Kakšna je ocena skupinskega dela v Kölnu?
Ta del lahko ocenimo kot odličen. Dejansko je ta poraz z Bosno in Hercegovino v bistvu prišel prav. In to kljub temu, da so vsi mislili, da je bil dovolj že tisti poraz z Nemci pred Eurobasketom. Ampak tisti poraz je bil očitno dovolj le zato, da smo se motivirali proti Litvi in smo začeli EP tako kot znamo. Dejansko mislim, da smo proti BiH izgubili tudi zato, ker smo imeli najprej dan pavze, nato je prišel dvoboj z Madžarsko, ki je bil pravzaprav lažji trening. In na papirju Bosna pred prvenstvom ni bila veliko kakovostnejša. In tukaj v glavi izgubiš pravi pristop, izpadeš iz pravega ritma. Mislim, da se nam je zgodilo prav to. Kar pa se tiče zaključka proti Nemčiji in Franciji, to pa je bilo vrhunsko. To je bilo na nivoju evropskega prvaka.To, da igraš brez Tobeyja, to, da ti najboljšega igralca pretepajo, da sodniki dobesedno ignorirajo nekatere situacije in to on vse zdrži, enako pa tudi njegovi soigralci, je izjemno.
Na koncu je bilo kar nekaj junakov v slovenski izbrani vrsti.
Mi smo v tej skupini v Kölnu dobili kup junakov. Zame je to absolutno na primer Edo Murić. Proti Nemčiji je odigral fenomenalno, proti Franciji se je 'tepel' z velikani, zadeval tudi trojke... Vsak od njih je opravil svoje delo. Tudi proti Franciji je bilo v kakšnem delu tekme opaziti kakšen nezadovoljen obraz, ampak to sodi zraven. Če kdo iz igre odide jezen in je pravi, bo to jezo ob vrnitvi spremenil v nekaj dobrega. Takšne reči te morajo še dodatno motivirati. Mislim, da smo zdaj prišli v fazo, ko si zaradi nečesar jezen, a te to ne vrže iz tira, zaradi tega ne igraš slabše, ampak si dodatno motiviran. To je tista prava ekipa.
Po porazu z BiH so reprezentantje dejali, da so se pogovorili. Kako bi takšen pogovor izgledal v jugoslovanski reprezentanci, ko ste bili njen član?
Jaz tam vsekakor nisem bil glavni igralec. Imel sem neko vlogo, a sem bil daleč od zvezdnikov. Po takšni tekmi, po takšnem porazu bi v tisti generaciji Zoran Slavnić najprej iz garderobe poslal trenerja in strokovni štab. To bi bila prva poteza. To se ne bi zgodilo zato, ker bi kaj slabega mislil o njih, ampak zato, ker bi vse skupaj ostalo med igralci, Potem pa bi vsakemu od nas, po domače povedano, ... vse po 'spisku', a nato dovolil, da ostali enako storijo njemu, če bi imeli kaj za povedati. Iz slačilnice ne bi odšli tako dolgo, dokler ne bi bilo povsem jasno, kaj bomo naredili na naslednji tekmi. Mislim, da je bilo nekaj podobnega tokrat tudi v slovenski reprezentanci. Nisem sicer spraševal niti se nisem želel informirati o tem, kaj se je dogajalo, ampak po izjavah sodeč bi dejal, da so naredili prav to. To je sicer edina prava pot v pravi ekipi. Ker če bi odšel vsak na svojo stran, odšel v svojo sobo in v glavi premleval dogodke, bi bili problemi naslednji dan še večji. To je kot kepa snega, ki jo vržeš po pobočju in se vrti. Tudi to je
pokazalo, da so prava ekipa.
Na zadnjih dveh tekmah je še dodatno v ospredje stopil Luka Dončić.
Luka je ta Eurobasket začel, jaz bi tako rekel, v prvi in drugi prestavi. Peti in šesti ni prišel niti blizu. Prišlo je celo do tega, da sem v enem od nemških člankov zasledil, da je 'debeli Dončić'...
Resnično?
Ja, ja. Napisali so, da jih je premagal 'debeli Dončić'. Ne rečem, da so omalovaževali Luko, jaz sem to razumel kot, da so želeli napisati, kako na prejšnjih tekmah ni bil pravi. Nemci ga sicer obožujejo, radi ga imajo, vsi bi se fotografirali z njim. Ampak potem je Nemcem naredil to, kar je, potem pa bil še boljši proti Francozom. V tem trenutku je MVP (najkoristnejši igralec turnirja; op.p.) in to brez konkurence. Ne samo v Kölnu, ampak celotnega prvenstva.
Kako pomembno je to prvo mesto? Sloveniji daje nekoliko lažjo pot.
To je tako pomembno, da ni res. V osmini finala bomo dobili četrtouvrščenega iz A skupine, trenutno sicer še ne vemo koga (pogovor je bil opravljen takoj po dvoboju s Francijo, ko se je v skupini A še igralo; op.p.), a mislim, da sploh ni pomembno. Če bi iz tiste skupine dobili tudi prvouvrščenega, mislim, da ne bi imeli težav.
Je tako bilo boljše biti v naši skupini četrti kot pa drugi ali tretji? Da se do polfinala izogneš tisti strani žreba, kjer so favoriti.
Absolutno. Litovci imajo strašno srečo, zanje se je vse izteklo idealno. Izgubili so prve tri tekme proti glavnim reprezentancom, nato pa dobili tekmi, ki so jih preprosto morali. Osvojili so četrto mesto, vendar imajo do polfinala podobno pot kot prva Slovenija. Oboji se bomo do polfinala izognili Srbom in Grkom. To je sila pomembno. Vsi pravijo, da če želiš postati evropski prvak, da moraš tako ali tako premagati vsakogar. Res je, vendar je boljše, če ga moraš šele v polfinalu ali finalu.
Če izgubiš v polfinalu, še obstaja možnost za bron. Ta bi verjetno tudi zadovoljil Slovence.
Vedno poudarjam, da karkoli se bo tu zgodilo, teoretično tudi če ne pridemo v polfinale, da ene reči ne smemo pozabiti. Nič ne sme vreči sence na 2017. Tisto je bilo nekaj tako lepega, čudovitega, fenomenalnega in mora v slovenski košarki ostati zapisano za vse večne čase. Nekateri ljudje so zdaj mislili, da se bo zdaj ponovila zgodba izpred petih let - devet tekem, devet zmag. In gremo. Ne! Poti so različne...
Tu je pogovor prekinil Edo Murić, ki se je vračal z novinarske konference. "Bil si sijajen," je svetovni prvak iz leta 1978 po objemu dejal Muriću, ta se je zahvalil. "Na koncu bova še najboljša prijatelja," sta se v smehu strinjala. Nato se je pogovor nadaljeval ...
Kje sem ostal?
Leto 2017.
Nikoli se ne sme pozabiti na ta dosežek, poti na vsakem EP pa so različne. Izgubili smo z Bosno. In? Pred EP smo izgubili z Nemčijo. In? Vseeno smo bili prvi v skupini. Se bo kdo spomnil teh porazov, ko spet postanemo evropski prvaki? Videl sem zelo veliko negativizma, nihanj. Ne berem več ali pa poskušam ne brati teh komentarjev, ampak, ko si tu zvečer v sobi, greš malce pogledati. Videl sem toliko negativnih odzivov ...
Mar ni to značilno za slovenske ljubitelje športa.
Da, to je značilno. Slovenci smo najboljši, ko se zmaguje, takrat smo najbolj srečni, veseli, najbolj zadovoljni. Ampak nič manj nismo veseli, ko izgubljamo. Najprej smo delno razočarani, potem pa kar uživamo v tem. To sicer ni kritika navijačev, slovenski navijači so 'carski'. To je pač del, ki sodi zraven.
Na koncu so prišli do izraza tudi V Kölnu.
Prve štiri tekme so bili navijači, a vse ni bilo tako kot na primer v Helsinkih. Je pa res, da je bila tu polna dvorana, na prvem dvoboju so prevladovali Litovci, nato smo zaigrali tudi proti domačinom, dvorana pa je bila polna tudi zaradi ljudi, ki sicer ne navijajo za Slovenijo, vendar so si prišli ogledati Luko Dončića. Proti Franciji pa so Slovenci na tribunah prišli do izraza.
Številni Nemci sicer hodijo okoli z dresom Dallasa in številko 77 na hrbtu.
To sem tudi povedal v enem od prenosov. Da na tekme prihaja na tisoče Nemcev in če bi šli pogledati, koliko jih ima dres Dennisa Schröderja in ostalih Nemcev, desetkrat toliko jih ima drese Luke Dončića. To je fenomen, imajo drese s številko 77, a na tekmi nato navijajo za Nemčijo. Pravzaprav je Luka tako ali tako fenomen. On je svetovna megazvezda. Če bi šli zdaj na Japonsko, bi pa polovica Japoncev nosila njegov dres, enako bi se zgodilo drugje v Aziji ali pa v Južni Ameriki. To je to, Luka je dosegel takšno raven.
Sami ste igrali z velikimi zvezdami. Kako bi primerjali zvezdnike iz tistih časov z Dončićem.
To je težko primerjati. V tistem času seveda ni bilo socialnih omrežij. Mobitelov ni bilo, televizijski prenosi so bili redki. Svetovno prvenstvo se je prenašalo na eni televiziji in to je bilo to. Tega ni mogoče primerjati. Pa je šlo za velike zvezde tudi takrat, da ne bo pomote.
Socialna omrežja prinašajo dodaten pritisk...
To gre eno z drugim. So pa tudi večji zaslužki. Igral sem s super igralci, z Draganom Kićanovićem, Draženom Dalipagićem, Mirzo Delibašićem, Krešimirjem Ćošićem... Bili so izbrani za najboljše igralce v Evropi, za MVP-je evropskega, svetovnega prvenstva, a so igrali za 'džeparac' (žepnina, op.p.) v primerjavi s tem, kar se zdaj zasluži. Luka in ostali iz NBA v mesecu dni zaslužijo več kot so takšni zvezdniki takrat dobili na sezono. Drugi časi, ampak vsako časovno obdobje je potrebno spoštovati. In to počnem. Zaradi tega takšnih reči ne primerjam.
Vam je morda v finančnem pogledu žal, da ste igrali v tistih in ne zdajšnjih časih?
He, he. Meni so številni trenerji dejali, da sem se rodil prehitro. Da bi se moral vsaj 15, 20 let kasneje in bi bil zaradi svojega statusa in načina igranja ...
Vaših atletskih sposobnosti...
Atletskih sposobnost in dejstva, da sem bil showman. Pravijo mi, da bi postal milijonar. A jaz sem živel v lepem obdobju, v košarki sem neznansko užival, imel sem v tisti nekdanji Jugoslaviji, kakorkoli obrnejo, kar se tiče športa in košarke, izjemne pogoje. Tisti pogoji niso zaostajali za tem, kaj imajo tile fantje sedaj. Potovali smo vsepovsod, živeli smo v najboljših hotelih, na treningih je bilo vse na voljo, imeli smo navijače... Vse smo imeli, ni pa bilo takšnega denarja kot je zdaj.
Ste kdaj v Jugoslaviji izkoristili svoje zvezdništvo?
Na kakšen način?
Ne vem, na primer, da ste čez kakšno situacijo prišli lažje čez, ker so vas ljudje poznali?
Oh, to se mi dogaja še zdaj.
Ampak ne v Sloveniji?
Pa tudi v Sloveniji. Sicer nekoliko manj, a v zadnjem času tudi pri nas. Ko pa grem v Srbijo ali Makedonijo, je pa res nekoliko drugače. Meni se v Srbiji še vedno dogaja, da sem v restavraciji z družbo in želim plačati račun, a dobim v odgovor, da naj se ne zafrkavam. 'Ti si igral za Partizan, ti si Grobar'. V Makedoniji pravijo 'Pero, ne boš plačal, tvoj zet je Vlatko Ilievski' (smeh). Ta bivša 'Juga' ima.... To mladi ljudje ne poznajo. Koliko je minilo? Jaz sem igral 35, 40 let nazaj, a ti ljudje... Evo, na primer moja zadnja izkušnja iz Beograda. Pred letom in pol sva z ženo prečkala prehod za pešce in me je ustavil mlad fant, star kakšnih 25 let. 'Izvinite, ste vi Peter Vilfan (oprostite, ste vi Peter Vilfan; op.p.)?' In po odgovoru, da sem, je sledilo, da me ne pozna, da me ni nikoli gledal, ampak, da mu je njegov oče govoril o mojem igranju za Partizan in reprezentanco. In zato me je prišel pozdravit.
Po 35 letih torej zvezdništvo še vedno nosi dobre stvari?
To res ima svoje prednosti. Tudi takrat je bilo včasih neugodno, ker so te ljudje prepoznali, vendar to ni niti malo primerljivo z zdajšnjo generacijo. Vendar je Luka pred dnevi dobro povedal. Rekel je, da je o tem, da ga bodo prepoznali na ulici, da bodo želeli njegove avtograme in se fotografirali z njim, sanjal kot otrok.
Če tega nisi sposoben sprejeti, potem ne moreš biti takšna megazvezda kot je on. Luka ima vse. Luka zna igrati na parketu, Luka zna nastopati pred mediji, zna se obnašati. Luka ima nekaj, kar drugi veliki zvezdniki nimajo. On je še vedno skromen fant. Lahko bi si privoščil karkoli bi si na tem svetu zaželel, ampak jutri ga boš videl v povsem normalnem lokalu. V Ljubljani je prihajal na primer na treninge Ilirije, tam treniral, sedel v lokalu, vsak, ki je prišel mimo, ga je lahko objel, sedel zraven, se fotografiral. Luka je tudi neverjetno zrel za svoja leta. Minilo je pet let od zadnjega evropskega prvenstva, on pa je star 23 let. Je dozorel in je izkušen kot kakšen tridesetletnik. Kaj šele bo, ko bo star 30 let?
In na veselje Slovencev se je pripravljen odzvati in poletja preživeti kot član reprezentance.
To pa je nekaj, kar mislim, da je delno dobil tudi od Dirka Nowitzkega. Če mu je on vzor... Vem, da je Mark Cuban (lastnik Dallasa; op.p.) Dirku eno poletje dejal, da letos pa ne bo igral za reprezentanco. Nowitzki je mirno spakiral svoje reči in odšel v Nemčijo. Ne samo, da je treniral z izbrano vrsto, ampak je po celi Nemčiji potoval in propagiral košarko, ukvarjal se je z mladimi. To je trajalo cela dva meseca. Ko se je vrnil v Dallas, so spoznali, da ni nič narobe s tem. K sreči je Luka prišel ravno v ta klub in k sreči mu je Dirk za vzgled.
Zdaj Dallas nima več takšnih pripomb.
Ne. Že to, da so v Köln prišli Cuban, trener Jason Kidd, novinarji iz Dalllasa...
To je bilo še pet let nazaj nepredstavljivo.
Deset let nazaj nihče ni spremljal tega evropskega prvenstva, mogoče je prišel kakšen skavt in malce pogledal tekme. Zdaj pa je prišla celotna delegacija Dallasa. Pa še nekaj ste lahko videli novinarji. A je kdo od njih odbil prošnjo za izjavo, za intervju? Nisem slišal, da bi Cuban, Kidd koga zavrnili. Mi recimo...
Mi kot nenosilci pravic nimamo dostopa do dela dvorane, kjer se nahajajo.
Ja, ok, to je res problem. Lahko pa iz naše izkušnje povem, da niti eden od njih ni niti razmišljal o tem, da ne bi prišel v studio in nekaj povedal. Mislim, da so bili tudi gledalci doma zadovoljni in presenečeni nad tem, koga imamo v studiu. To kaže na to, da je tudi Dallasu v interesu, da se v celem svetu govori o njih in o Luki Dončiću.
