Objavljamo drugi del intervjuja z doktorjem bioloških znanosti, rednim profesorem za ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Mihaelom Jožefom Tomanom. S strokovnjakom smo se poleg aktualne tematike v zvezi s poplavami, dotaknili tudi njegovega opažanja o kakovosti slovenskih voda. Seveda nismo mogli mimo prihodnosti naše narave, ki jo ljudje z vsakim novim posegom vse bolj zaznamujemo.
Čez leta se je veliko stvari spremenilo, in to predvsem v pozitivno smer. Prve okoljske meritve sem opravljal leta 1978, ko smo po celi Sloveniji ocenjevali stanje rek in potokov. Ugotovili smo, da je bilo veliko rek organsko onesnaženih, saj nismo imeli dovolj čistilnih naprav. Prav tako je bilo ogromno odpadnih voda iz tovarn in ostalih industrijskih obratov.
Danes imamo vizualno gledano reke kvalitetnejše, vendar v njih strokovnjaki opažamo hidromorfološke spremembe. Te so nastale s posegi v rečne struge, česar včasih ni bilo. Druga stvar, kjer zaznavamo opazne spremembe, pa je kemijsko stanje. Resda v rekah ni organskih obremenitev in ribe več ne poginjajo zaradi pomanjkanja kisika.
Ekološko stanje, ki ga določamo danes na osnovi okvirne vodne direktive znotraj EU, je v večini slovenskih stanj dobro, pri čemer bi se ga marsikje dalo izboljšati. Po drugi strani je mikrobiološko stanje marsikaterih voda slabše. Nimamo kopalnih voda tam, kjer bi jih še lahko imeli, saj količina fekalnih organizmov presega dovoljene vrednosti.
To je denimo reka Ljubljanica, kjer ljubljanski župan že vrsto let obljublja kopališče na Špici. Se bomo po vašem mnenju tam res še lahko kopali?
Na to lahko kar pozabite, saj se tam ne bo kopala niti prihodnja generacija. Ljubljanica je tipičen primer mikrobiološke oporečnosti zaradi fekalnega onesnaženja. Določeni, ki se na spoznajo niti na osnove, žal obljubljajo nemogoče.
Pred kratkim ste pri preučevanju opiatov ugotovili, da je Ljubljanica v svetovnem merilu ena najbolj onesnaženih rek s kokainom.
Raziskava je pokazala, da največ kokaina priteče iz osrednjega dela Ljubljane. V rekah so številne snovi, na katere morda niti pomislimo ne. V Ljubljanici kokain ni glavni problem, temveč so to druge snovi, ki jih vsakodnevno uporabljamo in tam pristanejo. Samo pomislite, koliko žensk v Ljubljani jemlje kontracepcijske tablete. Vsi ti hormoni na koncu pristanejo v okolju in vplivajo na reproduktivni sistem tam živečih organizmov.
Problematika stoječih jezer je v primerjavi z rekami drugačna. Tu je aktualna predvsem problematika hranil. V primeru Blejskega jezera je to občasno cvetenje cianobakterij, ki veljajo za zelo nevarne mikroorganizme. Na zahodnem delu Slovenije se v akumulacijskih jezerih dogajajo pomori rib zaradi pomanjkanja kisika, ki ga porabljajo alge v nočnem času.
V Sloveniji večjih jezer sploh nimamo, imamo pa vrsto manjših, stoječih vodnih površin, kot sta Blejsko in Bohinjsko jezero. Poleg teh je tudi mnogo alpskih jezerc, ki smo jih že zdavnaj izgubili na račun vnašanja tujerodnih rib. To je velika težava, ki se dogaja v marsikateri slovenski vodi. Prav tako so problematična območja vojaške aktivnosti v okolici Pivke, kjer so številna jezera. Treba se bo odločiti, kje bomo naravo žrtvovali in kaj bi od nje pravzaprav želeli imeti. Trenutno jo žrtvujemo povsem nekontrolirano.
Blejsko jezero, posneto 11. februarja 2023.
V primeru alpskih jezer je kopanje povsem neprimerno. Človek s snovmi, ki jih ima na koži, vodo obremenjuje. Alpska jezera so izjemno občutljiva, saj so to mlada jezera, ki so stara 10.000 let. Vseh teh sprememb ne doživljajo enako kot stara jezera, ki imajo več volumna in stabilnosti.
Že leta 1952 so na Blejskem jezeru zaznali negativne posledice turizma. Od takrat se ni spremenilo nič, čeprav vsako leto znova zaznamo porast cianobakterij in vnos tujerodnih vrst. Tudi kanalizacija ni dokončana. Podobno je v Bohinjskem jezeru. Menim, da bi bilo do teh jezer nujno treba omejiti dostop. Gre za stroge ukrepe in tisti, ki bi jih sprejel, pri ljudstvu zagotovo ne bi bil priljubljen. Zavedati pa se moramo, da narave, če ne bomo ukrepali, kmalu ne bo več.
Velik problem so tudi hidroelektrarne, ki jih marsikje po svetu že ukinjajo in podirajo jezove. Pri nas pa se te vse bolj uveljavljajo kot zeleni vir energije, pa čeprav v resnici to ne drži. Jih je smiselno obdržati, glede na to, da prispevajo le odstotek ali manj energije v celotno slovensko energetsko omrežje?
Ena od velikih napak, tudi v evropskem merilu je to, da smo hidroelektrarne postavili v t. i. zeleni prehod, čeprav z njimi v resnici uničujemo rečne sisteme. To ni trajnostna energija, temveč zgolj trajnostna sprememba rečnega sistema. Z njimi med drugim preprečimo ribje selitve. Ribe potujejo s tokom navzdol, kaj lahko storijo, ko naletijo na jez? Se morda dvignejo z dvigalom? Tudi to smo že videli v tujini. A vsak delno izobražen posameznik ve, da rib, ki živijo v tekoči vodi, ne moremo postaviti v stoječe.
Katere ukrepe oz. spremembe življenjskega sloga lahko posameznik uvede, da bi pripomogel k boljši kakovosti naših voda?
Živimo v povsem drugačnem času, kot smo živeli še nedolgo nazaj. Na vseh področjih se dogaja elektrifikacija. Že prihodnje generacije se bodo verjetno spraševale, kaj storiti z vsemi temi baterijami. Je potem to res trajnostna rešitev?
V prvi vrsti lahko vsak posameznik veliko naredi že, če zmanjša porabo vode. Preden stvari odvržemo v straniščno školjko, raje dvakrat premislimo. Prav straniščne školjke so eden večjih onesnaževalcev okolja. Čistilne naprave obremenjevanje voda z organskimi snovmi zgolj zmanjšujejo. Vsi bi tudi lahko zmanjšali porabo električne energije. Preveč gledamo na to, kaj bo namesto nas naredila država. Raje se zazrimo vase in s spremembami začnimo v lastni kopalnici.
stasa.pust@styria-media.si
Glede na to, da sem imel prvo počitniško ribiško karto leta 1962, se s profesorjem še kako strinjam. Takrat smo dravske ribe z veseljem pojedli, sedaj že dolgo več ne. Mene skrbi bolj izginjanje vode večjih potokov in rečic, na… ...prikaži veča katerih so bili včasih mlini in možnost za ribogojnice, kar je samo še spomin. Smejim pa se burki poznavalcev, ki so nas v Dubaju predstavili kot kralje bistrih voda, nasledje leto pa je odneslo tri doline, primorci so bili žejni, korošci pa so vodo prekuhavali.
Hidroelektrarne niso trajnostne? Voda priteka in bo pritekala. Zakaj ribje steze niso omenjene? Za rečne organizme skrbijo tudi ribiči in naravovarstveniki, zato je vpliv jezov majhen. Pa tudi v naravi ena vrsta pomaga pri širjenju druge. Na kopnem poznamo recimo… ...prikaži več veverice ali medvedi širijo semena rastlin, pri vodah so pa to ptiči. Če bomo porabili manj vode, to ne pomeni manj onesnaževal, pač pa drugačno koncentracijo. Za profesorja ima gospod nekje precej pristranski pogled in površno znanje.