Časi so se spremenili. Povsod slišimo, da pošteni delavci nimajo za kruh. Šarm balkanske iznajdljivosti je čez noč izzvenel, preštevilni se čutijo ogoljufane. Še vedno se bo pet sokrajanov, ki se v službo vozijo v isto smer, stiskalo v enem avtu, da bi jim pri povrnitvi nadomestila za prevoz kaj ostalo. Pa še bolj veselo je. Ampak si tega, posebno če gre za javne uslužbence, ne upajo več na glas razlagati. Kakšen zagrenjen delavec, ki ga šef privatnik neprenehoma privija, bi jih utegnil imeti za kradljivce iz njegovega lastnega žepa.
Manj kruha, več iger. Zakon za uravnoteženje javnih financ (znameniti Zujf) je kot možnost prihranka predvidel tudi način učinkovitejšega odkrivanja prevarantov. Na primer, če delodajalec posumi, da javni uslužbenec goljufa pri potnih stroških, lahko brez opozorila nadenj pošlje celo detektiva. Na ministrstvu za notranje zadeve o tem, kakšni so učinki takšne spremembe, ne vodijo evidenc, pravijo. Kot viden rezultat varčevalnih ukrepov pa navajajo, da so v drugi polovici leta 2012 glede na isto obdobje v letu pred tem prihranili 72 milijonov evrov pri dveh milijardah težki masi bruto plač v javnem sektorju. Ne zdi se ravno impresivno, čeprav te reze nekateri posamezniki že močno občutijo. Rezerv, od kod še vzeti, je vse manj. Kar pa bi v poglabljajoči se krizi lahko bil res pomemben premik, je splošni dvig etičnih norm. Trenutno je sicer vtis, da je lov na nepridiprave bolj "hrana za ljudstvo".
34
ogledov
Prevaranti niso več "in"
Še pred leti je nekdo, ki ni izkoristil možnosti za višje potne stroške, veljal za čudaka.
