Zakonska terapija: kdaj poiskati pomoč in kaj lahko pričakujete

Partnerska oziroma zakonska terapija je po svetu že zelo razširjena, marsikdo pravi, da se je prav zaradi terapije partnerski odnos izboljšal. Zanimalo nas je, kako je v Sloveniji. Za pojasnila smo povprašali tri terapevte: Staša Žnidarja (Inštitut Sensus), doc. dr. Draga Jerebica (Družinski inštitut Bližina) in dr. Boštjana Čampo (Terapevtska pomoč).

Kako razširjena je zakonska terapija v Sloveniji? Ali opažate, da je čez leta zanimanja več ali manj?

Čampa: Povpraševanje po zakonski terapiji je po mojem opažanju v Sloveniji v zadnjih nekaj letih zelo naraslo, še posebej pa v času omejitev, povezanih s covidom-19. V tem obdobju je povpraševanje skokovito naraslo, kajti tudi stisk – tako v partnerstvu, kot tudi osebnih in v družinah – je bilo ogromno.

Žnidar: Mislim, da smo ljudje postali zelo senzitivni in pozorni na kakovost odnosov okoli sebe. Za odnose se zanima vedno več ljudi, saj smo začeli čutiti, kako pomembni so ti za posameznika, pare in celotne družine. Z odnosi se človeška bitja razvijamo, sobivamo, vzgajamo, ljubimo, komuniciramo, se umirjamo kot posamezniki ali v partnerskem odnosu.

Jerebic: Zanimanja je iz leta v leto več. Le, da se nekateri pari nočejo izpostavljati, da hodijo na terapijo. Še posebej, če je šlo za zelo občutljive partnerske težave, kot so prevare, zasvojenosti.  

Kaj je po vaših izkušnjah glavni povod za obisk? Kakšne so najpogostejše težave, zaradi katerih se na vas obrnejo po pomoč?

Žnidar: V partnerstvu je pogosto glavni povod za obisk terapevta trenutek, ko en partner ali oba ne zdržita več trenutnega stanja. Prepogosto pari izrazijo, da bodo poskusili še s terapijo kot zadnjo rešilno bilko oziroma upanjem za rešitev njihovega odnosa. Težave, s katerimi se soočajo, so nezdrava komunikacija in nenehni prepiri, travmatična zgodovina partnerjev, odtujen ali ohlajen odnos, površinskost odnosa, nezaupanje in afere, prisotnost zlorab in nasilja, težave v vzgoji otrok in starševske zagate, odvisnosti in zasvojenosti, soodvisnost v partnerskem odnosu, nezmožnost za dosego sporazuma o finančni politiki družine, vmešavanje zunanjih ljudi v družinsko dinamiko, nezadovoljenost s partnerjevo sposobnostjo čustvene intime …

Jerebic: Čustvena odtujenost oziroma oddaljenost, ki se zelo pogosto pojavi, ko mož in žena morda dlje časa premalo časa posvečata drug drugemu – zaradi starševstva, urejanja stanovanjskega vprašanja, službe, bolezni. Pogosto pridejo zaradi prevare, tudi zaljubljenosti v tretjo osebo.

Čampa: Razlogov, zakaj se partnerji odločijo za partnersko terapijo, je veliko. Najpogosteje navedejo, da so to naraščajoči konflikti, tako po pogostosti kot tudi po intenziteti in trajanju, stiske, povezane s starševstvom – še posebej v prvih mesecih oziroma letih po porodu, ko se oblika partnerstva zelo spremeni –, različna pričakovanja od odnosa in s tem povezana razočaranja, bolezen enega izmed partnerjev, odvisnosti, prevare, nenazadnje pa je tudi čedalje več parov, ki se odločajo za terapevtski proces predvsem zaradi izboljšanja kakovosti odnosa, kajti čutijo, da ima njihov odnos mnogo večji potencial.

Profimedia

Jerebic: Pričakujejo lahko, da jih bo partner bolj slišal, začutil in razumel kot pred vključitvijo v terapijo. V določenih terapevtskih pristopih dobijo nalogo, drugje spet ne. Ko gre za motivirane pare, kar pari, ki se vključijo, večinoma so, je obdobje, ko so vključeni v terapijo, tudi doma zelo intenziven čas, brez tega, da bi jim terapevt dajal dodatne naloge. Seveda je cilj terapije, da kar se naučijo na terapiji, prenesejo v vsakdanje življenje – da partnerja drug drugemu ponudita varno zavetje (občutek sprejetosti) in varno izhodišče (naklonjenost, spodbuda).  

Žnidar: Učinke terapije odnesemo tudi izven terapevtskih prostorov, domov, s seboj, v svoje življenje. Terapevtske naloge so različni načini, da pari skušajo preoblikovati oziroma zamenjati svoje partnerske navade s tistimi, ki promovirajo povezanost, varno navezanost in razvoj zdrave čustvene intime. Poleg metod in nasvetov je terapija tista, ki pomaga najti obrambne mehanizme, ki partnerjema na začetku onemogočajo, da bi sama vzpostavila zdrav odnos. Terapija je čustveno izredno zahteven proces in četudi se lahko na zunaj zdi, da samo »sedimo na stolih«, je za kliente pravzaprav čisto garanje, saj zahteva čustven, psihičen in tudi telesni trud.

Čampa: Partnerska terapija ni en obisk. Če gre le za en obisk, potem je to svetovanje. Terapija pomeni, da kot terapevti podpiramo sodelujoč proces raziskovanja, globljega razumevanja, spreminjanja, pa tudi vzdrževanja želenega v partnerskem odnosu. Različni terapevti uporabljajo različne pristope, tako da se je smiselno pred ali ob prvem obisku pogovoriti s terapevtom, na kakšen način bo partnerja podprl v njunem procesu.

Ali je obisk zakonske terapije še vedno tabu tema, imate občutek, da je partnerje sram, da obiskujejo zakonsko terapijo?

Čampa: Vse manj in manj. Če je v preteklosti veljalo, da moški zavračajo tovrstni proces, je sedaj to že precej drugače. Sam opažam, da je več povpraševanja (tako za partnersko, kot tudi za individualno ali skupinsko obliko terapevtskega procesa) s strani moških, kajti prisotno je zavedanje, da je z ustrezno podporo možno izpeljati proces sprememb mnogo manj boleče, hitreje in bolj kakovostno. Tabujev je vse manj, pravzaprav se bolj oblikuje mnenje, da je poiskati si ustrezno podporo znamenje smotrnega delovanja in inteligence.

Žnidar: Včasih slišim, da psihoterapijo potrebujejo ljudje, ki imajo težave. Klienti lahko v globoki osramočenosti zase trdijo, da niso normalni. Vendar nam ni treba vedno čakati do konca in priti po pomoč šele, ko je rana zares velika. Ljudje smo čustvena bitja in vsaka stiska, ki je ne moremo premostiti oziroma pomiriti sami, lahko tam ostane in raste. Tako lahko bolečina preraste v veliko razbolelost. Vedno pogosteje iščemo tudi načine, kako ne le celiti, ampak tudi rasti – kako postati boljši jaz, kako se bolj intimno povezati v partnerstvu, biti boljša mama/oče … Skratka se izboljšati in ne le nujno celiti.

Jerebic: Po navadi ženske o tem lažje spregovorijo, ker prijateljice to informacijo večinoma sprejmejo z naklonjenostjo. Moški nad 50. letom pa o tem težje govorijo. Pridejo pa, še toliko lažje, če je poskrbljeno za njihovo diskretnost. Večina žensk, ki pridejo na prvo srečanje same in so v partnerskem odnosu, si želi, da bi prišel še mož in se jim pridružil. Takšna je moja izkušnja.

Profimedias

Jerebic: Paru nikoli ne svetujem, naj se poroči ali razveže. Posamezniku ali paru je bolje pomagati razumeti, zakaj v nekih težkih ali nemogočih razmerah vztraja, da začuti in razume sebe. Da pomiri morebitne strahove, ki ga (ali ju) držijo v neki pat poziciji, zaradi česar se ne more (oziroma ne moreta) premakniti naprej.

Žnidar: Zgodi se lahko, da en partner ali oba ne vesta, kako naprej, če naprej ali kaj sploh storiti. Naša vloga ni biti razsodnik, temveč ljudem oblikovati varen prostor, kjer bodo lahko prihajali v stik s svojimi čustvi in notranjimi vsebinami. To so lahko v zunanjem svetu oziroma v partnerskem svetu včasih preveč ogrožujoče ali premočne informacije, s katerimi si ne znamo razložiti, kaj sedaj vse to pomeni. Partnerji na terapiji začutijo, da to ni tisto, kar so si želeli. Da je njihov trud morda osamljen, trud enega, ki ne bo rešil obeh. Pogosto je terapevtski prostor tisti, kjer pride do razhoda, ki pa nikakor ni samo rez. Pomembno je, da si lahko partnerja omogočita kakovosten čustveni proces tudi na koncu njunega odnosa, saj ju bo lahko v nasprotnem primeru spremljal naprej.

Čampa: Ali bosta zvezo ohranjala ali prekinila in v kakšni obliki bosta to storila, je vedno na strani partnerjev. Naloga terapevta pri tem je, da jima pomaga osvetliti čim več vidikov, tako zunanjih kot tudi notranjih, čustvenih, in s tem razširiti videnja, kaj se pravzaprav med njima dogaja, pa tudi, kaj se dogaja znotraj vsakega izmed njiju. So primeri, kot je družinsko nasilje, nasilje nad otroki, ko je potrebno posredovati, toda tudi v teh primerih je to vloga ustreznih institucij in ne terapevtov – mi lahko nudimo ustrezno podporo, nikakor pa ne podajamo odločitev.

Kakšne so cene tovrstne terapije? Koliko časa jo je smiselno obiskovati, koliko časa jo partnerji v povprečju obiskujejo?

Jerebic: Cene se gibljejo od zastonj, do 20 in tudi do preko 100 evrov na srečanje. V svetu prevladuje nek okvir med 10 in 20 srečanji, je pa to vedno odvisno tudi od para. Nekateri pari potrebujejo več, drugi manj.

Žnidar: Na našem inštitutu vedno rečemo, da si za spremembo dajmo čas. Terapevtski proces traja tri mesece in potem naredimo analizo. Nato klienti naredijo zaključek in učinke terapije ponesejo v življenje.

Čampa: Prispevek za terapije je predvsem odvisen od lokacije in prepoznavnosti terapevtov. Kot je meni znano, se v Ljubljani prispevki gibljejo nekje med 45 pa tudi do 110 evrov na terapevtsko srečanje, ki je navadno dolgo med 50-60 minut. Kot vidimo, je razpon precej velik. Dolžina obiskovanja terapevtskega procesa naj bi bila del pogovora in refleksije skupaj s terapevtom. Za nekoliko globlji proces sta seveda eno ali dve srečanji premalo. Naravno je proces vzpostavljanja zaupanja in varnosti nekoliko daljši, od nekaj mesecev do nekaj let, obiski so lahko kontinuirani, pogosti pa so tudi vmesni premori. Nekateri pari tudi izpeljejo terapevtski proces, kasneje pa se vrnejo po podporo, ko začutijo, da je potrebna.

nina.sprohar@styria-media.si