj veliko govorimo o stvareh, ki so bile, premalo pozornosti pa se posveča sedanjosti in prihodnosti. Vseeno se ta prostor počasi razbremenjuje glede tega, z novimi generacijami bodo te sledi vedno manjše. K tej spremembi je pripomoglo tudi športno področje, kjer smo se spopadli s temi psihološkimi mejami v glavah. Začeli smo sodelovati z okoljem čez mejo. Tako imamo zdaj ekipo, ki je sestavljena iz Slovencev, Italijanov in Hrvatov. Vsi smo na eni jadrnici, to je bilo včasih morda nepojemljivo. S to filozofijo smo se nekako vpeli v ta evropski prostor. Ljudje, ki živimo na tem področju, kjer smo zgodovinsko gledano vedno obstajale meje, to občutimo še na nek drugačen način.
Sami set sodelovali na olimpijskih igrah. Kako je voditi manjše in kako večje jadrnice? Nekateri principi so isti.
Tako je. Vsak olimpijski šport ima pravzaprav iste principe. Ni pomembno ali gre za jadranje, atletiko ali lokostrelstvo. Način dela je vedno enak in za zmago je potrebno opravljati enake reči. To velja tudi za to jadrnico, kjer pa se soočamo še z veliko ekipo. Potrebna je koordinacija celotnega moštva, brez njega ne moreš zmagati. Skipper ima vedno glavno besedo, ni pa nujno, da je to krmar. Dejansko na takšni barki pride do izraza anglosaksonski način vodenja. Gre za podjetje ali jadrnico, vse je zelo jasno. Je ena komanda, drugi pa to izvršujejo reči, da vse poteka na določen način.
Ste spremljali zadnje uspehe slovenskega jadranja na OI? Se jadranje v Sloveniji dviguje?
Jadranje v Sloveniji je prišlo do nekih izjemnih nivojev. To je plod kakovostnega dela, ki je bil delan v prejšnjih obdobjih. Rekli boste, da sem že star, ker se tako vračam v zgodovino, vendar se je to začenjalo že, ko sem sam vpostal prvak Jugoslavije, bil tudi balkanski prvak, kasneje se je začelo zmagovati na evropskih prvenstvih. Generacije so šle naprej, raven je bila vedno višja. Vasilij (Žbogar, op.p.) je znova osvojil kolajno na OI, punci (Tina Mrak, Veronika Macarol, op. p.) sta bili blizu nje, to je top level. Vse skupaj je pripomoglo, da je jadranje tudi na tako velikih jadrnicah na zelo visoi ravni, saj imamo precej kakovostnih posameznikov.
Smo jadralski narod?
Smo. Po tehničnem znanju in tisti formuli o številu športnikov na število prebivalcev. To je neverjetna cifra. Še vedno pa nam kot naciji nekaj manjka, nismo pomorska nacija, da se razumemo. Premalo je pripadnosti in premalo priložnosti vidimo v tej zadevi. Slovenija bi lahko na tem področju naredila veliko za svojo promocijo in to z malo sredstvi. To se še ni zgodilo.
Pogrešate sodelovanje gospodarstva, politike ...
Tako je. Gospodarstva, turizma .... Nihče ne vidi priložnosti za promocijo ob takšni tekmovalni jadrnici, ki sicer nastopa na elitnih lokacijah. Lahko bi na primer postavili stojnice na tekmovanjih, kjer se zbirajo ljudje s celega sveta. Tako kot na Hrvaško prihajajo največji svetovni igralci in glasbeniki ... Vse skupaj se je začelo skozi nek marketing. Tega bi lahko za Slovenijo tudi mi, ki tekmujemo na teh elitnih lokacijah, izvajali z neko določeno podporo, z brošurami, materiali, s predstavitvami.
Na ta ekmovanja prihajajo bogati ljudje, ki bi morda v Sloveniji pustili nekaj svojega denarja.
Bogati, elitni. Na žalost smo se vsi naučili, da so to ljudje, ki imajo kapital, ta pa poganjo vso ekonomijo naprej. Ti ljudje opredeljuje, kje se bo kaj dogajalo naprej.
Je pa jadranje vse bolj dostopno tudi manj premožnim.
Tako je. Mislim, da smo nekaj k temu pripomogli tudi mi. Vedno se hecam, da smo edini reveži, ki imajo maxi jadrnico. To je bila sicer domena elite. Z lastno proizvodnjo, z lastnim delom, s svojimi idejami, arhitekti smo prišli do maxi jadrnice. Tudi skozi takšne projekte je moč ustvariti promocijo Slovenije in ne samo skozi oči tekmovalnega športa.
