Velika tekmovanja slovenskih košarkarjev si z veseljem ogledajo tudi njihovi starši, tokrat je prvič v članski konkurenci v takšni vlogi tudi nekdanji košarkar Primož Samar. Žiga Samar je sicer najmlajši član zasedbe Aleksandra Sekulića na tokratnem Eurobasketu.
Primož Samar je v svoji karieri sicer zastopal barve Jesenic, kranjskega Triglava, Ježice, Interierja iz Krškega, Krke iz Novega mesta, nato pa se je vrnil na Gorenjsko in postal član Radovljice v drugoligaški konkurenci. Za zaključek kariere je izbral Avstrijo, kjer je igral 8 let. Njegova sinova Žiga in Matija sta zdaj uradno člana berlinske Albe in Fuenlabrade, prvi se je pred to sezono prav iz omenjenega španskega kluba preselil v Nemčijo.
Žiga je debitiral na evropskem prvenstvu na tekmi proti Madžarski. Kakšni so občutki, ko ga gledate s tribune?
Seveda smo bili ponosni nanj. To je bila res njegova prva tekma na tej res 'top' ravni. Normalno gledamo na vso stvar zelo pozitivno, s tega se bo moral Žiga čim več naučiti in iti naprej.
Kot član reprezentance do 18 let je na EP že osvojil bronasto kolajno leta 2019 v Grčiji in bil takrat tudi član prve peterke prvenstva. Ampak razlika je vseeno očitna.
To je definitivno eno največjih svetovnih tekmovanj. Vsaka minuta na takšnem turnirju res ogromno pomeni za izkušnje, za nadaljnji razvoj, za motivacijo za delo. Na vse skupaj je potrebno gledati čim bolj pozitivno.
Po EP se bo kmalu vrnil v Nemčijo. Pri 21-letih je podpisal za evroligaša Albo.
Definitivno je to korak naprej. Potrebno je biti realen in narediti en manjši korak naprej kot pa enega prevelikega in te ta nato vrne dva cela koraka nazaj. Tudi dejstvo, da bo za leto posojen klubu Hamburg Towers, je zelo pozitivna za njega. Dobil bo izkušnje za dve tekmi na teden, igral bo v državnem prvenstvu in EuroCupu. To bo dober trening za Evroligo in Albo, ki ga nekje čaka. Možno je že, da se bo Berlinčanom pridružil že med sezono.
Kako celotna družina doživlja, da tako mlad fant zapusti znano okolje, v vašem primeru kar dva, če dodamo še drugega sina Matijo?
Predvsem je lažje fanta spustit, če se za to odloči sam. Starši gledamo na to, da so otroci čim zadovoljnejši. Tudi pri nas doma smo usmerjeni tako, da ju podpiramo pri vseh rečeh, ki jih rada počneta. Sama sta se odločila za takšno pot. Doma smo nekako ugotovili, da bosta temu izzivu kos. To je bil tisti zadnji jeziček na tehtnici, ki je pripomogel k temu, da sta odšla po svetu.
Žiga je odšel pri 16-ih letih in se leta 2017 pridružil madridskemu Realu.
Že leto prej so se zanj zanimali še nekateri drugi španski klubi. V bistvu je nekoliko zaostajal v fizičnem razvoju in na koncu do tega prestopa leto prej ni prišlo. Kasneje se je pojavila možnost za Real in to priložnost je Žiga z veseljem izkoristil.
So Španci od njega pričakovali kaj več, saj so pred tem v svojih vrstah vzgojili še enega Slovenca - Luko Dončića?
Definitivno je Luka tisti, ki je marsikateremu Slovencu na svetu odprl vrata. Druga stvar pa je ta, da si sam na igrišču in ti nič ne pomaga Lukovo odpiranje vrat, če na parketu nisi sam sposoben dokazati, da si pravi.
Jesenice slovijo predvsem kot hokejsko mesto. Kako se v njem znajde družina samih košarkarjev?
Vemo, da je tu prve košarkarske korake naredil Saša Dončić, oče Luke Dončića, da je bilo enako v primeru Teomana Alibegovića, da je bilo še kar nekaj drugih košarkarjev in košarkaric. Jaz bi dejal, da so Jesenice predvsem športno mesto, ki pa je res najbolj poznano po hokeju. Mislim, da je prav, če je manjše mesto tudi športno mesto.
Če smo že pri košarki v Jesenicah... Mnogi ne vedo, da je tudi sloviti Dražen Petrović nekoč oblekel dres Jesenic.
Ja, ja, res je tako. Bil sem na tisti tekmi. In moram reči, da je bilo to enkratno doživetje. Res se lahko pohvalimo, da smo eden redkih, mislim, da celo edini slovenski klub, ki se lahko pohvali, da je zanj pošteno tekmo odigral Dražen Petrović. Jugoslovanska reprezentanca je bila namreč stalno na pripravah v Kranjski Gori in spomnim se, da se je ta pomerila z Jesenicami, najmlajši štirje reprezentantje pa so morali obleči dres jeseniškega kluba. Med njimi je bil tudi Petrović. Na drugi strani pa so bili takrat sami zvezdniki takratne državne reprezentance. Mislim, da je bilo na koncu kakšnih 15, 20 točk razlike v korist reprezentance Jugoslavije.
Takšne reči so vas verjetno tudi bolj usmerile v košarko.
Definitivno. Vsak takšen dogodek je še dodatna motivacija za delo in treninge. Čim mlajši si, tem večjo motivacijo boš dobil ob takšnih zadevah. Sam sem jo najprej na takšen način dobil kot igralec, zdaj pa kot trener.
Je na podoben način na vajina sinova vplival Eurobasket 2013? Sami ste takrat pomagali pri organizaciji.
Jesenice so bile eno od štirih prizorišč skupinskega dela v Sloveniji. Sam sem aktivno sodeloval, najprej na Jesenicah in potem v Ljubljani. Normalno je, da sta bila zraven tudi Žiga in Matija, bila sta brisalca parketa. Že takrat sta tako lahko od blizu opazovala vse velike zvezdnike, tudi slovenske. Žiga pa z nekaterimi od njih zdaj že tudi nastopa na tem EP.
Torej v devetih letih od tistega, ki briše parket, do nastopa na Eurobasketu.
Tako je. Tega pošteno povedano ni nihče pričakoval. Kot starš si zastavljaš neke realne cilje in ko tega dosežeš greš naprej, narediš naslednji korak. Takrat ni od nas nihče niti približno pričakoval, da se bo zgodilo kaj podobnega. Sem pa zdaj vesel vsakega trenutka, ki ga s temi zvezdniki preživi na igrišču.
Ste se ped EP že pogovarjali z Žigom?
Videvamo se, slišimo se. Definitivno pa bo čas za pravo analizo vsega po koncu prvenstva.
Goran Dragić je hitro po prihodu na priprave dejal, da je Žiga izjemno nadarjen in da se mu bo še posebej posvetil in opravljal podobno mentorsko vlogo kot jo je pred petimi leti za Luko Dončića.
Ja, v bistvu je Goran toliko izkušenj, da ve, kaj počne. Zelo sem vesel, da je izrazil to podporo Žigi. Definitivno pa je tako, kot sem že dejal prej, da če Žiga ne bi bil pravi, te podpore ne bi uspel prenesti na igrišče. Gogi pa je zagotovo eden največjih košarkarjev v zgodovini Slovenije. Mislim, da mu je Žiga kar hvaležen.
Nekaj pa dajo tudi geni. Igrali ste za številne klube, nato pa kariero pri štiridesetih sklenili v Avstriji.
Tako je. Definitivno se učiš celo življenje. Igral sem, zraven sem usmerjal košarko na Fakulteti za šport. Kombinacijo nekih izkušenj in knjig ter šole poskušam nekako prenesti ne samo na sinova, ampak tudi na ostale otroke, ki jih treniram po klubih in mlajših državnih reprezentancah oziroma kategorijah.
Sta vas sinova vseskozi poslušala?
To je... Najdemo neko razumno pot. Normalno marsikaj vzameta, s katero stvarjo pa se tudi ne strinjata. Ampak nekje poskušamo čim več teh informacij pridobiti in uporabiti v njuno dobrobit.
Matija je zdaj član reprezentance do 18 let.
Bil je član izbrane vrste do 18 let, letos bo prvo leto nastopal v članski konkurenci. Treniral bo s prvo ekipo Fuenlabrade, zraven pa bo igral za njeno drugo ekipo v članski konkurenci v Španiji. To je četrta liga.
Verjetno bi si ju želeli skupaj videti še v reprezentanci, kajne? Po bratih Lorbek, Udrih, Dragić, Nikolić še brata Samar.
Dobro. To je nekakšna tiha želja. To bi bilo zelo lepo, se pa zavedamo, da je to zelo težko doseči. Seveda pa upam, da se bi odvilo tako.
Žiga je, talent in vzhahajoča zvezda.